Mi lahko imamo na oblasti očitno le ekstremiste, le borce, ki se bojujejo drug proti drugemu. In prav ima S. Šurla (Reporter), ki pravi, da kar je levica delala desnici, zdaj dela Janša levici. Tako je pri nas.
Ko bi se vsaj prepirali, ne vem, takšni davki da, takšni ne, javno zdravstvo ja, zasebno ne, o tem, da se naše šolstvo od nastanka interneta skorajda ni spremenilo. Ne, mi se prepiramo, razdvajamo zaradi muzeja osamosvojitve in spomenika izbrisanim, tudi boja med partizani in domobranci še nismo končali.
Zdaj se bomo očitno ravsali še o tem, ali je Rusija država, ki podpira terorizem, ali ni. Golobovi tega niso podprli, Evropski parlament je … Problem pa je, da zaradi premalo odgovorne politike vedno izgubljamo mi vsi in država. Če bi bilo mogoče te moje besede vsaj čez nekaj let demantirati, bi bilo dobro za vse nas.
Kadar je na oblasti desnica, nas poskuša postaviti na glavo, in to kljub kateri dobri potezi predvsem v gospodarstvu, hoče spremeniti naš prevladujoči vrednostni sistem, liberalni odnos do nekaterih pridobljenih pravic … A nič drugače ni z levimi politiki. Vse je črno ali belo.
Nekaj tolerance potrebujemo, spoštljiv odnos do obeh vojn, dogajanj. Na koncu bodo politikanti vse razvrednotili, vse mrtve med drugo vojno in vse bitke za samostojno državo. Vse v imenu ne/prisvajanja zaslug. Res, razdeliti si jih moramo.
Vse je dobro, samo da ni Janša. Kot poskuša npr. desnica v bistvu povsem razvrednotiti narodnoosvobodilni boj, tako zdaj skuša levica zmanjšati pomen osamosvojitve. A ne pozabimo, tudi levi s/m/o se enako, če ne še bolj, borili za slovensko državo!
Na državne proslave, ko je na oblasti levica, J. Janša ne hodi. S tem seveda, najbrž nehote, manjša svoj pomen, ki ga je imel v času osamosvajanja. Proslave s prvimi vrstami so široko vidne in tam praviloma sedijo vedno bolj pogosto tisti, ki so bili v zaledju osamosvajanja. In dobivajo pomen prve vrste.
Ukinjajoči Muzej slovenske osamosvojitve sem podprla s svojimi oddajami, s svojimi pričevanji o takratnem dogajanju. Spoznala sem entuziazem sodelavcev muzeja. Seveda pa se mi ne bi zdelo nič narobe, da postane del muzeja novejše zgodovine, npr. kot posebni oddelek. Še bolje sem spoznala muzej novejše zgodovine in njegove sodelavce: so strokovni, delavni in kooperativni!
Pri ukinjanju muzeja je seveda moteč namen: ker si nekateri osamosvojitev preveč prisvajajo! Tako kot so si nekateri narodnoosvobodilni boj – NOB. Janša ima problem, da gre na nož za stvari, ki mu niso blizu, in jih odreže, ukine. Vidi samo črno in belo. Vidi samo povojne poboje, ne vidi dovolj upora.
Rdeča zvezda – poboji, revolucija je eno, a pod rdečo zvezdo je padlo veliko zavednih Slovencev, veliko partizanov, upornikov proti nacizmu, fašizmu; veliko partizanov se je borilo in padlo za domovino. Videti je, da bo ob takšnem desnem zanikanju partizanstva vedno več mladih njegovih zagovornikov.
Osamosvojitev, nastanek države je ali bo večji problem, tudi bliže je od druge vojne in nima tako širokih, svetovnih razsežnosti. Slovenija je za večino mlade generacije nekaj samoumevnega, ni nekaj, kar bi poveličevali.
Tistim, ki smo bili zanjo v prvih vrstah, četudi medijskih, je težko, da se pomen nastanka države potiska v dokajšnjo nepomembnost, a tudi pretiravanje v stilu nekdanjega poveličevanja NOB se ne zdi primerno, še manj enostranski prikaz takratnega dogajanja in tudi zanikanje partizanstva. Da ne bosta Golob in njegova vlada zdaj prva med tistimi, ki skušata zmanjšati pomen osamosvojitve, nastanka slovenske države?
To ne more biti nekakšen dvoboj med osamosvojitvijo in partizanstvom. Boj, prej med M. Kučanom in J. Janšo, je zdaj očitno med R. Golobom in J. Janšo. Oboje je naše, nas vseh. Nekaj tolerance potrebujemo, spoštljiv odnos do obeh vojn, dogajanj.
Na koncu bodo politikanti vse razvrednotili, vse mrtve med drugo vojno in vse bitke za samostojno državo. Vse v imenu ne/prisvajanja zaslug. Res, razdeliti si jih moramo. Ponavljam: srečo smo imeli, da sta se zagnanost mladih in modrost starejših takrat primerno združili, sicer bi lahko bil nastanek slovenske države mnogo bolj tragičen, bolj krvav, kot je bil.
Levica se je neprimerno lotila ukinjanja muzeja zaradi narobne porazdelitve zaslug! Brezobzirno! Brez takta. In dodatek: spomenik izbrisanim? Zame – pretiravanje. Krivice je treba popraviti. Res, prek 25 tisoč ljudi je po osamosvojitvi izgubilo status, socialne, zdravstvene in ekonomske pravice. Postali so pravzaprav nikogaršnji državljani, tudi nekateri rojeni v Sloveniji.
Nova država je tistim, ki so imeli jugoslovansko državljanstvo ali pa državljanstvo ene od republik, dala pol leta časa, da se odločijo, da si uredijo status. Precej premalo časa. Marsikdo se ni znašel, marsikdo niti ni dobro razumel, kaj mora storiti ali da sploh kaj mora. Tudi veliko špekulacij je bilo. Eni so krepko preračunavali, kaj se jim bolj splača, drugi so bili proti razpadu Jugoslavije in niso hoteli nič slišati o slovenskem državljanstvu …
Ni edini primer – eden od oficirjev, ki je krepko rovaril proti osamosvojitvi, se šel celo borit v jugoslovansko vojsko, mislim, da v Bosno in Hercegovino, potem pa je tožil, da je izbrisan. Najkrajšo so potegnili tisti, ki se niso znašli.
Vsekakor je sramotno, da niso vse povojne vlade in predvsem Drnovškova, ki je bila na oblasti najdlje, nič storile; lahko bi individualno reševali vse te probleme, dve desetletji in več so imeli za to. Izbrisanim se moramo opravičiti in jim dodeliti odškodnino, spomenikov pa čim manj! Škoda je dražiti in spodbujati nacionalizem!