Moje mesto Trst

Čas je dozorel, da rečeš ti, da rečem jaz, da reče vsak izmed nas: Moje mesto Trst, moje mesto Trst! Deklica, ti nam zapoj: Moje mesto Trst! Da, zato ker na korzu zvočnik kriči, da to mesto ni moje, zato nam zapoj.

In jaz grem in na Trsteniku je pomlad sedaj. Rumena jadra so na morju in jadra imajo rdeče krpe in rdeči tulipani imajo bele lise. Morje ima vijolične pege, kakor da so pege široki listi. In na morju so barčice kakor račke in slavčki zborujejo na Trsteniku. Babica pestuje hčeri dete in hči teče po rebri in nese možu kosilo, starka boža malčku bela lička in beli bezeg je prislonil bela lica k nizki strehi. Iz špranj na borjaču je pognal pelin, toda v vrtu sonči mandelj svoja majhna srca. Na brežini pod mostom se pase govedo in pastir mu žvižga o vetru potepuhu.

Dolinice so zelene in vso tržaško gmajno so nagubale v široko krilo okoli belega telesa in belo telo je naše mesto Trst. Tudi tračnice tečejo v naše mesto in tudi most. Most! Ljubezen je sprožila kraško kamenje in kamenje se je zlilo v plaz, plaz je preskočil dvakrat, trikrat grapo in postal je - most. Zelenje zdaj žubori pod krepkimi oboki, ko da so potoki!

iz prvenca Moj tržaški naslov (Gregorčičeva založba, Trst, 1948)

Deklica moja, poj! Napisal ti bom pesem o našem mestu Trstu. Plačal je nekdo zvočnike na korzu in trobijo trobente, da Trst ni moj, da Trst ni tvoj. In ti jim poj! Po vseh predmestjih, po vseh paštnih, o najini mladosti, o kraških kamnih, ki jih sonce pari. Kakor ogenj iz plavžev se upira vanje. O pomladnih paštnih, ki so stopnice vse dol do morja, ki so stopnice za deklico - slovensko zgodovino, ki gre k morju. O krošnjah mandeljnov, o cvetih, ki so sinjkaste, oranžne perutke, o novem morju za naše ladje.

Živel je človek, ki je pel o Krasu, ki je pel o morju, toda pel je kakor ribič, ki je ostal brez barke in brez ljubezni. “Kje so tvoja usta, da jih poljubim? Kje si?” je iskal Slataper. Iskal je ljubezen za jutrišnji dan in njegovo pesem je posrkal pesek. Pesek obale za nas, ljudi jutrišnjega morja ob odprtem morju. In ti, deklica, poj! Jaz sem deček zdaj, jutri bom kapitan! Jutri bom stal za zobčastim kolesom in ga bom vrtel, vrtel, vrtel. Naša pomlad se je potopila v morje in postala riba, moja ladja je mogočen kit in moja ladja plove in jaz sem na kitu kapitan v omamno svatbo.

Še so grmeli zvočniki, da naj le bodo moje grape in Trstenik in rojanski potok in starobreški in hudournik Ključ in hišice kontovelske in ščedenjske brščice - toda ulice niso moje, niso tvoje. Da ulice so samo zanje. In jaz sem šel in s sabo vzel knjigo pesnika Slataperja in tako sva skupaj pregledala vse kotičke. Noč je bila in električne svetilke so ugasnile in zagorel v plin v starih feralih vrh stebrov. Mož je stopal po ulici in imel je dolgo palico v rokah in s kavljem na palici je odpiral plin v feralih. Z njim sem šel in prižgal modre plamenčke, zato ker so rekli, da ulice niso moje! In potem je bilo jutro in tekel sem za tramvaji in sédel na luč prikolice. In na obrežju sem tudi tekel za tovornim vozom in voznike me je, paglavca, ošvrknil z bičem. In na Ponterošu sem nagajal rožaricam in v skladišču sem ukradel pomarančo iz kofete. Skladišča za glavno pošto, ob evangelijski cerkvi! Na kamion pred skladiščem je priletela jata golobov, zdaj urno zobljejo koruzo skozi luknjo v vreči. Težaki so spodvili vrečo in si napravili kapuco, pokrili so si z njo glavo in plašili golobe. Toda golobi znova priletijo in zobajo in zrna jim frče iz kljunov, ker so požrešni, in zrna odskakujejo s tlaka ob kamionu. Tudi skušajo kljuni prevrtati še cele vreče, tudi čepijo golobi na šoferjevi utici in čemerno opazujejo. Potem na avtomobilu ni več vreč in golobi stopicajo po pločniku pred skladiščem in kakor ptice sv. Frančiška motrijo težaka na kamionu. Tedaj težak sname vrečo z glave in pomete z vrečo avtu dno. Tedaj se sipljejo koruzna zrna v oblakih bele moke na tla in golobi hitijo zobati. In iz skladišč diši po limonah, po breskvah in pomarančah in mož gre z vesli na rami po pločniku. In potem je poldan in pred vrati skladišča leži prosjak in spi. Ob glavi ima prazno konservno škatlo in v škatli je aluminijasta žlica. Nihče se ne zmeni zanj, ker smrči, samo sapa veje od morja in na pločniku se sušijo semena in voden rumenkast sok buče, ki jo je zgrizel za kosilo.

In oni so rekli, da ulice niso moje!

Deklica moja, poj! Ker spet sva otroka in spet sem se usekal v zobe med tračnicami openskega tramvaja in mama mi moči z arniko stopalo. In ti si spet z dečki in klatiš murve in ulica Fabio Severo gre resna na Kras. Kamni so vsi rdeči od murv, vsi rdeči, ko da so jih poškropili z malinovcem.

“Viš jo, viš jo, murvo!” si vzkliknila.

Toda kamen je priletel dečku na glavo in kamen je bil ves krvav od pomečkanih murv, samo malo, samo malo tudi od krvi. Potem je mehkužnež šel in poklical mamo. In Njegova mama se je drla na tvojo mamo zaradi kamna, ki mu je padel na glavo. O, sodišče je bilo pod murvo in ti, deklica-fantek, si morala prositi odpuščanja; klečala si pod murvo: “Nikoli več, ne bom nikoli več!” si morala reči.

In vendar nas niso mogli ugnati! Pritiskali smo v vežah na gumbe električnih zvoncev in kradli sladkor iz vreče pred trgovino, v kanalu smo skakali v čolne in jih gugali, igrali smo se na trupu avstrijske podmornice, v kanalu. Potem smo zlezli visoko, v glavo starega svetilnika gledat, kako je Trst velik. Trst je bil velika pahljača in Kras, kakor da bo vsak čas pomahal z dragoceno pahljačo. In za glavno pošto ni bilo več skladišč, ni bilo več zvonika, ki bi nabadal sonce: sonce je bilo nad močvirnato gmajno in se iskrilo v kristalih tržaške soli. In Trst je bil spet samo drobno selišče in Nikolaj Petač je odkupil košček mestnega močvirja in si napravil soline. In Krištof s Proseka si je uredil na njem rodovitne njivice pred vrati malega selišča Trsta.

In zvočnik kriči, da Trst ni moj.

Poj, deklica, poj!

Poj, ker mi samo prešerni otroci in v trumah zavzemamo obrežje in prod. Kopalne hlačke smo vrgli preko ramen, ljubimo se na škojeri, svoje nevestice obsipamo s toplim sipkom, da so skrite kakor školjke. Potem božamo in gladimo topli pesek, kakor da božamo rožnate ude naših nevestic. In ve, naše deklice, ste vitke kakor ribice in mi vam pletemo vence iz suhe morske trave. Da, ker morje nam je naplavilo katranirane deske, z njimi vam bomo zakurili ogenj na škojeri, in kočo smo vam zgradili iz belih kamnov in vam jo pokrili s pločevino. In dim se vije nad kočo in nad morjem in mi čofotamo v vodi kakor družinice cigančkov. In morske konjičke iščemo v pesku in morske zvezdice in meduzam prebadamo sklizaste glave in na prod jih vlečemo, da se topé na soncu. In potapljačem zavidam jeklene glave in steklena okenca, ker gledajo temelje našega mesta in morski mah na temeljih našega mesta. In potapljačem zavidamo cev, ki jim nosi zrak pod vodo. In vse okoli je živžav in obala je živžav, je prag, kjer razstavljamo svoje barve.

Dopoldan je zdaj in v luki se topi šumot v sončavi, kladivo votlo pritrkuje ob ladjin bok. Nekje škriplje tram, nekje laja ščenè. Ali je zaprto pod krovom? Potem spet kleplje kladivo, potem so spet udarci, votli kakor udarci potapljača pod vodo, Ob branu pa plivka voda, rahle bisere tere, jih zbira in zbira in uvršča nove in spet nove. In Mihec je udaril nad občinsko hišo z batom na bron. Potem je udaril z batom tudi Jakec. In mi smo spet otroci, in žerjavi niso več hromi, ob njih stopalih ni več trave, motorji brenčijo kakor žage in žerjavi iztegujejo dolge vratove zdaj nad ladje, zdaj nad skladišča. Vreče krogovičijo na koncih jeklenih vrvi, mi teremo sladkor na pomolih, razpoke med skrlmi je zasula zelena kava.

In to mesto ni naše!

To mesto, ki se mu okna svetijo kakor okenca iz biserne matice na starih slikah. To mesto z dimom parnikov, z jambori in jadri. Jadra so napeta kakor beli modrc na prsih in pritlikav vlačilec vodi ladjo v pristan. Galeb se guga na vodi kakor čolnič in se ne umakne mogočnemu ladjinemu trupu. Šele valovi, ki jih vrta vijak, ga odzibljejo stran. In motorni čoln frči mimo galeba in motorni čoln ima zaščitno steklo kakor avto. Ob njegovem ostrem rilcu kipita dva velika snopa spenjene vode in motorni čoln ima košate, srebrne brke.

Deklica lepa Vida, poj jim, poj! Poj jim in preglasi vpitje zvočnika. Poj jim o nas, dečkih mornarjih, ki tipamo za zgodovino našega pomorstva in smo, ko da jo začenjamo mi. In smo tudi z dedom, pradedom, ki je dolbel deblo in splavil prvo čupo. Mi smo tu in mi smo bili že z njim, mi smo zavest, ki so jo oni branili skozi vsa neurja. Mi smo otroci veslačev na tujih galejah, da, toda občutka manjvrednosti ni več v nas! Deklica, poj! Ni več bojazni, ne, v nas! Jaz sem zdaj v mojem morju mlad delfin, nad mladim morjem je pomlad - perut slovenskega viharnega galeba.

Mi smo galebji krik, smo bela jadra, smo srebro slovenskih rib. Slovenska beseda zdaj se ne boji več zdrah, ne dnevnih trenj, ne tujih rok! Deklica, poj! Zavriskaj zdaj, pozabi jok. Slovenska mladina, piši, piši, ustvari si tržaško slovstvo iz premagane bolečine zdaj! Piši, piši in ti, deklica, poj. Dokažimo svojo mladost in pokažimo svojo rast. Zvočnik kriči, kriči vse dni, toda mi smo resni otroci, mi, mi listamo ob morju resne knjige vsi. Mi iščemo v vseh naših knjigah zdaj: In v Prešernu je naše mesto - Trst; v Ciglerju je Janez Svetina ob morju in na Rdečem mostu v našem mestu Trstu; in v Levstiku je Trst in Cankar predava na Oberdankovem trgu in Kette leži bolan v bolnici v via Fabio Severo in Srečko je v našem mestu in v Župančiču je moje mesto Trst. Deklica, poj kričavemu zvočniku, da smo mi odrasli, da smo tudi otroci pred novim morjem mi! Smo otroci, ki se čudijo Krpanovi kobilici, smo otroci prebrisani kakor Martin pred Brdavsom. In to je naša sreča v nesreči, to je naša tržaška pomlad, to je naša svoboda pred svobodnim morjem: mi smo otroci!

Deklica, poj nam, poj!

Josip Godina je imel šest let, v Farnedu je pasel sivko, v Farnedu je lovil sinice, potem so bile sinice v kletki in Jožek jih je nesel v Trst. Šest let je imel in starobreški potok je tedaj še tekel v Trst in njivice z radičem in solato so bile tedaj ob potoku in perice so prale in pele ob potoku. Šest let je imel in nesel je sinice s Farneda, z Vrdele v Trst, da si kupi knjigo, zato ker ni bilo šol za slovenske malčke na Vrdeli. Šest let je imel, mali Slovenček samouk in postal je tržaški pisatelj in napisal je knjigo o našem mestu. Deklica, poj! Mi vsi smo bili Slovenčki samouki, da, nismo prodajali sinic, ne, v tujih učilnicah smo na skrivaj pod klopjo brali Sonetni venec in o Mornarju in o Železni cesti in Dumo s pristaniškimi težaki in našim mestom Trstom. Mi vsi pišemo o modrem morju pred belim Trstom, mi bomo pisali vsak dan, mi pišemo naš roman, o vsaki ulici roman, o vsaki družini roman, o vsaki deklici roman. O Vojki roman, o Danici roman, in o Zori in o vseh, ki so zapele o našem mestu, ki so bile otroci, ki so dale kri za našo tržaško zarjo.

Poj nam, ki smo otroci na sveži obali vse dni in je naše nebo zeleno in ciklamno in modro v zatonu, v poletju. In stari svetilnik škili v mrak in voda temni in žarek iz starega svetilnika se pregiba na morju kakor zlata veriga. In žarek iz zelene lučke na koncu pomola je kratka in zelena stezica v naš pristan. V hišah na obrežju so se prižgala okna: eno da, dve ne, eno da, ve ne. V drugem nadstropju nobeno; v tretjem eno; v četrtem tri. In mi smo otroci vsi in ti, deklica, poj, ker tudi naše je mesto Trst z lučkami v pristanišču kakor kresnicami, ki jih morje ziblje.

In zdaj je zimski čas in burja je raztepla valove in jih luča čez bran in dolgi bran je ledena podmornica v snežnem metežu za nas otroke. In mi se upiramo burjinim sunkom in mi smo slovenski šolarčki in burja posnema slovensko besedo z naših ust in igra se z njo nad pristanom kakor s papirji, ki jih je pobrala izpred naših vež. In na vse papirje pišemo mi otroci: tudi naše mesto Trst, tudi naše mesto Trst. In ni več zime in toplo nam je v srcu in poletje je v srcu, in v srcu je naše mesto Trst, je moje mesto Trst.

---