Za prve, ki zahtevajo ohranitev muzeja, kot ga je ustanovila Janševa vlada, je »osamosvojitev« tisto, kar je povezano s sklepi Demosa in z odločitvami oseb, ki nam jih predstavljajo kot »osamosvojitelje«.
Za druge ista beseda »osamosvojitev« pomeni proces, v katerem je Slovenija najprej dobila pravno podlago za izstop iz Jugoslavije z ustavnimi amandmaji, ki so bili izbojevani v slovenski skupščini, na polnočni seji CK ZKJ v Beogradu in z Drnovškovim ponovnim prevzemom funkcije predsednika jugoslovanskega predsedstva, tako da se je predčasno vrnil z obiska ZDA in letalo JAT preusmeril v Ljubljano, zatem pa vse dogajanje s pluralističnimi volitvami, plebiscitom, desetdnevno vojno, brionskim kompromisom in mednarodnim priznanjem samostojne države.
Kdo bi začel celo leta 1974 s spremembo jugoslovanske ustave, ki je omogočila ves poznejši proces »osamosvajanja«; primerjava z neuspešnim katalonskim poskusom, kjer španska ustava ni dala nobenega oporišča za osamosvojitev, bi podprla tudi tako razumevanje.
Če bi pritegnili še zgodovinska dejstva nastajanja slovenske državnosti, bi morali zajeti tako vlado »za Slovenijo in Istro« iz leta 1918 kot republiko Slovenijo v federativni Jugoslaviji; začetek procesa pa imamo v zahtevi po »zedinjeni Sloveniji« v času »pomladi narodov«.
Kaj torej bolj ustreza nacionalnemu ponosu: ločeni muzej, ki naj zajema samo en pogled na zadnja dejanja osamosvajanja, ali širši muzej, ki zaobsega ves boj za samostojnost? Naj slavimo samo junake desetdnevne vojne ali skupaj z njimi upornike iz Judenburga, Maistrove borce, tigrovce in partizane, torej vse tiste, ki so v boju pokazali, da nismo narod hlapcev?
Božidar Debenjak, Ljubljana