Nedelja, 10. 10. 2021, 22.44
2 leti, 6 mesecev
Razkrita velika skrivnost, ki muči tudi številne Slovence
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
38
Etruščani so živeli v Etruriji (ozemlje današnje Toskane, zahodne Umbrije in severnega Lacija). V 3. stoletju pred našim štetjem so jih Rimljani dokončno porazili, rimska civilizacija pa je asimilirala etruščansko. Na fotografiji: italijansko mestece Civita di Bagnoregio, ki so ga pred okoli 2.500 leti ustanovili Etruščani.
Arheogenetske raziskave o izvoru Etruščanov so pokazale, da je osrednja Italija v zadnjih štirih tisočletjih doživela tri velike genetske spremembe. Prva velika sprememba je bil prihod indoevropskih stepskih ljudstev, druga prihod prebivalcev vzhodnega Sredozemlja v času Rimskega cesarstva, tretja pa prihod germanskih ljudstev v času selitve narodov.
Etruščani, po katerih se imenuje italijanska dežela Toskana, so ena najbolj skrivnostnih zgodb stare celine. V času svoje največje moči so vladali takrat še nepomembnemu Rimu in bili po svoje predhodniki poznejše rimske civilizacije. Iz njihove pisave se je razvila latinica.
Tezi o izvoru Etruščanov
Govorili so neindoevropski jezik. Podoben jezik so menda govorili tudi Retijci v osrednjih Alpah in prebivalci grškega otoka Lemnos. Že v antiki so se kresala mnenja o njihovem izvoru. Starogrški zgodovinar Herodot iz 5. stoletja pred našim štetjem je tako trdil, da so Etruščani v Italijo po morski poti prišli kot priseljenci iz Male Azije. Na drugi strani je starogrški zgodovinar Dionizij iz Halikarnasa iz 1. stoletja pred našim štetjem menil, da so staroselci.
Ker imamo o Etruščanih in njihovem izvoru malo zgodovinskih podatkov, so se pojavile številne za lase privlečene teorije, ki skušajo posamezne sodobne evropske narode predstaviti kot potomce Etruščanov.
Slovenska in srbska domišljijska teorija o Etruščanih
Tako so na primer številni privrženci zmotne venetske teorije o izvoru Slovencev prepričani, da so tudi Etruščani predniki Slovencev. Nekateri srbski domišljijski "raziskovalci" preteklosti, ki se navezujejo na podobnost med samopoimenovanjem Etruščanov (sami so si rekli Rasenna oziroma Rasna) in imenom srednjeveške srbske države Raška in njene prestolnice Ras, pa trdijo, da so bili Etruščani Srbi.
Videoposnetek o Etruščanih in njihovem jeziku:
V resnici seveda niso ne predniki Slovencev ne Srbov. Skrivnosti njihovega izvora pa nam v zadnjih letih pomaga razkrivati arheogenetika, to je veda o preučevanju DNK v starih najdenih okostjih. Z arheogenetskimi raziskavami so tako že ugotovili, da so sodobni evropski narodi zlitje treh genetskih populacij, ki so bile pred okoli deset tisoč leti še zemljepisno ločene druga od druge.
Prihod indoevropskih ljudstev v Italijo
Tako je po koncu zadnje ledene dobe staro celino poselila genetska populacija, ki ji rečemo zahodnoevropski lovci in nabiralci. Nato so se pred osem do devet tisoč leti iz današnje Anatolije oziroma z egejskega območja začeli po Evropi počasi širiti neolitski zgodnji kmetje.
Pred okoli 4.500 leti pa so se iz vzhodnoevropskih step proti zahodu in nato tudi proti jugu začela širiti stepska pastirska ljudstva. Ta ljudstva so verjetno s seboj prinesla tudi indoevropske jezike. V severno Italijo so po arheogenetskih raziskavah, ki jih je vodila estonska arheogenetičarka Tina Saupe, prva indoevropsko govoreča stepska ljudstva prišla pred okoli štiri tisoč leti. V osrednjo Italijo, torej tudi na etruščansko območje, pa so stepska ljudstva prišla pred okoli 3.600 leti.
Pred prihodom stepskih ljudstev so večino takratnega prebivalstva srednje, južne in zahodne Evrope predstavljali neolitski zgodnje kmetje, ki so se pred od devetimi do osmimi tisočletji začeli iz Anatolije širiti po evropski celini. Predstavnik teh anatolskih zgodnjih kmetov je bil tudi Ötzi (na fotografiji je lutka, rekonstrukcija njegovega videza), ki je živel v Alpah v četrtem tisočletju pred našim štetjem. Po ugotovitvah arheogenetičarke Zuzane Hofmanove ni kakšne velike genetske kontinuitete današnjih prebivalcev Anatolije z zgodnjimi kmeti iz Anatolije, ki so poselili Evropo v neolitiku. Za anatolske zgodnje kmete je bila značilna haploskupina G2a (pripadal ji je tudi Ötzi). Ta zdaj prevladuje med Gruzijci.
Na podlagi raziskave DNK starih okostij iz bronaste dobe so Saupova in njeni kolegi postavili tezo, da so prva ljudstva stepskega izvora v Italijo morda prišla iz današnje Nemčije čez alpske prelaze. Bronastodobni moški stepskega izvora so pripadali haploskupini R1 oziroma R1b, ki je značilna tudi za sodobne zahodnoevropske moške. Zelo pogosta je tudi v severni Italiji.
Velika genetska raziskava o Etruščanih
Pred dnevi pa je svoje ugotovitve predstavila tudi skupina 39 znanstvenikov na čelu z italijanskim arheogenetikom Cosimom Postho. Ta skupina je preučila DNK iz 82 okostij, ki so jih izkopali v dvanajstih arheoloških najdiščih na območju antične Etrurije in enem najdišču v južnoitalijanski deželi Bazilikata. Etruščanski civilizaciji je med drugim pripadalo območje današnje Toskane, Umbrije in Lacija, vplivi civilizacije pa so segali tudi v sosednje dežele.
Časovni razpon preučevanih okostij obsega skoraj dve tisočletji. Najstarejša okostja so iz okoli leta 800 pred našim štetjem, najmlajša pa iz okoli leta 1000 našega štetja. 48 okostij je iz časa železne dobe in Rimske republike, šest iz obdobja Rimskega cesarstva (prvih pet stoletij našega štetja) in 28 iz obdobja med letoma 500 in 1000 (12 iz osrednje Italije in 16 iz južne Italije).
Etruščani so bili delno stepskega izvora
DNK iz etruščanskih okostij iz obdobja prvega tisočletja našega štetja oziroma iz železnodobnega obdobja in obdobja Rimske republike (do leta 27 pred našim štetjem, op. p.) kaže, da so bili železnodobni Etruščani kljub neindoevropskemu jeziku delno tudi stepskega genetskega izvora.
Antični Etruščani so primer jezikovne kontinuitete (ohranitve neindoevropskega jezika), čeprav se je v drugem tisočletju pred našim štetjem v Etruriji (današnja Toskana, zahodna Umbrija in sever Lacija) zgodila velika genetska diskontinuiteta oziroma velike genetske spremembe (prihod indoevropskih stepskih ljudstev). Na fotografiji: razstava etruščanske umetnosti. Etruščani so razvili visoko kulturo in bili mojstri obdelave kovin.
Štirideset od 48 Etruščanov iz prvega tisočletja pred našim štetjem se po analizi glavnih komponent oziroma sestavin (Principal component analysis – PCA) genetsko prekriva z današnjimi Španci. Etruščani iz prvega tisočletja imajo gene vseh treh zgoraj omenjenih genetskih populacij: zgodnjih anatolskih kmetov, staroselskih lovcev in nabiralcev ter stepskih pastirjev.
Etruščani in Latinci so bili genetsko sorodni
Zadnjih, stepskih genov, naj bi bilo za okoli 25 odstotkov, če se za primerjavo vzame okostja pripadnikov kulture Jamna iz vzhodnoevropskih step, oziroma kar polovico, če se za primerjavo vzame DNK okostij nosilcev verjetno indoevropsko govoreče bronastodobne kulture zvončastih čaš na ozemlju današnje Nemčije.
Analiza glavnih komponent (PCA) je tudi pokazala, da se DNK Etruščanov iz Toskane iz prvega tisočletja pred našim štetjem genetsko prekriva z DNK v okostjih iz Lacija, vključno z Rimom. Latinci oziroma Rimljani in Etruščani so bili torej genetsko sorodni. Edina razlika med njima je bila, da so Latinci govorili indoevropski jezik, Etruščani pa neindoevropskega.
Italski prišleki prevzamejo etruščanski jezik
To pomeni, da so številni indoevropsko (italsko) govoreči prišleki v osrednji Italiji prevzeli etruščanski neindoevropski jezik, morda že v drugem tisočletju pred našim štetjem. Podoben primer so verjetno Baski, ki prav tako govorijo neindoevropski jezik, čeprav baskovski moški v ogromni večini pripadajo haploskupini R1b, ki je značilna za današnje zahodnoevropske moške.
Italijanski arheogenetik Cosimo Posth (na fotografiji), ki je glavni avtor študije o genetskem izvoru Etruščanov, je prepričan, da je imel Rimski imperij dolgotrajne genetske učinke na prebivalce južne Evrope, saj je premostil vrzel med evropskimi in vzhodnosredozemskimi populacijami v zahodni Evraziji. V času Rimskega cesarstva (od leta 27 pred našim štetjem do leta 476 našega štetja) se je iz vzhodnega Sredozemlja usmeril močan selitveni tok proti zahodu cesarstva – po dozdajšnjih ugotovitvah zlasti na Balkanski, Apeninski in Pirenejski polotok.
Glede obstoja etruščanščini sorodnega lemnijskega jezika na egejskem otoku Lemnos v čase antike pa arheogenetiki sklepajo, da so ga tja prinesli priseljenci z Apeninskega polotoka. To sklepajo na podlagi tega, da v DNK Etruščanov iz prvega tisočletja pred našim štetjem niso našli DNK, ki bi Etruščane povezoval z neolitskimi Iranci (to so prebivalci današnjega Irana v času neolitika, op. p.). Ta genetska povezava z neolitiskimi iranskimi kmeti bi verjetno obstajala, če bi bili Etruščani maloazijskega izvora, kot je trdil Herodot.
Velike genetske spremembe v času Rimskega cesarstva
V zadnjih štirih stoletjih pred našim štetjem se se med Etruščani pojavili tudi redki posamezniki, ki so genetsko povezani s severno Afriko in Bližnjim vzhodom. To je verjetno povezano s širjenjem Kartažanov in njihovega imperija v zahodnem Sredozemlju.
Velika genetska sprememba pa se je zgodila v obdobju Rimskega cesarstva (v prvih petih stoletjih našega štetja). V kar polovici okostij, ki so jih našli na etruščanskem ozemlju iz tega obdobja, so našli DNK, ki nakazuje, do so bili ti ljudje bližnjevzhodnega izvora. To se kaže tudi v širjenju "maloazijsko-bližnjevzhodne" makrohaploskupine J, ki je zdaj ena od najpogostejših makrohaploskupin v srednji in južni Italiji.
Orientalizacija Rimskega cesarstva
Verjetno gre pri teh novih prebivalcih Etrurije za sužnje, vojake in tudi priseljence, ki so prišli na Apeninski polotok z Bližnjega vzhoda oziroma z vzhodnega Sredozemlja. Podoben proces arheogenetiki ugotavljajo tudi za osrednjo Italijo, vključno z Rimom.
Današnji prebivalci Toskane se genetsko ne prekrivajo z antičnimi Etruščani. Že študija mitohondrijske DNK (mtDNK) iz leta 2013 je ugotovila, da imajo zdajšnji Toskanci genetske povezave z današnjim anatolskim oziroma bližnjevzhodnim prebivalstvom, ni pa velike povezave na ravni mtDNK z antičnimi Etruščani, razen v nekaterih odročnih krajih v Toskani. Glavni razlog za to je dejstvo, da so se na ozemlje današnje Toskane v času Rimskega cesarstva in zgodnjega srednjega veka priselili številni pripadniki vzhodnosredozemskih in severnoevropskih populacij. Na fotografiji: toskansko glavno mesto Firence.
Nasploh zadnje arheogenetske raziskave ugotavljajo, da je bilo v času cesarskega Rima množično priseljevanje z vzhoda imperija proti zahodu: zlasti v mestna središča na Balkanskem, Apeninskem in Pirenejskem polotoku. Govorimo lahko skoraj o nekakšni orientalizaciji Rimskega cesarstva. Nenazadnje se ta orientalizacija kaže tudi v prihodu nove vere – krščanstva.
Vpliv načina pokopov na genetske raziskave
Kot je že omenjeno, je po raziskavi v prvih petih stoletjih našega štetja v Etruriji vzhodnosredozemski DNK prisoten pri kar polovici posameznikov. Ne vemo pa točno, ali je res bila kar polovica prebivalcev Etrurije v času rimskega cesarstva bližnjevzhodnega oziroma vzhodnosredozemskega izvora.
Pri DNK-raziskavah starih okostij je namreč zelo pomembno, kakšne načine pokopa so imele posamezne etnične skupine: upepeljevanje ali pokop celotnega trupla. Upepeljenih trupel namreč ni mogoče arheogenetsko raziskati. Vsekakor pa je bil – tudi če upoštevamo razlike pri pokopih – vnos DNK z vzhoda cesarstva velik.
V času selitve narodov od 4. do 6. stoletja našega štetja so na Apeninski polotok prišla germanska ljudstva s severa Evrope. Zadnji so v 6. stoletju prišli Langobardi. Današnji prebivalci osrednje Italije imajo tako v povprečju okoli 20 odstotkov DNK, ki so ga na Apeninski polotok prinesli Langobardi. Na fotografiji: nemški muzej na prostem o starih Germanih.
Prihod germanskih ljudstev
Kot kažejo DNK-raziskave okostij iz obdobja med letoma 500 in 1000, pa so se v zgodnjem srednjem veku v Italiji spet zgodile kar precejšnje genetske spremembe. To je obdobje selitve narodov oziroma obdobje po selitvi narodov, to je priseljevanju germanskih plemen na ozemlje (nekdanjega) Rimskega imperija. V Italijo so tako v 5. stoletju prišli Ostrogoti, v 6. stoletju pa Langobardi.
Kot še ugotavlja raziskava o izvoru Etruščanov, se je današnja genetska sestava prebivalcev osrednje in južne Italije (enako verjetno lahko rečemo tudi za severno Italijo) dokončno izoblikovala do okoli leta 1000 našega štetja.
38