Ruska vojna je pred enim letom razblinila predpostavke o varnosti in preteklosti tovrstnih vojn. V osrčju Evrope je tako do sedaj zaradi vojne mrtvih najmanj 18.000 civilistov, 14,5 milijona ljudi je razseljenih, na tisoče drugih pa je mučenih, pohabljenih in prisilno preseljenih. Travme in nesreče, ki jih je Rusija povzročila Ukrajini, so podobne tistim, prikazanim v tragedijah antike – ne glede na napredno orožje, kot so brezpilotna letala in rakete. Barbarstvo ruskega vojskovanja kljubuje vsemu.
Ko bo vojne konec, pa še vedno obstaja upanje, da bo Ukrajina zasedla svoje mesto v svetlejši prihodnosti, ki si jo je pridobila z junaštvom svojih ljudi. Tega pa ni mogoče trditi tudi za Rusijo, ki zdaj strmi v črno luknjo svoje prihodnosti, poroča Foreign Policy Magazine.
Novinarka in zgodovinarka Anastasia Edel v prispevku opisuje, da je ena izmed evforičnih mladih Rusov in Rusinj, ko so se zrušile meje Sovjetske zveze. Stali smo sredi ruševin komunizma in se veselili življenja brez ideologije, zatiranja in neresnic, pripoveduje. Takrat se je zdelo, da je Rusija po desetletjih dolgem totalitarnem ovinku končno našla svojo pravo pot – pot svobodne, demokratične države. Mnogi Rusi se trudijo videti kakršno koli svetlo točko v prihodnosti Rusije. Vojaški strokovnjaki, sociologi in ekonomisti se strinjajo, da Rusije, kot smo jo poznali – narod, ki je prestal komunistični eksperiment in se nato ponovno združil z zahodom — ni več.
Tako globoka je “bolezen” države, da tudi izstop ruskega predsednika Vladimirja Putina s političnega odra verjetno ne bo spremenil trenutnega stanja. “Prestopili smo preveč rdečih črt. Brezpravni, gospodarsko obsojeni na propad in moralno bankrotirani Rusiji zmanjkuje dobrih koncev, kot da bi bila ujeta v uprizoritvi lastne žalostne ljudske zgodbe, v kateri je edina izbira, ki je na voljo protagonistu, ta, da izgubi konja, izgubi življenje ali izgubi svojo dušo, opisuje Edel.
Putinov režim je “totalitarizem 2.0”
Ruski padec v avtoritarnost se je začel že zdavnaj, toda do 24. februarja 2022 je Putin vsaj skušal ohraniti videz demokratičnosti. A ne več. “Vojna je pospešila sestop Rusije iz avtokracije v totalitarno državo,” je dejal Mark Feygin, nekdanji ruski opozicijski politik in odvetnik, ki zdaj vodi priljubljen kanal YouTube, ki spremlja vojno dogajanje. Dve preostali svoboščini Rusov – možnost, da zapustijo državo, in dostop do alternativnih virov informacij – se lahko kadar koli onemogoči. Lev Gudkov, ugledni moskovski sociolog in direktor zadnjega neodvisnega podjetja, ki meri javno mnenje v Rusiji, je Putinov režim opisal kot “totalitarizem 2.0”, v katerem so ključni represivni instrumenti Sovjetske zveze, vključno s politizirano policijo, podrejenimi sodišči in medijska cenzura.
Rusija se za dosego svojih ciljev zateka k terorizmu
Ta brutalna “pravičnost” ni omejena z ruskimi mejami ali črtami bojišča, poroča Foreign Policy Magazin. Če ni bilo jasno že zaradi zastrupitve Alekseja Navalnega ali Sergeja Skripala, je domnevna vpletenost ruskih agentov v nedavno kampanjo s pisemskimi bombami v Španiji – katere tarče so bili španski premier in obrambni ministri ter tuji diplomati – še en znak, da se bo Rusija za dosego svojih ciljev zatekla k terorizmu, kar je znak propadle države.
“Kakršna koli bo Rusija po vojni, to ne bo Rusija Čehova in Dostojevskega, država, ki je nekoč navduševala zahodne intelektualce s svojim večnim iskanjem smisla. To bo država vojskovodij in zločincev, kjer je sila edini argument in zločini niso zločini, dokler so storjeni za domovino,” piše portal. Ta preobrazba pa Rusov očitno ne skrbi. Prebivalstvo, ki se je nekoč imelo za del miroljubne nacije, ki poprime za orožje samo zato, da se brani, je zdaj strnilo vrste okoli svojega vojnega predsednika. “Če smo bili na začetku invazije priča strahu in dezorientaciji, so proti koncu leta 2022 naše ankete pokazale povečano podporo javnosti oblastem,” je povedal Gudkov.
Propaganda je dosegla, da ima Putin veliko podporo ljudstva
V represivni državi ankete morda ne bodo natančno odražale pravega stanja, ker se tisti, ki se ne strinjajo, bojijo sodelovati. Vendar kažejo na splošni trend. Od 72 odstotkov tistih, ki podpirajo vlado, je 20 do 25 odstotkov za vojno. Propaganda dnevno šviga z vseh televizijskih zaslonov v državi, ob tem poudarja portal.
“Mnogi Rusi verjetno imajo določeno psihološko nagnjenost k opravičevanju vojne, kajti če je to, kar verjamejo – da je njihova država vpletena v pravično vojno proti silam zla – neresnično, potem je alternativa, da so krivi za zločine in s tem na nek način soudeleženci. Kljub temu se večina morda preprosto boji protestirati glede na obseg represije, ki jo doživljajo, in glede na brutalnost režima do drugače mislečih. “Ljudje se počutijo nemočne, da bi vplivali na režim, zato se prilagajajo,” je dejal Mikhail Fishman, ruski neodvisni novinar in voditelj priljubljene analitične oddaje, ki je v Rusiji blokirana.
Ali Rusijo čaka nepovraten gospodarski propad?
Ko se bodo gospodarske razmere še poslabšale, bo Rusom preprosto rečeno, naj še bolj zategnejo pasove in se žrtvujejo za rusko “veliko zmago”. Te žrtve ne bodo majhne. Sergej Guriev, profesor ekonomije na Sciences Po v Parizu, je opozoril na “katastrofalne” gospodarske posledice zahodnih sankcij na ruski naftni in plinski sektor, glavni vir financiranja ruskega proračuna. Enako slabo za gospodarske obete Rusije je njen beg možganov brez primere. Od začetka invazije je zbežalo več kot milijon ljudi ali 1,5 odstotka delovne sile v državi. Ne glede na to, ali se bojijo, da bodo vpoklicani, ali pa da se s Putinovo politiko ne strinjajo, so tisti, ki odidejo, po navadi bolj izobraženi. Njihova odsotnost bo Rusiji v prihodnosti preprečila razvoj na znanju temelječih industrij. Verjetno bo Rusija še naprej odrezana od čezmejne trgovine in naložb, medtem ko denar in vire izliva v neskončne vojne napore – namesto v šole ali bolnišnice. Ti trendi skupaj kažejo na mračno gospodarsko prihodnost, katere breme bodo nosili ruski ljudje. Edina pot, ki je na voljo njihovi državi, je nepovraten gospodarski propad.
Kaj pa ruske elite?
Verjetno niso srečni, pa vendar iz te skupine ni bilo odmevnih vladnih odstopov ali kritik vojne. Tudi oligarhi so tiho, čeprav so mnogi končali pod sankcijami Zahoda. “Putin je naredil veliko za to, da vsi vedo, da lahko preganja vsako pomanjkanje lojalnosti,” je dejal Guriev. Po podatkih Gudkova je bilo v zadnjih petih do šestih letih aretiranih 12 odstotkov ruskih visokih uradnikov. Ta realnost med elitami ustvarja enako razpoloženje strahu kot med navadnimi ljudmi. Arkadij Babčenko, novinar, ki je uprizoril lastno smrt, da bi preprečil domnevni atentat, ki so ga načrtovale ruske varnostne službe, je povedal bolj odkrito: “Vsakdo, ki se ne strinja, bo preprosto padel skozi okno,” kar potrjuje niz nepojasnjenih smrti ruskih poslovnežev v zadnjih nekaj mesecih.
Vedno več svetovnih voditeljev in strokovnjakov meni, da bo Rusija težko preživela kot država
Rusija je z upadanjem števila prebivalcev in talentov tako obtičala v vojni proti Zahodu, tako se bo težko še dolgo izogibati vprašanju: Ali lahko Rusija preživi kot država? Številni strokovnjaki – in vedno večji del svetovnih voditeljev – menijo, da ne. Upokojeni ameriški generalpolkovnik Ben Hodges, nekdanji poveljnik ameriške vojske v Evropi, je za portal dejal, da bi se moral Zahod pripravljati na skorajšnji razpad federacije. Kaj – ali kdo – bi se pojavil po sedanjem režimu, lahko samo ugibamo, je dejal. “Kremelj je bil vedno nepregleden, a včasih smo vedeli, kdo so naslednji trije ali štirje,” je dejal Hodges. “Zdaj mislim, da nihče ne ve, kako bi izgledal spremenjen režim.”
Bodo ruske regije zahtevale suverenost?
Čeprav se morda sliši razpad Rusije malo verjeten, je lahko razdelitev države na nacionalne “države naslednice” edini način, da se konča njen vzorec grabežljivega, potrošniškega despotizma do sosed. Alexander Etkind, zgodovinar na Evropskem univerzitetnem inštitutu, razmišlja v smislu “defederalizacije”, procesa, v katerem ruske etnične regije zahtevajo suverenost, da bi si povrnile svoje bogastvo. Večino ruske nafte in plina, je dejal Etkind, črpajo v dveh avtonomnih etničnih regijah v Sibiriji: Yamalo-Nenets in Khanty-Mansi. Od tam se nafta in plin prenašata v Evropo, vendar gre na stotine milijard dolarjev dobička v Moskvo, ki nato razdeli plačila svojim regijam. Motnja tega modela zaradi zahodnih sankcij lahko spodbudi regije, bogate z viri, da se uprejo nadzoru Moskve. Zakaj Republika Sakha ne more sama prodati svojih diamantov? Zakaj čečenska republika potrebuje bojevito, izolirano Moskvo za prodajo svoje nafte?
Rusija ima ob sebi države podpornice
Pomemben vidik pri tem pa je, da ima Rusija še vedno veliko simpatizerjev, ki jo vidijo kot protiutež hegemoniji ZDA. Razvijajoča se geopolitična prerazporeditev lahko celo oslabi učinek zahodnih sankcij, saj bi lahko Rusija zamenjala vire oskrbe in razvila alternativne trge za svojo nafto, plin in druge naravne vire. Eno leto po invaziji, z naraščajočimi ruskimi žrtvami, pa je jasno, da se je Putin odločil zmagati v tej vojni ne glede na ceno. Rusko gospodarstvo je preusmeril na vojaške tirnice in tovarnam naročil, naj delajo dan in noč za proizvodnjo topniških granat in topov. Ruska vojska naj bi spomladi mobilizirala še več vojakov. Morda so neizurjeni in neopremljeni, vendar bo to še vedno na tisoče mož, vrženih v boj.
Putinovo edino upanje je umik Zahoda
Hodges pravi, da je Putinovo edino upanje, da se Zahod umakne. Danes je zahodna podpora Ukrajini močna. Vendar ni izključeno, da bo Zahod, če bo vojna trajala predolgo, na neki točki namesto tega prisiljen obravnavati druga pereča domača ali mednarodna vprašanja. V tem manj obetavnem scenariju se bo razdejana in številčno prekašana Ukrajina prisiljena pogajati. In Putinov režim bi preživel in sledil svojemu naslednjemu cilju.
Zdi se, da so za povojno Rusijo pod Putinom ali komur drugim, ki bi ga nasledil, na voljo tri poti: razpad na manjše koščke, obrniti se naprej proti tiraniji, da bi ohranili skupaj tisto, kar je še ostalo, ali potrpeti dolgo obdobje počasnega zatona. Rdeča nit vseh treh pa je nasilje, je prepričana avtorica prispevka na Foreign Policy Magazine. Za Rusijo je lahko zmaga Ukrajine edina priložnost. Po besedah Gudkova: “To bo vrnilo nekaj prihodnosti.”
Sara Kovač