Zapis Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) na družbenem omrežju Twitter ne pušča nikakršnega dvoma – enači legalne migracije z ilegalnimi. Da se je pač treba sprijazniti, ker so del “realnosti in stalnica sodobnih družb” in da je število ilegalnih prehodov primerljivo s predkoronskim letom 2019. Ko ministrstvo, ki je med drugim zadolženo tudi za varovanje mej in preprečevanje nelegalnih prečkanj, meni, da je pravzaprav vseeno, kdo in na kakšen način stopi na njeno ozemlje, ker je to v sodobnem svetu postalo nekaj povsem običajnega, pomeni, da se vlada odpoveduje teritorialni suverenosti in oblasti. Meje namreč določajo, kako daleč sega moč (ali vpliv) vlade. Potem ko je Robert Golob izvršno oblast konec junija de facto predal v roke nevladnih organizacij, je ministrica Tatjana Bobnar sporočila, da se vlada odpoveduje tudi suvereni pravici nadzora državnih mej.
Naj bom zelo jasen: vsak ilegalni prehod meje je kršitev ozemeljske suverenosti neke države. Taki prehodi se sicer povsod po svetu dogajajo vsak dan, države običajno težijo k temu, da bi preprečile prav vsak ilegalni prehod. In če je cilj države “nič smrtnih žrtev na slovenskih cestah”, bi moral biti cilj nadzora mej “nič ilegalnih prehodov mej”. Ne 100, 500 ali 1.000 na leto, ampak nič (0!). Tak cilj imajo prav vse sosednje države (Italija, Avstrija, Madžarska), le Slovenija je zdaj dvignila roke. Bobnarjevi je očitno postalo vseeno, ali prišleki (ki jih ne pozna in ne ve, s kakšnim namenom prihajajo) vstopijo v Slovenijo po ilegalnih tihotapskih ali legalno na mejnih prehodih. In tudi če je vneta podpornica (ilegalnih) migracij, je danes na položaju, ko mora braniti in varovati meje. Popolnoma brezpredmetno je, kaj si vlada (ali policija) misli o migracijah, poskrbeti mora za spoštovanje zakonodaje (za to skrbi izvršilna veja oblasti), kar pomeni, da mora preprečevati ilegalne prehode, ne pa, da jih še spodbuja in jih minimalizira.
Kot lahko preberemo na spletni strani vlade (MNZ), je skrb vzbujajoče, da ne ločijo migrantov od beguncev. Begunec je upravičen do azila v prvi varni državi. Če bi bili pravna država in bi se tega držali, v Sloveniji nihče ne bi mogel dobiti azila, ker je pred tem (ilegalno) prečkal več varnih držav. Nihče ne trdi, da migracije niso del sodobnosti (ne samo sodobnosti, v zgodovini je vedno prihajalo do migracij), vendar gre pri tem za ekonomske migrante, ki legalno prečkajo mejo na mejnih prehodih. Vendar ima tudi v tem primeru država suvereno pravico, da določi, kdo lahko vstopi in koliko jih lahko vstopi na njeno ozemlje. Če želi ohraniti nacionalno identiteto, kulturo in tradicijo avtohtonih prebivalcev (meje običajno določajo zaokrožen teritorij z isto kulturo, jezikom in tradicijo), na svoje ozemlje ne spusti neomejeno število ljudi, ki prinašajo svojo kulturo, identiteto in jezik (ali pa prišlekom omeji trajanje bivanja). Absorpcijska sposobnost naroda je nekako pri petih odstotkih tujih prišlekov v dveh generacijah. Kar je več, že pomeni, da tuja kultura ogroža avtohtono in jo lahko v nekaj generacijah povsem izpodrine. Narod s tako politiko je na dobri poti v nacionalni samomor.
Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic
Čeprav bo kdo rekel, da bi moral kot zagovornik prostega trga (prost pretok blaga in storitev) zagovarjati tudi odprte meje in prost pretok ljudi (in namestitev vsakega v državi, ki si jo izbere za svoj dom), ni tako preprosto in je ena od zablod, ki izhaja iz nerazumevanja laissez–faire (o tem sem že pisal, a bom na tem mestu na kratko ponovil). Klasični liberalizem temelji na prostem trgu, prosti trg pa na prostovoljni menjavi blaga in storite (poudarek je na ‘prostovoljni’). To pomeni, da te nihče ne more nikogar prisiliti, da nekaj kupi (ali proda), če tega ne želi; predvidena je prostovoljna izmenjava dobrin med prodajalcem in kupcem, med tistim, ki proizvaja in prodaja, ter potrošnikom. Ali drugače. Če naročim neko blago v Nemčiji, to storim prostovoljno in pričakujem, da mi ga bo prodajalec iz Nemčije poslal. Oba, in jaz kot kupec in Nemec kot prodajalec, sodelujeva pri tem poslu prostovoljno. Podobno je s prostim pretokom ljudi, strinjati se morata oba: tako gostitelj kot prišlek. Recimo, da sem na spletu našel oglas, da potrebujejo v Franciji profil delavca, ki mu ustrezam. Prijavim se in gostitelj me povabi. To je obojestranska prostovoljna interakcija. Toda če nekdo prestopi mejo, brez da bi ga kdo povabil, potem ne gre za obojestranski prostovoljni odnos. Predstavljate si, da bi neko belgijsko podjetje pošiljalo v Slovenijo pakete, ne da bi jih potrošniki v Sloveniji naročili. To ne bi bila več izmenjava dobrin ali trgovina. Trgovina mora temeljiti na prostovoljnem odnosu.
Nekateri sicer menijo, da v državi, kamor ilegalno pridejo migranti, obstaja državna lastnina, javni prostori, kjer se lahko zadržujejo. To je res, toda kjer je take lastnine preveč, to ni več svobodna družba. Pa tudi v tem primeru bi se morala država izkazati kot dober lastnik, kot dober upravitelj, ki ščiti svoje državljane. In lastniki teh javnih površin, smo državljani, država z njimi samo upravlja. Politika odprtih mej torej pomeni kršenje lastninskih pravic.
Poleg tega izvršilna oblast skrbi za izvrševanje zakonodaje in ilegalni prehodi meje so opredeljeni (vsaj za zdaj) kot nespoštovanje regulative. Zato mora država take prehode preprečevati. Torej, če nekdo hoče v drugo državo, ne da bi ga kdo poklical, nima pravice svobodnega prečkanja meje.
Preprečevanje nezakonitega preseljevanja je ena ključnih nalog države
Ilegalne migracije ne samo da kršijo ozemeljsko suverenost neke države, priseljevanje povzroča tudi škodo avtohtonemu narodu in vsem, ki v tej državi zakonito prebivajo: spodkopava zakonite (ekonomske) migracije, škodi domači (in zakoniti tuji) delovni sili, so veliko breme za (neto) davkoplačevalce in izrivajo narodno identiteto. Zato je ključnega pomena preprečevanje nezakonitega priseljevanja (ali prehoda države) in zmanjševanje nezakonito priseljene populacije. To bi morala biti naloga Golobove vlade, nikakor ne, da ministrstvo, ki ga vodi Tatjana Bobnar, zmanjšuje pomen zakonitih prehodov meje in jih enači z ilegalnimi. Ne gre več za zadevo, ki je primerna za običajno interpelacijo ministrice, ampak za vprašanje nacionalne varnosti in obrambo ustavne suverenosti teritorija slovenske države, kar je zrelo za ustavno obtožbo in (v nadaljevanju) kazenski postopek. To ni samo neumnost ali sprevrženost (kot eno od štirih politik slabega vladanja opredeljuje Barbara Tuchman v knjigi The March of Folly), niti ni zgolj norost, da se Slovenija odpoveduje nadzoru in varovanju mej, ampak načrtno (ob kršenju pozitivne zakonodaje) uvajanje (politične) agende multikulturalizma (ne samo multikulturnosti).
In ne pozabite. Evropejci smo glede na svetovno populacijo manjšina. Vedno smo bili. Danes pa je delež Evropejcev v svetovni populaciji najmanjši v zgodovini človeštva. Dovolj velik razlog, da se prižgejo vse rdeče luči in dovolj velik razlog, da se poostri nadzor na zunanjih mejah, ne da se meje še bolj na široko odpira.
Kavarna Hayek