Chateau: Naše droge so bila dekleta in pivo

Zakaj ste se mladi fantje v 80. letih sploh odločili za ukvarjanje z glasbo, bolj zato, da bi ugajali in ujeli kakšno punco ali da bi izrazili svoja čustva skozi svoje pesmi?

Zvone Hranjec: Zagotovo ne zgolj zato, da bi ugajali dekletom, bili smo ekipa, ki smo se veliko družili, se videli vsak dan, imeli žurke, veliko vadili in razmišljali o glasbi. Bili smo povsem v svojem svetu, šele danes vidim točno, kaj vse se je ta čas dogajalo drugje, mi smo bili pravzaprav v nekem svojem svetu. Imeli smo svoje idole.

Recimo, kdo so bili to?

Zvone: Bon Jovi, Bryan Adams, Def Leppard, Status Quo ali Loverboy, nikoli pa nisem poslušal heavy metala, še največ morda kake Iron Maiden, ki pa so precej spevni v primerjavi z ostalimi.

Matjaž Ograjenšek: Jaz pa sem poslušal Rainbow, Deep Purple, Nazareth, Foreigner, Police, Supertramp in tako naprej.

Na YouTubu obstaja vaš posnetek, ko ste leta 1987 nastopili na Pop delavnici s skladbo Ne laži mi, ko ste bili vsi v belem in ste delovali precej bolj popovsko kot rockersko ...

Matjaž: Ne laži mi je že bil malce rockerski, čeprav drži, da je bila prva kaseta Tvoje oči bolj v pop vodah. Sam sem bil še najbolj resen, da sem druge spodbujal k vajam, sicer bi najraje samo žurirali. Na Pop delavnico smo se prijavili sami, izvedli smo akcijo, da so ljudje iz revije Stop izrezovali kupončke in glasovali za nas, da nam je uspelo. Na koncu smo zasedli tretje mesto med zvezdami takratnega časa, ko sta nagradi prejela Benč s pesmijo Poet in Martin Krpan s Še je čas.

Pesem Objemi me pa je bila na drugi kaseti ...

Matjaž: Ja, takrat smo na naši drugi Pop delavnici zmagali s pesmijo Objemi me ter izdali istoimensko kaseto leta 1992.

Zvone, v Šank Rockih si bil pet let, preden ste izdali prvi album Pridite na žur (1987), ki pa je izšel kakšno leto dni potem, ko je nastal Chateau. Zanima me, iz kakšnih vzgibov si pravzaprav potem prestopil v Chateau?

Zvone: Prve tri albume Šank Rocka sem bil večinski avtor, četudi nisem ravno nekdo, ki bi mu bilo zelo do tega, da bi se silil v ospredje. Ko se nismo več strinjali okoli posla, sem se sam nekoliko odmaknil, oni pa so našli novega kitarista. Vmes sem šel še v Nemčijo, kamor so me povabili, da bi sodeloval v neki mednarodni zasedbi, iz česar pa ni bilo nič. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo, smo s Chateau posneli Objemi me, ki je verjetno naša najbolj prepoznavna balada. Posneli smo jo v Studiu Tivoli in ima pravo rockersko produkcijo Jurija Tonija.

V 80. letih ste bili videti precej v slogu takratnega hair metala, Motley Crue, Poison in podobnih?

Zvone: Pravzaprav tudi Kajagoogoo in podobnih, 80. leta, s pričeskami, ličili in pajkicami vred, haha.

Pri Chateau si potem prevzel vlogo nekakšnega vodje, bi se lahko reklo?

Zvone: Predvsem sem skrbel za glasbeno plat, vsa glasba je bila moje delo, Matjaž pa se je še bolj posvetil vlogi frontmana.

V petih letih ste potem izdali kar štiri albume, najuspešnejši je bil Mlinar na Muri, ali je morda danes to zmotno prepričanje?

Zvone: V bistvu smo prodrli že z Objemi me, to je bil tudi čas, ko smo največ igrali na koncertih. Mlinar na Muri pa tudi produkcijsko ne doseže drugih albumov, po mojem mnenju. Drži pa, da je bila Domiceljeva priredba Styxov Boat on a River nedvomno velik hit.

Matjaž: Na neki žurki sem zaigral Boat on a River in mi je Domicelj predlagal, da bi morali to pesem narediti v slovenščini, kar smo potem, skupaj z njegovim prevodom, tudi naredili in je nastal Mlinar na Muri.

Zdi se, kot da so bili takrat zlati rockerski časi ...?

Zvone: Igrali smo dejansko po vsej Sloveniji, dejstvo pa je bilo, da je bila v 90. letih večina zabav in žurk dejansko rockerskih. Danes pa je na večini zabav prisotna harmonika. Največ smo igrali na Primorskem, še najmanj pa v Prekmurju, čeprav nas imajo za svoje, ko smo imeli superhit z Mlinarjem na Muri.

Matjaž: Čeprav je res tudi, da smo igrali skupaj tako s skupino Agropop kot Martin Krpan, občinstvo je vse izmed nas lepo sprejelo.

Koliko pa si bil, Matjaž, ti deležen pozornosti kot frontman?

Matjaž: Bili smo rockerji, kar je pomenilo, da smo bili privlačni privrženkam rocka. Koroška, Žalec, Savinska dolina so tudi precej rockerske, Dolenjska praktično ne, bolj Cerknica, Zeleni gaj, Ajdovščina, Vipava, Postojna. Dostikrat smo igrali v petek, soboto in v nedeljo.

Kaj pa vaše izkušnje z menedžerji, če so seveda obstajali v tistem času?

Matjaž: Bili so bolj organizatorji koncertov, ko se je npr. zgodilo, da smo se menili za koncert, pa nam je eden izmed njih naročil, da naj pošljem 80 plakatov, sam pa je govoril, da nam bo javil, a potem koncerta ni bilo. Ko pa smo naslednjič prišli tja, kjer bi morali igrati, pa so nas spraševali, kjer smo bili pred dvema tednoma. Zgodilo se je torej, da je razobesil plakate, ljudje so prišli zaradi nas, organizator pa je rekel, da smo zboleli.

Zvone: Včasih se je delalo vse na ustne dogovore, o pogodbah ni bilo ne duha ne sluha, pa tudi denar je bil večinoma na roko.

Matjaž: Danes je kaj takega nepredstavljivo in neizvedljivo.

Matjaž, kaj se je zgodilo leta 1996, da si po takem uspehu z Mlinarjem po desetletju odšel iz zasedbe?

Matjaž: Imel sem težave z glasom in na osebni ravni. Prišel je Dadi, ko so posneli ploščo Brez tebe, a se z njim niso najbolje ujeli.

A tisto nekako ni bil več Chateau, ki smo ga poznali ...

Zvone: To je bil nekakšen pop, čeprav smo imeli z njim zgolj nekaj koncertov, a dejansko ni šlo več tako, kot bi moralo, zato je bilo vse skupaj bolj kratkega daha.

Kljub temu pa je Chateau obstajal še do 1999. Kaj se je dogajalo vmes in kaj je bil glavni vzrok za to, da ste se leta 2008 spet zbrali in potem posneli Do konca?

Zvone: Naredili smo album Do konca, čeprav je bila takrat scena malce čudna in nismo imeli agencije, s katero bi sodelovali.

Matjaž: Takrat je bil čas tehna, malce drugačni trendi, ugotovili smo, da nekako ni bil pravi čas za rock.

Zvone, vmes si sodeloval tudi z drugimi izvajalci ...

Zvone: Ja, s Pop Design, Ritem planetom in Ireno Vrčkovnik. V Pop Designu je, zanimivo, nekaj časa pel tudi Miha Hercog.

Kaj pa Chateau in mlade generacije, ki obvladujejo večinoma spletne pretočne platforme, večinoma pa imajo v rokah pametne telefone?

Zvone: Mladi vsi poznajo pesem Mlinar na Muri, ne vedo pa, da gre za Chateau.

Matjaž: Pesem smo zato zdaj ponudili v drugačni, bolj rockerski preobleki, nekateri pa imajo še vedno radi staro, akustično različico. Zato zdaj na koncertih zaigramo obe različici pesmi. V imenu nove plošče Chateau 2023 in tudi s starimi favoriti predvsem ciljamo na žive nastope, pesmi so tam in čakajo, da jih zaigramo za ljudi.

Zvone: Mladi so dejansko več na telefonih in YouTubu, čeprav so pri nekaterih ogledi nerealni in torej lažni oz. kupljeni. Za nas bo sicer poskrbela založba, tudi za primeren pristop k zadevam, ki nas bodo pripeljale do naših poslušalcev.

Je bilo ob povratku potrebnih kaj dosti vaj?

Zvone: Nismo imeli težav, saj smo bili na nek način ves čas v glasbi.

Matjaž: Nikoli nisem kadil, zato nimam težav z glasom, skladbo Mlinar na Muri smo celo zvišali za en ton, kar tudi pove svoje, torej mi gre v redu (smeh).

Pred nami je torej elektrificirani Mlinar na Muri – razveselili ste tiste, ki jim je všeč prvotna verzija, kakšen vtis pa vaša glasba naredi npr. na milenijce, ki večina recimo še nikoli ni od blizu videla stare dobre avdiokasete, kaj šele slišala za Styxe ...?

Matjaž: Nekateri jih poznajo tudi prek staršev, pa jih zadeva zanima. Je pa res, da mladi, tudi moja hčerka, poslušajo različne stvari, od Cece, Parnega valjaka pa vse do mladih domačih narodnozabavnih bendov. Zadeve si delijo preko družabnih omrežij in podobno. Moja hčerka me sicer podpira glede moje glasbe.

Zvone: Moj sin je sicer hodil v glasbeno šolo, a je igral samo klasično glasbo. Zdaj je prenehal in ga zanimajo samo še računalniki.

Kaj pa glede tematik v vaši glasbi, odnosi, čustva, ljubezen – se je to z leti kaj spremenilo?

Zvone: Sploh ne vidim, kaj drugega bi lahko igrali kot ljubezenske pesmi, lahko bi morda bile politične ali ekološke. A vse je povezano z ljubeznijo, tudi vsa glasba, ki nam je bila všeč, je bila vedno ljubezenska oz. o ljubezni.

Matjaž: Rockerji s(m)o vedno bili čustveni, tudi vrhunski bendi, ki so imeli največje hite, od Scorpions do Whitesnake, so imeli vsi večinoma ljubezenske balade.

Kako doživljata glasbo, na enak način kot v dvajsetih ali tridesetih letih, ali kaj drugače zdaj, ko greste počasi proti šestdesetim?

Zvone: Jaz ne vidim, občutim nobene razlike kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti, enako doživljam kot vedno.

Matjaž: Ja, če ne, bi že zdavnaj prenehali, haha.

Leta torej "ne narede iz ljudi modrecev, le starce", ali kako se vama zdi?

Matjaž: Počutimo se super, kondicije imamo, hvala bogu, zadosti, saj se sicer zagotovo tega ne bi več šli. A hvala za vprašanje.

Koliko rokenrola je bilo torej v 80. in 90. letih?

Zvone: Drog nismo nikoli konzumirali, radi pa se spominjamo različnih zadev, ki pa jih raje ne delimo z javnostjo (smeh).

Matjaž: Naše droge so bila dekleta in pivo.

Kaj pa so vaši načrti za naprej?

Zvone: Za drugo leto načrtujemo akustični album, ker imamo pogodbo z založbo Dallas Records za še en album. Sicer pa že razmišljam o novih pesmih, ki jih želim narediti še bolj udarno rockerske. Bomo videli.