Seviqc Brežice 2023: Intervju s Cuerdas al pasado

4.8.2023 | 09:00

Izidor Erazem Grafenauer

Ana Julija Mlejnik Železnik

Hiwote Tadesse

Lea Sušanj Lujo

Mojca Jerman

Z ansamblom Cuerdas al pasado, avtorskim projektom slovenskega lutnjista in kitarista Izidorja Erazma Grafenauerja, ki ga sestavljajo slovenski in hrvaški umetniki in ki nastopi na otvoritvenem koncertu letošnje izdaje Seviqc Brežice v soboto, 12.8.2023 na brežiškem gradu, smo pripravili intervju,

Kako izgleda vaš običajen dan, ko niste na potovanju?

Izidor Erazem Grafenauer: Običajen dan se začne ob sedmih, pol osmih, z zajtrkom, okoli pol devetih, devetih, pa se začnejo priprave na načrtovane projekte. To pomeni, da organiziram vaje, komponiram, pišem transkripcije in podobno. Dneve, ki jih preživim doma, izkoristim za samostojno vajo, se posvetim vzdrževanju tehnike na kitari, ki je osnova za vse ostale inštrumente, ki jih igram. Posebno pozornost posvetim tudi kakšni fizični aktivnosti, ki pomaga in preprečuje poškodbe zaradi prisilne drže pri igranju inštrumenta, kot tudi za psihično zdravje.

Mojca Jerman: Urniki glasbenika se zelo razlikujejo, glede na to ali si ravno sredi projekta, kjer si cel dan z doma, ali pa je tvoje delo v samoti, kjer se cele dni pripravljaš na projekte. Tako, da bi rekla, da običajen dan skoraj da ne obstaja. Če je le možno si rada privoščim mirno jutro, s skodelico kave in dnevnikom in nato ogrevalnimi vajami in lestvicami, preden se dan napolni z opravki.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Kot samozaposlena v kulturi imam ponavadi razgiban in pester urnik, zato je vsak dan malo drugačen. Precejšen del dneva posvetim vadenju violine. Najraje (in najbolj učinkovito) delam tako, da si vadenje razdelim v več krajših sklopov (po približno eno uro) z daljšimi premori. V tem vmesnem času poskrbim za razno korespondenco, pisanje prijav, prošenj, programskih listov in podobno. Pogosto imam na urniku vaje z različnimi komornimi zasedbami, v katerih sodelujem (včasih tudi več na en dan), kar lahko zavzame dobršen del dneva. Ob sredah poučujem na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Ne glede na moj trud se vedno znova znajdem pri delu tudi v poznih večernih urah - bodisi za računalnikom (samo še en tekst, samo še en e-mail), bodisi z violino v rokah (samo še tole skladbo preverim). Zelo sem vesela, če mi uspe, da grem čez dan na kak sprehod v naravo.

Kako izgleda vaše delo na instrumentu?

Izidor Erazem Grafenauer: Trudim se, da redno vzdržujem tehnično kondicijo, ki je osnova za vse stile, ki jih izvajam na kitari in sorodnih inštrumentih. Ker se ukvarjam z različnimi glasbenimi obdobji, to pripelje tudi do različnih vrst vaje, včasih je potrebno bolj skoncentrirana solistična vaja, včasih je potrebno več skupinskih vaj.

Mojca Jerman: Delo z instrumentom je delo neprestanega nadgrajevanja znanja, tehnike in pristopov k vadenju. Ko enkrat padeš v rutino in vadiš brez razmišljanja, obstaja velika možnost, da si nehal poslušati in napredovati v svojem igranju.

Hiwote Tadesse: Večinoma pričnem dan z majhnim ogrevanjem, ki mu sledi vaja v zagrebški filharmoniji. Delo vodje sekcij v orkestru je vsestransko. Poleg odgovornosti za kvaliteto igranja skupine in igranja solov pišem loke, komuniciram z dirigentom in drugimi vodji sekcij. Tisto, kar je zdi glavni del, to je igranje, je rezultat vseh teh dejavnosti, če te potekajo dobro. Vsak dan imam poslušanje, to je čas za vadbo. običajno se pripravljam na naslednji program, iščem interpretacije, berem o skladbah in skladateljih. Z leti se mi zdi bolj pomembno poslušati in brati ter iskati navdih kot ure in ure vaj. Tehnična vaja vas lahko pripelje daleč, ampak ključ za interpretacijo sta navdih in refleksija.

Kako izgleda vaše delo z mladimi in kako dojemate njihov odnos do glasbe, kako jim jo posredujete?

Izidor Erazem Grafenauer: Mislim, da je glasba izjemno pomembna umetnost za vse generacije, od najmlajših do najstarejših. Seveda jo vsaka generacija razume po svoje, vendar se mi zdi najpomembnejše da se o glasbi čim več razmišlja in se jo razume v globljem smislu, ne samo kot na primer ambientalna glasba v avtu in podobno. Kot pedagog me vedno zanima, kako učenci, študentje glasbo razumejo, in večkrat na začetku na to sploh ne znajo odgovoriti. Zato je prvi cilj, da o tem začnejo razmišljati.

Mojca Jerman: Mladi so izredno pomemben del publike in zmeraj je prav posebna izkušnja z njimi deliti resno glasbo. Predvsem, ker njihovi odzivi niso preračunljivi ali pod vplivom družbe – kaj se spodobi in kaj ne. Od njih dobiš tisto resnično reakcijo, ki ti pove, ali tudi sam dobro delaš. Sama imam stik z njimi predvsem prek raznih koncertov, ki se izvajajo po osnovnih šolah in privatnih koncertih za svoje nečake; me pa vedno dodatno motivira, ko v publiki vidim otroke in najstnike, da dam še več od sebe.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Najbolj tesen stik z mladimi imam na Akademiji za glasbo, kjer od letošnjega leta poučujem. Svoje poslanstvo vidim v tem, da mladim violinistom pomagam najti njihov lasten umetniški izraz - ko se glasbeniki približamo svoji notranji umetniški resnici, veliko lažje premagamo tudi tehnične in mentalne ovire. Poleg tega študente spodbujam k iskanju dobrih, učinkovitih rešitev problemov (menim, da so časi “brezglavega vadenja” minili, k vadenju je potrebno pristopati taktično).

Kako načrtujete programski koncept?

Mojca Jerman: Vse je odvisno za kakšen koncert gre. Včasih je poudarek na skladbah, ki si jih že dolgo želiš igrat – ki ti predstavljajo določen izziv, in potem okoli tega sestaviš program, ki se tematsko, stilsko ali pa samo atmosferično ujema z izbrano skladbo. Včasih se ti najprej utrne koncept in potem iščeš skladbe, ki bi ustrezale temu konceptu. Včasih se osredotočiš na obdobje ali stil in je to rdeča nit programa. Menim, da je to eden pomembnejših ustvarjalnih vidikov našega poklica in ima – vsaj pri meni – še veliko prostora za rast in raziskovanje.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Dnevno se mi porajajo nove ideje za različne projekte. Nekatere med njimi potem kar vztrajajo v mojih mislih in sčasoma začenjajo dobivati konkretno podobo. Ko se pojavi prava priložnost (ali povpraševanje) pa se konceptu tudi bolj organizirano posvetim in premislim vse možne spremenljivke.

Kje in kako zajemate ideje za oblikovanje koncertnega programa in s kakšnimi ovirami se srečujete?

Izidor Erazem Grafenauer: Koncertne programe včasih prilagodim publiki, včasih pa je to moj osebni program, ki ga želim deliti. Če gre za festival starejše glasbe, seveda brskam po idejah v glasbi določenega obdobja, vendar kljub temu želim dodati tudi svojo osebno noto. Tako je tudi z letošnjim programom, s katerim želim narediti povezavo s staro glasbo, ki je osnova za kasnejši razvoj flamenka, torej umetnost, ki mi je posebej blizu.

Mojca Jerman: Ideje zorijo povsod, če si odprt za njih. Lahko vzniknejo iz vsakdanjega življenja, ko bereš zgodovinske vire, ko obiskuješ razne galerije in muzeje, tuje dežele, lahko se porodijo v skladbah samih, ko v eni skladbi iščeš navdih za izvajanje neke druge. Ovire se pojavijo, ko je težko dostopiti do glasbene literature, drugače pa so predvsem časovne, saj je časa vedno premalo za realizacijo vseh idej in konceptov.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Oblikovanja koncertnega programa se najpogosteje lotevam iz enega od dveh različnih zornih kotov. Pogosto si želim sodelovati s točno določenimi glasbeniki, kar pomeni, da program sestavljam “okrog zasedbe”, torej iščem skladbe napisane za določene inštrumente in jih šele potem poskušam povezati v celoto. Druga možnost pa je fascinacija in želja po izvajanju točno določenega dela, kar pomeni, da potem postavljam program okrog tega dela.

Kako se srečujete z drugimi umetniki, kako se vključujete v druge ansamble in kako sestavljate svoj ansambel?

Izidor Erazem Grafenauer: Zelo uživam v igranju z drugimi glasbeniki, ter tudi drugačnimi glasbeniki. Seveda mislim, da je potrebna dobra muzikološka in tehnična podlaga, vendar hkrati mislim, da moramo umetniki dodati tudi nekaj svojega ega in razmišljanja v vsako glasbo, ki jo izvajamo. Tako pride do interakcij in medsebojnega vpliva, ki lahko rodi izjemne rezultate. Ko sestavljam svoj ansambel, iščem ljudi, ki razmišljajo široko, in jih zanima tudi lasten razvoj kot umetnike.

Mojca Jerman: Sama se z drugimi umetniki srečujem predvsem na raznih orkestrskih akademijah, orkestrih, komornih koncertih, pa tudi preko socialnih omrežij, ki so postala priročen medij tudi za vzpostavljanje in ohranjanje profesionalnih stikov. Potem pa se ponavadi povezave zgodijo organsko. Če se z nekom začutiš, boš našel način in čas, da boš skupaj nekaj ustvaril. Se pa teh stvari ne da prisiliti, vsaj sama k ustvarjanju ne pristopam z mislijo na dosežke in produktivnost, ampak poskušam intuitivno sledit energijam, ki mi narekujejo, s katerimi ljudmi se povežem in s katerimi ne.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Hiwote Tadesse: Srečevanje z drugimi umetniki je običajno samo po sebi na različnih koncertih ali vajah. Oseben stik prispeva k temu največ. Ko gre za družbena omrežja, sem staromodna. Tudi sodelovanje v drugih ansamblih je pri stikih zelo naravno, če sta ljudem všeč tvoje igranje in način komuniciranja. Rada delam s spoštljivimi, prijaznimi in razgledanimi glasbeniki. Te lastnosti vam postavijo pravo mesto. Zelo me veseli in upam v človeštvo, ko vidim, da so svetovne glasbene super zvezde v bistvu zelo skromni ljudje. To iščem tudi pri svojih ansamblih, na primer pri Ensemble Illyrica. V bistvu smo skupina prijateljev, ki ima neverjetno srečo, da tudi naša glasba zveni odlično. Da imam svoj ansambel krepi mojo kreativnost v programskem smislu: bolj svobodno lahko izbiram glasbo, ki se mi zdi pomembna, in da to posredujem občinstvu.

Kako vas sprejemajo ustanove, ki skrbijo za to kulturno dediščino, in s kakšnimi težavami se soočate v fazi, ko iščete in izbirate dela za program?

Ana Julija Mlejnik Železnik: Kulturne ustanove nas, “zunanje ustvarjalce”, sprejemajo zelo različno. Menim, da pristop povsem zavisi od odnosa tam zaposlenih posameznikov do umetnosti. Včasih pozabimo, koliko koristi (ali pa škode) lahko naredi ena sama oseba na vodilnem delovnem mestu, ko sprejme določeno odločitev, pravilo ali sistem delovanja. Pri produkcijah kulturnih ustanov včasih pogrešam malo več samoicinative s strani organizatorjev. Večina ustanov izbira program samo na podlagi prejetih ponudb. Tako nam glasbenikom ne preostane drugega, kot da ure in ure presedimo za računalnikom v iskanju abonmajev, ciklov in festivalov, ki bi nas morebiti sprejeli, potem pa pri pisanju ozaljšanih ponudb in življenjepisov ter pošiljanju le-teh. Ko pride do privatne produkcije koncertov, v svojem domačem okolju na žalost opažam vse bolj pogost trend zaračunavanja izjemno visokih najemnin za uporabo koncertnih dvoran. To v fazi priprave določenega programa predstavlja težavo, saj je nemogoče predvideti kakšno število obiskovalcev se bo odločilo za obisk koncerta in ali bo s prodanimi vstopnicami možno “poplačati dolg“ za uporabo dvorane. Visoke najemnine se tudi “zažirajo” v že tako skromne fonde honorarjev za umetnike.

Lea Sušanj Lujo: Pogoji razpisa ministrstva za kulturo na hrvaškem obvezuje izvajalce, da izvajajo tudi dela hrvaških avtorjev, kar se meni osebno zdi zelo dobro. To »prisili« izvajalce, da raziskujejo hrvaško kulturno dediščino in se povezujejo z kulturnimi ustanovami, kulturne ustanove se tega zavedajo, zato praviloma ni težav s sodelovanjem. Včasih se pojavi problem, ko za kakšno zasedbo konkreten material ne obstaja, takrat moramo biti kreativni, kar v praksi pomeni, da moramo kakšno drugo skladbo prirediti za dotično zasedbo. Vsekakor je povezava z ostalimi ustanovami zelo pozitivna izkušnja.

Kako lahko glasba in katerakoli druga umetnost prispeva v boljšo družbo?

Izidor Erazem Grafenauer: Glasba je izjemno pomembna stvar v današnji družbi. Večinoma se tega ljudje niti ne zavedamo, saj glasbo ogromno ljudi posluša le pasivno. V vsakem primeru sem mnenja, da je osnova sprememb mogoča v izobrazbi že v osnovni šoli, kjer umetnost (likovna, glasbena ...) zavzema majhno oziroma stransko vlogo. Umetnost je prevelika, da bi v nekaj besedah lahko opisal, kakšno vrednost ima, se mi zdi pa ena najpomembnejših stvari v današnjem času, da ljudi uči poslušanja in sprejemanja mnenj in idej drugih.

Mojca Jerman: Menim, da glasba spreminja, gradi posameznika, podpira in povezuje skupnosti in tako prispeva k bolj živi, povezani in predvsem budni družbi.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Umetnost je ključnega pomena. Pomaga nam razumeti sebe in kompleksnost tega sveta s pogledom na življenje iz druge perspektive. Umetnost nas navdaja z upanjem in zaradi nje se počutimo žive. Zatekamo se k njej v času svojih najhujših stisk in najsrečnejših trenutkov. Umetnost je tisti del življenja, ki nam daje zagon za to, da se zgodi vse ostalo. Kot je zapisal nemški slikar Gerhard Richter leta 1982 v besedilu kataloga za razstavo Documenta 7: Umetnost je najvišja oblika upanja.

Kakšen je vpliv glasbe na počutje in zdravje ljudi, poslušalce in ustvarjalce?

Mojca Jerman: Težko govorim o dejstvih, a iz lastnih izkušenj in opažanj bi rekla, da glasba pomaga obuditi tisti del nas, ki v vsakdanjem življenju nima prostora živeti. Tako pri izvajalcu, kot pri poslušalcu se na koncertu odpre prostor za čustvovanje, sanjarjenje, čuječo, a hkrati umirjeno prisotnost v trenutku. Če si odprt za tako dojemanje, ima glasba terapevtski učinek. Pomirja, daje občutek pripadnosti in sprejemanja naše skupne človečnosti.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Znano je, da ima glasba izjemno močan vpliv na naše počutje, poleg tega pa ima lahko tudi zdravilne učinke. Zdravljenje z glasbo in različnimi frekvencami pravzaprav sploh ni nov koncept. Tekom zgodovine se v mnogih kulturah pojavljajo različni načini zdravljenja z glasbo. Že antični filozofi omenjajo glasbo kot zdravilo za dušo, njene zdravilne učinke pa je promoviral tudi Aristotel v svojem razvpitem delu De Anima (373 – 323 pr. n. št.). Pitagora je zdravil tako fizične kot tudi psihološke bolezni z različnimi ritmi in glasbenimi linijami. Vsaka od njih je imela drugačen namen, med njimi so bile najpomembnejše tiste za zdravljenje kronične utrujenosti, žalovanja, jeze in apatije. V zadnjih desetletjih zdravljenje s frekvencami ponovno pridobiva na pozornosti v znanstvenih krogih. Raziskave kažejo, da lahko glasba (tako ritmi kot tudi melodije) znatno vpliva na delovanje našega telesa. Zmanjšuje nivo stresa in visok krvni tlak, učinkovito pa zdravi tudi stanja depresije in anksioznosti. Ima blagodejen vpliv na naš živčni sistem in pomaga ponovno vzpostaviti ravnovesje v telesu. Naj pri tem dodam, da ni vseeno, kakšno glasbo si izberemo za poslušanje, saj imajo različni spektri frekvenc povsem različne učinke. Menim, da se je pri tem najbolje zanesti nase in na svoje notranje odzive: če se po poslušanju določene glasbe počutimo bolj razpoloženo, sveže in lahkotno, smo prav gotovo dobro izbrali.

Kako lahko umetnost kljubuje nasilju države nad svobodo izražanja, kakšne so vaše izkušnje?

Lea Sušanj Lujo: Na žalost ne obstaja čarobna palčka, s katero bi z našo umetnostjo popravili nelagodne situacije po različnih državah. Kljub temu je lahko cilj glasbe vsaj predstaviti, da obstaja lepota, da se je za njo vredno boriti. Tu ima stara glasba pomembno vlogo, saj gre za večinoma poslušljivo, izjemno lepo in melodično glasbo. Mislim, da bi bilo omenjeno glasbo dobro predstaviti tudi v alternativnih situacijah, ne samo v koncertnih dvoranah, kamor veliko ljudi v svojem življenju ne stopi, bodisi nimajo dostopa, bodisi niso bili tako vzgojeni.

Kako vidite prihodnost umetnosti in kakšna je njena vloga pri oblikovanju družbe v naslednjih stoletjih?

Izidor Erazem Grafenauer: Umetnost ima nepogrešljivo vlogo od začetka civilizacije, in dokler bo obstajalo človeštvo, bo to vlogo imelo. Je pa jasno, da se v različnih obdobjih in različnih kulturah spreminja dojemanje, kaj umetnost je. Včasih klasični umetniki gledamo na umetnost zelo konservativno, včasih alternativni umetniki gledajo na umetnost zelo liberalno, vendar vse to vodi h koristnim debatam, kaj nam umetnost prinaša in kakšni so njeni potenciali.

Mojca Jerman: Težko je vedeti, kam bo šla družba v naslednjih stoletjih v tako hitro spreminjajočem se svetu, lahko pa napišem, kako si sama predstavljam ali boljše kaj so moje želje za prihodnost. Želela bi si, da bi kot družba (spet) prepoznali vrednost umetnosti, da bi bila izobrazba na področju kulture ena od vrednot, ki pomagajo graditi bolj ozaveščeno in sočutno družbo.

Kako vidite v naslednjih desetletjih razvoj področja, ki mu pravimo stara glasba?

Mojca Jerman: Menim, da se bodo meje med žanri vedno bolj brisale, kot se to že dogaja, tako v popularni, kot tudi v resni glasbi. Tam, kjer imajo dolgo tradicijo izvajanje stare glasbe, se odpirajo novi, vedno bolj sodobni pogledi na izvajalsko prakso, povezovanje z družbenimi problematikami in na splošno časom, v katerem živimo. To se mi zdi tudi prav, saj naj bi umetnost govorila in živela tukaj in zdaj. Pri nas smo pri celotnem gibanju stare glasbe malo v zaostanku, a se tudi tukaj ponudbe koncertov in življenja umetnikov, ki se s staro glasbo ukvarjamo, iz leta v leto bolj bogatijo.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Menim, da lahko v naslednjih desetletjih pričakujemo popoln razcvet stare glasbe. Mislim, da se bo tudi pri nas oblikoval širši krog zanimanja za to področje, vključno s širjenjem publike in povpraševanja. Potem je samo vprašanje časa, kdaj bo stara glasba dobila povsem enakovreden status tudi v univerzitetnih krogih (kot ga v nekaterih drugih državah že ima). Današnji hitri slog življenja ljudi sili k iskanju načinov, da bi se ustavili in umirili, stara glasba pa je direkten odraz časa, ko so ljudje živeli bolj spontano, umirjeno in v povezavi z naravo. Po mojem mnenju je to en izmed pomembnejših razlogov, da bo stara glasba pridobivala na priljubljenosti v prihodnjih desetletjih.

Lea Sušanj Lujo: Mislim, da smo umetniki trenutno premalo cenjeni, glede na visoko izobrazbo, ki jo imamo. Na žalost velikokrat slišim komentarje, da se z umetnostjo ukvarjamo iz ljubezni, in da naj bo to dovolj, vendar nas na žalost ljubezen ne nahrani. Nisem prepričana, da se osebe v politiki, odgovorne za kulturno sceno sploh zavedajo, kaj pravzaprav delamo in koliko časa in energije smo posvetili za izobrazbo in nivo, ki ga danes imamo. Zato mislim, da je potrebna sprememba v družbi, da se bo glasbenike, umetnike bolj cenilo in da bodo imeli večjo vlogo v družbi.

Kakšno bi bilo vaše priporočilo predsednikom držav, njihovim predsednikom vlad in ministrom za kulturo ter poslancem v parlamentih?

Izidor Erazem Grafenauer: Spoštujte umetnost in umetnike. Spoštujte njihov čas in delo. Čeprav je večkrat delo umetnika težko ovrednotiti, težko statistično izračunati, težko preveriti rezultate, gre za delo, ki drži vodo na dolgi rok, in ki izobražuje, dopolnjuje naša življenja in daje sol in poper vsemu obstoju.

Mojca Jerman: Da bi bilo njihovo delo, predvsem delo odprtih ušes in src. Da bi se osredotočili na dejanja in manj na besede.

Ana Julija Mlejnik Železnik: Predsednikom držav, predsednikom vlad, ministrom za kulturo in drugim voditeljem na ključnih pozicijah bi najprej sporočila, da naj dajo umetnosti pomembno mesto v svojem osebnem in profesionalnem življenju - povabila bi jih, da naj se čim pogosteje udeležujejo kulturnih dogodkov saj bodo preko njih lažje v pristnem stiku z delom populacije, ki tvori zdravo jedro in gonilno silo družbe. Hkrati bodo s pomočjo in podporo kulture bolj v stiku sami s sabo in bodo na ta način dosegli svoj polni potencial. Kultura je umetnost bivanja, umetnost življenja; neprestano nas vrača k izvoru in v nas ponovno vzpostavlja stik z našim bistvom, z resničnostjo, ki biva v vsakem izmed nas. Nadalje pa bi jim položila na srce zavedanje, da za dosego tega vzvišenega cilja kultura potrebuje vrhunske (profesionalne) umetnike, ki se lahko celovito posvečajo umetnosti brez neprestanih eksistencialnih tegob. Kultura, ki je prepuščena na milost in nemilost trenutnih modnih muh, se prej ali slej izrodi v pop kulturo. Kultura in umetnost sta izjemno povezovalna elementa, za dosego svojega namena pa potrebujeta finančno in moralno podporo družbe in vseh posameznikov, ki v njenem imenu prevzemajo vodilne položaje.

Spraševali so Stanka Dešnik (Krajinski park Goričko), Klemen Ramovš (Seviqc Brežice), Vesna Volk (Radio Slovenija) in Marina Žlender (Revija Glasna)