Sobota, 21. 1. 2023, 22.10
1 leto
Sebastjan Kristovič: Vedemo se kot Titanik, ki se potaplja, orkester pa še naprej veselo igra #video #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
5,64
49
Ko se je pred kratkim pred odborom državnega zbora predstavil kandidat za ministra za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda, je javnost ob njegovi izjavi, da načrtuje prenovo kurikuluma v smeri digitalizacije že v vrtcih, zastrigla z ušesi. O tem, ali je to res prava pot in kako bi se kazalo lotiti temeljite prenove vzgojno-izobraževalnega sistema, smo se pogovarjali s strokovnjakom na področju vzgoje Sebastjanom Kristovičem. O tem, kako brezbrižni so pristojni do slabšanja položaja, Kristovič govori tudi v videu.
Po vašem mnenju bi se morala Slovenija nujno lotiti celovite prenove vzgojno-izobraževalnega sistema. Zakaj tako menite in kaj je ključna težava našega sistema?
Težav je več. Ena izmed njih je, kot vemo, permisivna vzgoja, ki otroka postavlja v središče sveta odraslih in inštitucij. Svet odraslih se je pravzaprav spremenil v dežurnega izpolnjevalca otrokovih želja in potreb. Na mojih šolah za starše pogosto zastavim vprašanje, kaj bi naredili za svojega otroka, in najpogostejši odgovor je – vse! Težava je v tem, da se veliko stvari dela namesto otroka, ki je zaradi tega oropan dragocenih življenjskih izkušenj, s pomočjo katerih bi razvijal svojo samozavest, samopodobo in samospoštovanje.
Torej, v celotnem vzgojno-izobraževalnem sistemu smo zanemarili razvoj otrokove osebnosti, lastnosti, kot so vztrajnost, delovne navade, ustvarjalnost, vrednote, samostojnost, odgovornost, disciplino, identiteto in podobno.
Drugič, predvsem smo zanemarili problematiko duševnega zdravja. Imamo ogromno mladostnikov in otrok, ki trpijo za depresijo in anksioznostjo, koliko je bulimije, anoreksije, samopoškodovanja, zasvojenosti z zasloni!
"Veliko stvari se dela namesto otroka, ki je zaradi tega oropan dragocenih življenjskih izkušenj, s pomočjo katerih bi razvijal svojo samozavest, samopodobo in samospoštovanje," pravi Sebastjan Kristovič.
Pa o tem sploh kdo zbira podatke?
Ja, raziskave glede duševnega zdravja so, izvaja jih Nacionalni inštitut za javno zdravje, ni pa nobenega resnega sistemskega pristopa, delamo se, kot da teh težav ni, na sistemski ravni ne naredimo pravzaprav nič. To je podobno kot na Titaniku, ki se potaplja, orkester pa še naprej veselo igra.
Tretja ključna težava pa je, da so vrtci in šole skoraj v celoti izgubili svojo strokovno avtonomijo, dostojanstvo in integriteto. So v nekakšni vlogi servisov, ki se morajo dobrikati staršem, ministrstvu, županu in tako naprej. Šole in vrtci zaradi tega pogosto ne delujejo dovolj strokovno, ampak bolj po načelu všečnosti.
Kako naprej?
Prenove sistema ne smemo začeti z analizami, kaj je bilo narobe, kaj bi bilo treba ipd. Ne, menim, da je to napačen pristop, treba se je lotiti s pogledom od konca proti začetku – kakšno osebnost želimo, da ima otrok izoblikovano po koncu šolanja? To namreč pomeni tudi, kakšno družbo želimo imeti.
Katere konkretne spremembe bi bilo treba uvesti v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem?
Menim, da je treba na novo definirati, kaj vzgoja in izobraževanje sploh sta ter kaj je njun cilj. Ključno pa se mi zdi zavedanje, da je človek telesno, duševno in duhovno bitje, kar pomeni, da bi tudi vzgojno-izobraževalni sistem moral delovati tako, da pri otroku upošteva vse tri naštete razsežnosti. To pomeni, da je treba uvesti holistični pristop. Ne gre samo za prenos znanja z učitelja na otroka, ampak je treba razvijati in vzgajati celotno otrokovo osebnost. Povsem smo pozabili na strast in veselje do učenja, vedoželjnost, smisel. Vemo na primer, koliko so na telesni ravni otroci nazadovali. Sam že leta na taborih, ki jih vodim, opažam, kako slabe so njihove motorične in koordinacijske sposobnosti, nekaterim že preval dela težave. To je še ena zadeva, ki se mi zdi izredno pomembna. Treba je prenoviti tudi edukacijo učiteljev in vzgojiteljev.
Kakšen pa je odziv stroke na vaše predloge?
Na operativni ravni je odziv izredno dober, dobivam res ogromno povratnih informacij pedagoških delavcev iz vse Slovenije. Septembra lani smo ob izidu znanstvene monografije, v kateri sta zajeti vsebina celovitega načrta prenove vzgojno-izobraževalnega sistema v RS ter strategija, organizirali strokovni posvet, ki se ga je praktično brez reklame udeležilo več kot tisoč udeležencev, med drugimi tudi predsednik združenja slovenskih ravnateljev, česar sem bil še posebej vesel. Kakšnega odmeva z ministrstva in zavoda za šolstvo pa za zdaj, žal, še ni slišati. No, upajmo, da sčasoma bo.
"Vse raziskave kažejo, da je razvoj možganov, torej kognitivnih sposobnosti, pozitivno povezan z uporabo rok. Zato lastniki velikih podjetij s področja razvoja informacijske tehnologije, razvijalci in ljudje, ki delajo na področju družbenih omrežij, svojim otrokom ne kupujejo pametnih telefonov in jim ne dajejo tablic," pravi Sebastjan Kristovič.
Imamo novega ministra za šolstvo, ki je med predstavitvijo odboru v državnem zboru dejal, da načrtuje spremembe v smeri digitalizacije že v vrtcih. Kaj menite o tem?
Ob tej izjavi sem osebno zelo zaskrbljen, saj praktično vse raziskave v svetu kažejo na škodljive vplive digitalizacije na otroke, na njihove možgane, kognitivne sposobnosti in na njihovo duševno zdravje. Gre za resno korelacijo med anksioznostjo in depresivnostjo ter drugimi duševnimi stiskami in boleznimi ravno zaradi zaslonov. S tem se veliko ukvarjajo po vsem svetu, govorimo o digitalnem heroinu. Zakaj? Zato ker zasloni podobno škodljivo vplivajo na možgane kot trde droge. Lastniki velikih podjetij s področja razvoja informacijske tehnologije, razvijalci in ljudje, ki delajo na področju družbenih omrežij, svojim otrokom ne kupujejo pametnih telefonov in jim ne dajejo tablic. Vpisujejo jih v šole, kjer ne uporabljajo zaslonov, ampak rišejo, pišejo z roko in berejo iz klasičnih knjig. Vse raziskave namreč tudi kažejo, da je razvoj možganov, torej kognitivnih sposobnosti, pozitivno povezan z uporabo rok.
Ali se na ministrstvu za izobraževanje sploh zavedajo, kako v praksi deluje slovenski sistem in kako bi ga morali preoblikovati?
To je zahtevno vprašanje, vendar pa sem glede na dozdajšnje ravnanje in delovanje ministrstva v dvomih, koliko se v resnici zavedajo resnosti položaja in problematike. Če izpostavim konkreten problem, recimo glede duševnega zdravja, ki se je tako v slovenskem kot tudi celotnem evropskem prostoru pri otrocih in mladostnikih do 19. leta starosti poslabšalo za približno 70 odstotkov. Slovenija na sistemski strateški ravni nima praktično nobenega resnega načrta in pristopa k temu problemu, kar je izredno skrb vzbujajoče. Če pogledamo samo to, da smo celoten vzgojno-izobraževalni sistem zreducirali na prelivanje znanja iz ene posode v drugo, je to še en dodaten argument, zakaj dvomiti glede uvida v celovito problematiko. Vzgojno-izobraževalni sistem ne sme skrbeti samo za znanje, ampak tudi za celovit razvoj otrokove osebnosti. Če prenova ne bo celovita in ne bo upoštevala holističnega pristopa, se bomo ponovno ujeli v past redukcionizma, determinizma in delnih rešitev.
Pred kratkim smo pisali o porastu medvrstniškega nasilja. Lahko najdemo povezavo med porastom nasilja in nekemično zasvojenostjo, ki jo opisujete?
Absolutno!
Lahko, prosim, pojasnite?
Vzrok za nasilje je ravno v permisivni vzgoji, ker na podlagi permisivne vzgoje otrok ne razvije moralne zavesti, občutka odgovornosti do drugega in solidarnosti. Velika težava sodobnega časa je, da so otroci neempatični. To pomeni, da otrok ne čuti drugega, mu je vseeno za drugega, torej ne doživlja bolečine drugega in se vede egocentrično. Permisivna vzgoja je zelo egocentrična, saj se že od zgodnjega obdobja vsi vrtijo okrog otroka in mu strežejo. Otrok na nezavedni ravni dobi informacijo, da so svet in ljudje okrog njega tukaj zaradi njega, ki je središče, epicenter sveta. Ljudi okoli sebe ne doživlja kot osebe, ampak kot neke objekte, ki služijo njemu, in to je izredno nevarno. Zaradi zaslonov se empatija ne more razviti, zasloni otroka ne naučijo čustvovati. Ustvarjajo se potlačena čustva, ki jih otrok regulira z nasiljem. Pojavljajo se izbruhi nasilja, ki je pogosto tudi pri odraslih ljudeh. Na tem mestu govorimo o zaslonih, kako ti vplivajo na razvoj možganov, in niti ne omenjamo vsebin, ki jih gledajo prek zaslonov.
Sebastjan Kristovič opozarja, da prenova vzgojno-izobraževalnega sistema ne sme biti več stvar politične ali kakšne druge dobre volje, ker nam že teče voda v grlo.
Danes se vsi že zavedamo problematičnosti permisivne vzgoje. Ali pri nas sploh še obstaja kakšen zagovornik takšne vzgoje?
Po vsej Sloveniji že vsaj 15 let opozarjam glede škodljivih vplivov zaslona. Na začetku je bilo precej začudenja, zdaj ne več. V Sloveniji ne najdemo več strokovnjaka, ki bi zagovarjal permisivnost, ki se jo je sistemsko vpeljalo pred nekaj desetletji. Vendar pa na konkretni ravni ni sprememb, čeprav med predavanji po šolah in vrtcih ter v šolah za starše sicer vsi prikimavajo, vsi se zavedajo krize. A učitelji pri nas so iztrošeni, saj je pedagoški poklic v veliki meri razvrednoten, posledično zdaj primanjkuje kadra in smo se znašli v začaranem krogu. Torej, zavedamo se problematike, ampak na konkretni ravni se ne zgodijo spremembe. Vendar pa prenova ne sme biti več stvar politične ali kakšne druge dobre volje, saj je res nujna, ker nam že teče voda v grlo.
Nenehno poslušamo, da ne starši ne učitelji nimajo več avtoritete. Kako jim jo povrniti?
Rešitev vidim ravno v celoviti prenovi, kjer bi bilo treba učiteljem in inštitucijam povrniti njihovo strokovnost, avtonomijo in integriteto. Ravno iz teh temeljev si pedagoški delavec lahko zgradi avtoriteto, drugače si je ne more. Danes so pedagoški delavci v nenehnem primežu, na eni strani so otroci, na drugi starši, ki za vsako ceno zagovarjajo otroka, hodijo v šolo, se prepirajo, debatirajo. Včasih so se šli starši v šolo informirat o otrokovih ocenah, učenju in njegovem vedenju, ne pa razpravljat o tem, kaj je rekel in česa ne, ali je kriv ali ne ... Sistemsko bi pedagoškemu delavcu morali povrniti njegovo dostojanstvo in avtonomijo.
Če pogledamo skandinavske države ... Tega, kar se dogaja pri nas, da se lahko vsak vtika v strokovno delovanje vzgojiteljev in učiteljev, si tam ne bi mogli zamisliti. Kot če bi šel jaz zdaj k zdravniku in mu začel soliti pamet, kako naj operira moje srce, kje in kako naj zareže in kako naj mi zamenja srčno zaklopko. Na področju medicine nam je popolnoma jasno, da to ne gre, na področju vzgoje in izobraževanja pa žal ne.
Omenili ste skandinavske države, ki na številnih področjih veljajo za naprednejše. Bi lahko izpostavili vzgojno-izobraževalni sistem katere od njih?
Težko bi našel državo, s katere pristopom bi se v celoti strinjal. Finska ali Danska sta na primer veljali za dokaj kakovostni na tem področju. Sem pa zelo zaskrbljen, ker so začeli zelo potencirati uporabo digitalne tehnologije, in pred kratkim sem zasledil, da so jim rezultati v mednarodni raziskavi PISA padli, kar pomeni, da zasloni na področju učenja ne delujejo konstruktivno.
Bi pa v primeru Finske recimo izpostavil to, o čemer govorim že vrsto let, da bi tudi pri nas na pedagoški fakulteti morali uvesti sprejemne izpite, ki merijo kreativnost, ustvarjalnost in čustveno inteligenco, torej določene psihometrične teste. Na Finskem kandidati opravljajo sprejemni izpit tako, da jih komisija izza steklene stene opazuje med igro in ustvarjalnimi delavnicami z otroki. Menim namreč, da za delo z ljudmi si ali pa nisi, s tem se rodiš in to je treba prepoznati.
V zadnjem času je mnogo govora o plačah vzgojiteljev. Če se ne motim, so na Finskem najbolje plačane ravno vzgojiteljice, celo bolj kot učitelji. Zakaj? Ker vedo, kako pomembno je prvo obdobje otroka za njegov nadaljnji razvoj. Pedagoško delo je v skandinavskih državah eden najbolj spoštovanih in dostojanstvenih poklicev. Prepričan sem, da je rešitev v višji pedagoški kakovosti, torej višanju zahtevnosti izobraževanja pedagoških kadrov in ne v zniževanju. Če pogledate na primer Harvard, Cambridge, Oxford, Yale ... Zakaj so to tako kakovostne univerze v svetu? Zato ker so tako zahtevne, pa imajo težave z vpisom? Nimajo.
"Povprečen mladostnik od pet do šest efektivnih mesecev življenja preživi tako, da gleda v zaslon. Ali ni škoda življenja?" se sprašuje Sebastjan Kristovič.
Se vam zdi izobraževanje pedagoških delavcev v Sloveniji dovolj kakovostno?
Bojim se, da ne, ker ne sledimo dovolj razvoju in trendom stroke na področju pedagogike, torej poučevanju in vzgoji. Ravno zato, ker se ne upošteva učiteljeve osebnosti, in zaradi primanjkljaja v znanju z vidika celostnega pristopa v vzgoji in izobraževanju. Unesco in Evropska komisija sta glede tega povsem jasna. Kot pravi Platon: Mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, temveč ogenj, ki ga je treba prižgati.
Zapisali ste, da otroci v povprečju od šest do sedem ur na dan preživijo za zasloni, kar je že postalo običajno in celo zaželeno. Kakšne posledice lahko pričakujemo?
Stvari bodo šle še na slabše, recimo glede duševnega zdravja. Mladi se danes bojijo odnosov, da niti ne omenjam uporabe pornografije. Devet- ali desetletniki gledajo pornografske in druge neprimerne vsebine v svojih sobah na napravah, ki so jim jih dali starši, visijo na zaslonih dolgo po polnoči, naslednji dan so kot zombiji.
Imamo celotne generacije zasvojenih z zasloni, starši pa so, kot temu pravim, razvili imunotolerantni odnos do tega. Staršem je povsem običajno, da otrok sede v avto, kjer ga že čaka tablica, kamorkoli pridejo, dobi v roke telefon in tako naprej. Od šest do sedem ur je v razvitem svetu povprečna doba, ki jo preživijo na telefonu, če pa prištejemo še televizijo, Netflix, Playstation in podobno, pridemo do desetih ali celo dvanajstih ur. Na letni ravni to pomeni, da povprečen mladostnik – če damo na stran duševne stiske, poškodbe možganov, upad kognitivnih zmožnosti, pomnjenja, analitičnega in abstraktnega razmišljanja – od pet do šest efektivnih mesecev življenja preživi tako, da gleda v zaslon. Ali ni škoda življenja?
Pri otrocih pogrešamo razposajenost, vedoželjnost, veselje, strast. Mladi so vedno bolj otopeli, melanholični, notranje prazni in mnogi tožijo o občutku brezsmiselnosti. Mislim, da je to nekaj najbolj skrb vzbujajočega, s čimer se srečujemo v tem obdobju.
Ampak zdi se, da smo se s tem nekako sprijaznili. Drži?
Ja, to pomeni, da smo se že predali. Starši pogosto rečejo, da si s tem, ko otrokom dajo v roke zaslon, pridobijo nekaj miru. Ampak to tudi pomeni, da so na potezi starši. Na zaslone bi morali gledati približno tako kot na cigarete ali alkohol. In prepričan sem, da bomo v družbi čez deset ali 15 let do zaslonov razvili podoben odnos kot do alkohola ali tobaka, čeprav bo za mnoge žal prepozno, ker gre za trajne poškodbe možganov in posledice na področju duševnega zdravja.
Raziskave kažejo tudi, da bi bilo v predšolskem obdobju idealno, če otrok sploh ne bi bil izpostavljen zaslonu. Včasih smo otroci odraščali drugače, bili zunaj, se igrali, padali s koles, se opekli s koprivami, skratka, svet smo doživljali z vsemi petimi čuti. Možgani se razvijajo na podlagi doživetij in izkušenj, prek vseh čutil, danes pa otroci ure in ure samo s prstom drsijo po zaslonu.
Vsak starš se odloči, ali bo svojemu petletniku dal kozarec piva ali ne, enako velja tudi glede nakupa telefona, tablice in drugega. Pri tem pa ni glavni izziv odvzem, ampak vsebina, ki jo bodo starši v zameno ponudili otroku.
Na taborih, ki jih organiziramo – tam zaslonov ne smejo imeti –, opažam, da jih otroci sploh ne pogrešajo. Največja nagrada za nas je, da se po nekaj dnevih povsem razvedrijo, dobijo iskrice v očeh, v njih pa se spet aktivirajo domišljija, ustvarjalnost, zdrava navihanost. Otrokom moramo omogočiti, da so res otroci.
Najstnika bomo težko prepričali, da se umakne od zaslona. Obstaja razmeroma varna količina časa, preživetega pred zasloni?
Uporaba zaslonov gre vedno na škodo nečesa drugega, to pomeni, da ne berejo, ne razvijajo svojega notranjega sveta, domišljije, ustvarjalnosti in tudi ne odnosov. Poznam dijakinjo, ki ne želi v šolo, ker se boji odnosov z drugimi. To je v nasprotju s človekovo naravo, saj je človekovo hrepenenje po ljubezni naše najgloblje hrepenenje. Zaslon ti ne more dati ljubezni.
Kdo je Sebastjan Kristovič?
Sebastjan Kristovič je bil rojen leta 1977 na Ptuju. Na interdisciplinarnem doktorskem študijskem programu je doktoriral s področja logoterapije.
Že več let po vsej Sloveniji predava za različne ciljne skupine s področja vzgoje – za profesorje, učitelje, vzgojitelje, starše – in vodi predavanja in seminarje za različne delovne kolektive s področja duševnega zdravja, odnosov in transparentne komunikacije. Je direktor Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo. Deluje tudi na področju psihosocialnega svetovanja posameznikom ter družinam in je profesor na različnih študijskih programih na Alma Mater Europaea, kjer je tudi prorektor za študijski proces.
Je vodja ARRS (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije) projekta Holističen vzgojno-izobraževalni proces in krepitev duševnega zdravja, o čemer je izšla tudi monografija.
Bil je vrhunski športnik in trener kickboxa, v katerem je dosegel precej uspehov tako na državni kot mednarodni ravni. V zasebnem življenju obožuje tek, naravo, vožnjo z motorjem in potovanja.
49