Zemlja v vrtincu sprememb

Besedilo: Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. februar 2023 / 15:56  

V Cankarjevem domu je do 5. novembra na ogled vrhunska prirodoslovna razstava, naslovljena V vrtincu sprememb. O njej poroča doktor Jurij Kurillo, upokojeni zdravnik iz Kranja. S tem člankom vabi na ogled tudi bralce Gorenjskega glasa in vse Gorenjce.

Sedim na ozkem sedežu medcelinskega letalskega orjaka med enajsturnim poletom iz Münchna v San Francisco. Ker se je treba spet nekoliko razgibati, vstanem in se podam na obhod po širni letalski kabini, bolje rečeno dvorani za okoli tristo potnikov. Pri tem se mi oko ustavi na okencu vrat, ki ponuja presenetljiv in nevsakdanji pogled na pokrajino, vse drugačno od do zdaj preletenih zelenih evropskih poljskih in gozdnih površin. Pod nami je namesto tega dobesedno ledeno morje z vzpetinami belomodrikaste barve. Potem ko smo bili preleteli evropske pokrajine vse do Islandije, smo se znašli nad Grenlandijo, po imenu sicer zeleno deželo. To ime so ji menda dali prvi Danci, da bi privabili nove naseljence. Morda je bila taka nekje v poletju, pa še to le ob obalnem robu, sicer pa jo pokrivajo na stotine metrov debele plasti ledu.

Potem pa preberem podatke v Nature Briefing, internetni objavi svetovno ugledne angleške revije Nature (8. 12. 2022) z naslovom Oldest ever DNA shows mastodonts roamed Greenland 2 million years ago. Prepričljiva ilustracija prikazuje zeleno gozdnato pokrajino s topoli, jelkami in tisami, med katerimi živijo sesalci, kot so mastodonti – predhodniki slonov, jeleni in zajci ... /Opomba: Najstarejša DNK kaže, da so pred 2 milijonoma let po Grenlandiji lomastili mastodonti. DNK (angl. DNA) pa je kratica za spojino dezoksiribonukleinsko kislino, ki je z drugimi kemičnimi povezavami nosilka dednih lastnosti živih bitij./

Kako pa je prišlo do tega presenetljivega odkritja? Eske Willerslev, paleogenetik z univerze v Kopenhagnu je s svojimi sodelavci natančneje preiskal DNK v zamrznjenih, dva milijona let starih peščenih sedimentih, prinesenih že leta 2006 z Grenlandije, ko so tam iskali morebitne sledove človeka. V teh vzorcih so zdaj našli delce DNK, kakršno imajo celice mastodontov, najdenih v sibirskih ledenih tleh.

V vrtincu sprememb

In tako se lahko podamo še na aktualno razstavo o evoluciji našega planeta ob nenehnem spreminjanju njegovega neživega in živega sveta, ki je odprta od 13. decembra 2022 do 5. novembra 2023 in nosi prepričljiv naslov V vrtincu sprememb. Prireja jo Prirodoslovni muzej Slovenije v prostorih ljubljanskega Cankarjevega doma. Ob tem za Slovenijo velikem naravoslovnem in kulturnem dogodku je v sozaložništvu Prirodoslovnega muzeja Slovenije in Cankarjevega doma izšla tudi monografija z naslovom Presenetljivo življenje (uredila Tomi Trilar in Špela Pungaršek), ki bo imela zaradi svoje izredno bogate vsebine in številnih ilustracij zagotovo še veliko daljšo veljavo kot sama razstava. Knjigo je zato treba priporočiti slehernemu obiskovalcu. Pri našem prikazu se bom sicer moral zaradi obsežnosti razstave omejiti le na nekaj poudarkov.

Vse se prične z Geo, torej Zemljo, ki naj bi nastala v vesolju pred 4,6 milijarde let. Zaradi tektonskih premikov so njene celine sčasoma dobile današnjo obliko, pri čemer njihove kamnine stalno krožijo. Življenje v geološki zgodovini Zemlje dokazujejo okamnine neštetih živih bitij, ki so na njej živela v daljni ali bližnji preteklosti. Sem sodijo tudi dva milijona let stari fosilni ostanki prednikov današnjega človeka vrste homo sapiens, ki je edina preživela vrsta visoko razvitih pametnih bitij, sposobnih abstraktnega mišljenja in govora. Pri tem ne smemo pozabiti, da je prvo trdno teorijo o evoluciji vsega živega sveta razvil angleški naravoslovec Charles Darwin (1809–1882).

Biodiverziteta ali pestrost živih bitij je v Sloveniji zaradi njene zemljepisne raznoličnosti zelo velika, saj sega od gorskih vršacev do gladine Jadranskega morja. Biologi ocenjujejo, da živi pri nas okrog 37.000 vrst različnih višjih organizmov; med njimi je rastlinskih 6.585, glivnih 5.265 in živalskih 24.229.

Naše Alpe so nastale v pradavni geološki zgodovini ob trku dveh tektonskih plošč med današnjo Evrazijo in Afriko, dokončno podobo pa so dobile v ledenih in medledenih obdobjih. Zaradi ogrevanja ozračja so se pojavile velike terenske spremembe, med katerimi so se predvsem zmanjšali ledeniki – in tako je tudi naš triglavski domala izginil. V tem visokem, večinoma hladnem svetu lahko preživijo le najodpornejše rastlinske in živalske vrste, med katerimi je tudi nekaj slovenskih endemitov, torej vrst, ki uspevajo samo na našem ozemlju. Lepi gorski apolon sicer ni endemit, saj živi na širnem območju od Pirenejskega polotoka do Bajkalskega jezera, vendar je zaradi svoje redkosti za nas zelo dragocena vrsta metulja dnevnika.

Pri poletu z letalom šele skozi njegova okenca opaziš, kako gozdnata je pravzaprav naša deželica. Med gozdovi je tudi 171 gozdnih rezervatov s 14 pragozdovi, za kar se moramo zahvaliti tudi nekaterim njihovim preteklim, po navadi »plemenitim« lastnikom. Najbolj znan je kajpada kočevski pragozd, od koder se je njegov najbolj cenjeni stanovalec, rjavi medved, postopoma vrnil tudi na nekatera druga področja naše domovine. Naši gozdovi listavcev in iglavcev ponujajo zavetje še mnogim posebnim živalskim in rastlinskim vrstam, a zlasti poslednje večkrat zamenjujejo invazivne tujerodne vrste. Ne gre tudi zanemariti večje škode zaradi požarov, eden takih je letos uničil dobršen del kraškega gozdnega rastja. Sem in tja pa to favno kakšna tujerodna vrsta – kakršen je japonski prelec jamamaj – tudi obogati, še večkrat pa osiromaši. V tem bogatem življenjskem okolju najdejo svoje domovanje tudi številne ptičje vrste.

Naše vode

Potoki in reke pokrajino po svoje označijo in jo tudi spreminjajo. Vanje se zbira padavinska voda, ki pa vse bolj odraža tudi podnebne spremembe. Med prebivalci vodnega okolja so najbolj vidne ribje vrste, ki pa zasedajo samo določene odseke in govorimo tako o postrvjem, lipanskem, mrenskem in ploščičevem pasu. A tudi tu je človek po nepotrebnem posegel v naravno ravnovesje, saj so že v preteklosti ribiči začeli vnašati v naše vodotoke tujo, ameriško postrvjo vrsto, ki je začela močno izpodrivati zlasti domačo soško postrv. V naše reke so prišle še različne druge tujerodne vrste – samo rakov so našteli kar šest vrst. Za osnovanje take populacije zadostuje že en osebek.

Naše celinske vode so bile naseljene že v ledeni dobi, kar dokazuje najdba prave jate fosilnih rib kleničev v nekdanjem glinokopu Bobovek pri Kranju. Med posebnostmi dvoživk omenimo samo samce plavčka, žabo, ki se marca pojavlja v mrtvicah Mure. Še posebej dragocena so različna močvirja in barja, kjer je moč najti najrazličnejše predstavnike rastlinstva, med katerimi se spreletavajo tudi številne vrste kačjih pastirjev, kar dokazuje tudi čistost teh voda. Zaradi nenavadne prehrane so dragocen del te flore mesojede rastline, kot sta mastnica in rosika.

Travnike naše mladosti so njega dni še bogatile najrazličnejše cvetice, ki pa dandanes žal pomenijo za večino naših poljedelcev nepotreben »plevel«, kar dokazuje tudi uporaba herbicida, ki uničuje med drugim tudi prelep njivski rdeči mak. Z intenzivnim gnojenjem izginejo dragocene kukavičevke ali orhideje, močno se pa razraste regrat. Jerebice in prepelice so bile nekdaj pogoste prebivalke polj in travnikov, danes pa jih domala nikjer več ne vidiš, kar velja tudi za poljske zajce. Vzrok? Odstranitev živih mej in kozolcev ter seveda kmetijski strupi, herbicidi in insekticidi.

Kras in podzemlje

Slovenija je s Krasom skrbnica nenavadne in dragocene pokrajinske vrednote, kjer nastajajo zaradi topnih kamnin, apnenca in dolomita tako nad površjem kot pod njim prav posebni zemeljski pojavi: škraplje, vrtače, podzemeljske jame s kapniki in še marsikaj drugega. Tu domuje nadvse zanimiva in že kar »slavna« človeška ribica z znanstvenim imenom Proteus anguinus. V monografiji pa tudi na razstavi pa začuda ne najdemo podatkov, da je bila 1986 odkrita poleg že več kot dvesto let znane slepe bele prebivalke podzemlja tudi njena črna podvrsta (»parkelj«), pri kateri je videti tudi precej razvite oči. Črna človeška ribica je naš pravi endemit, saj živi očitno zgolj na ozkem področju podzemnih jam za izviri pritokov belokranjske Dobličice. Širše razširjena bela podvrsta prebiva tudi v drugih jamskih sistemih, od Tržaškega Krasa do južne Hercegovine, pa bržkone še dlje, v Črni gori. Raziskovalci podzemlja so našli v naših jamah tudi kar precej manjših endemitov, kot so polžki, rakci in hrošči.

V razdelku o ozračju so najbolj natančno obdelani njegovi pernati zavojevalci, ptiči. Med njimi je kar precej selivcev, katerih dolge ali kratke zračne poti je najlaže odkriti z obročkanjem nog. To se je pri nas začelo sistematično že leta 1927 z ustanovitvijo ljubljanskega ornitološkega observatorija pri Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V nočnem ozračju se poleg nekaterih ujed najbolj uveljavljajo različni nočni metulji. Ti pa so bili večkrat zdesetkani zaradi pretirane umetne osvetljenosti mestnih ulic in stavb, kar pa se je v zadnjem času precej izboljšalo z namestitvijo ustreznih, v tla usmerjenih cestnih svetilk.

Preostane nam še mali slovenski košček jadranske obale z modro morsko gladino. Morje je sicer največji življenjski prostor, saj prekriva več kot 70 odstotkov Zemljinega površja. Na našem delu Jadranskega morja se obala ponekod povzpne v strme klife, ki jih sestavljajo flišni skladi, ne pa apnenčasti, značilni za bližnji kraški svet. Morske življenjske združbe se zelo razlikujejo po tem, v kakšnem delu morja živijo njeni pripadniki; predvsem če so vezani na morsko dno (bentoško območje) ali ne (pelagično območje). V prvem živijo zgolj domače vrste, v drugem pa se zaradi odprtosti Jadrana v Sredozemsko morje včasih znajdejo tudi nekatere tuje vrste, recimo ribe, kakršni so različni, tudi večji morski psi.

Življenjskemu utripu živih bitij v naših krajih so v zgodovinskem dogajanju prisluhnili različni naravoslovci, tako domačega kot tujega rodu. Začelo se je z nepogrešljivim baronom Janezom Vajkardom Valvasorjem, ki je med drugim prvi opisal človeške ribice, ki so jih Vrhničani imeli za »zmajeve mladiče«, in se nadaljevalo z drugima baronoma, Žigo in Karlom Zoisom. Prvi je pospeševal gorske geološke raziskave in tudi kot prvi gojil človeške ribice, drugi pa je raziskoval gorsko cvetje. S tem sta se ukvarjala tudi idrijska rudniška zdravnika in naravoslovca, Južnotirolec Giovanni Antonio Scopoli in Francoz Balthasar Hacquet. Prvi je imel tesne znanstvene stike celo z znamenitim švedskim naravoslovcem Carlom Linnéjem. Pozabljeni tudi niso sodobni raziskovalci slovenskega naravnega žitja, kakršen je bil denimo botanik Tone Wraber.

Na kraju je treba reči, naj si razstavo V vrtincu sprememb in monografijo Presenetljivo življenje ogleda sleherni prebivalec Slovenije, ki mu je kaj mar za življenjsko bogastvo naše lepe domovine.

Razstava predstavlja pomembne zakonitosti narave in dejstvo, da se na svetu vse spreminja. Že od nastanka se spreminja naš planet, z evolucijo se milijarde let spreminja tudi življenje. Prav na vsakem koraku smo priče spremembam, ki se vrstijo med rojstvom in smrtjo, letnimi časi, dnevom in nočjo, med plimo in oseko. Spreminjajo se tudi življenjska okolja. V zadnjem času velike in zaskrbljujoče spremembe v naravi povzroča človek. Posledice njegovega prekomernega izkoriščanja naravnih virov in onesnaževanja so prinesle globalne podnebne spremembe, izumiranje vrst je danes hitrejše kot kadarkoli v zgodovini življenja. / Razstava V vrtincu sprememb nas popelje skozi evolucijo Zemlje in življenja, od blizu bo mogoče spoznati značilna naravna okolja (gore, morje, reke, gozd, podzemlje, travnike) ter presenetljive, nenavadne in človeškim očem pogosto skrite spremembe, ki so stalnica v naravi. Ponuja nam priložnost za spoznavanje, raziskovanje in občudovanje skrivnosti narave ter razmislek in iskanje odgovorov na različna vprašanja. Najtežje med njimi je morda, ali bo človeštvo zmoglo toliko modrosti, da zaustavi uničevanje narave in zagotovi trajnostni razvoj tudi generacijam zanamcev. In kako lahko k temu prispeva prav vsak od nas?

(Vir: Cankarjev dom)

»Prirodoslovni muzej Slovenije je vsebinsko zastavil strokovna izhodišča za razstavo v monografiji Presenetljivo življenje, sama razstava pa obravnava del predstavljenih vsebin. Te temeljijo na geodiverziteti, s katero je neposredno povezana biodiverziteta. Spoznanje, da se vse spreminja, je del evolucije, Zemlje in življenja. Kako pa je človek posegel v te spremembe in ali bomo izbrali pravo pot? Na to nas opozarja razstavni del projekta. Skupaj s Cankarjevim domom smo pripravili pomemben premik k pripravi in izvedbi naravoslovnih razstav v Sloveniji, saj je do takšnega medsebojnega sodelovanja prišlo prvič.«

Miha Jeršek, Prirodoslovni muzej Slovenije

»Prostorsko je razstava organizirana tako, da se obiskovalec po uvodnem delu znajde 'v vrtincu sprememb' iz katerega vstopa v posamezna naravna okolja in se vanj kar naprej vrača. Izhod z razstave je organiziran tako, da ima obiskovalec možnost izbirati, ali bo v prihodnje pomagal ohranjati naravo, planet in življenje na njem ali pa ga bo uničeval. Skozi zaokroženo izkušnjo in enotno podajanje razstavnih vsebin je izrazito oblikovana razstava za obiskovalce lahko berljiva.«

Sanja Jurca Avci, oblikovalka razstave