'Leva stran, veslaj!'

Ko pomožni motor sredi reke ugasne in se pluje le še s pomočjo toka in spretnih rok, ki držijo pravo smer, Stanko Zorec uvodne besede posveti njihovim predhodnikom, pravim splavarjem.

Sprva je šlo za manjše prevoze, niso še vozili lesa, ampak denimo sode, ki so jih na mariborskem vinogradniškem območju napolnili z vinom in jih po reki Dravi prepeljali naprej proti Hrvaški, vse tja do Osijeka, kjer se Drava zlije v Donavo. "Nekateri pa so nato potovali naprej vse do Beograda, obstajajo celo zapisi, da so prišli celo do Črnega morja, kar je kar dolga pot," pripoveduje. Prevažali so tudi oglje, razne poljščine, ki so bile na Hrvaškem in v Srbiji zelo cenjene.

Prevoz lesa pa je bil najbolj razvit med obema svetovnima vojnama. "Takrat se je letno po reki Dravi prepeljalo celo tisoč splavov. Vedeti moramo, da se je na en tak splav natovorilo celo do 150 kubikov lesa, če to zdaj pomnožimo krat tisoč, je to 150.000 kubikov lesa. To so ogromne količine in zato je prišlo do pravih izsekov na območju Koroške, kjer je na eni strani Pohorje, na drugi Kozjak, ki sta oba zelo bogata z gozdovi," pojasni.

Prvi, ki so pluli na splavih, so bili večinoma mladi domačini, Korošci. Koroški splavarji so velikokrat potovali le do Maribora ali meje: "Iz Avstrije, od Beljaka morda že naprej, pa vse tukaj do Maribora, je bila reka Drava zelo nevarna. Bila je polna čeri, bile so razne vremenske neprilike, ovire, mostovi, tako da so morali biti fantje kar precej izkušeni. Nato je reka postala precej bolj mirna in velikokrat so se tukaj ali pa takoj na hrvaški meji za gradom Borl zamenjali s hrvaškimi splavarji, ki so nato pluli do končnega cilja."

Po besedah sogovornika si je kruh vsako leto na ta način služilo od 500 do 700 fantov: "Če to pomnožimo s štiri, kar je denimo povprečna družina, je to kar precej ljudi, torej 3000, ki jim je bilo splavarjenje vir prihodka."

Splavarji so nosili telovnike temnejše barve, umazano bele srajce so bile običajno iz lanu, hlače pa so bile samo do kolen, pumparice. Čevlji so bili težki, narejeni iz svinjskega usnja, da niso premakali vode in so ostajali suhi. Potovali so tudi po mesec dni, zato seveda s seboj niso mogli odnesti zaloge hrane za toliko časa. Od doma so običajno vzeli kakšno slanino, ki je nato še nekaj časa držala. "To so lahko so dali tudi v vodo in skuhali in tako takoj dobili nekakšno nekoliko močnejšo juho. S seboj so nosili še močnik, omenjena je tudi kava, proja. Ko jim je zmanjkalo zalog, pa so se oskrbovali na pristaniških stojnicah ob poti," našteva Stanko.

"Gospodarji, ki so najemali splavarje, so velikokrat najraje videli, da ti fantje niso znali plavati. To se morda sliši malo čudno, da greš na splav, ves čas boš na vodi, ne znaš pa plavati. Ampak tako so zmanjšali možnost, da bi jim lahko ušli. Delo je bilo težavno in marsikdo je že po nekaj kilometrih skočil v Dravo ter se raje vrnil," skomigne z rameni.

Les so običajno vozili znanemu kupcu, včasih pa so ga na omenjenih stojnicah tudi prodajali najbolj ugodnemu ponudniku. Vozili so se tako dolgo, dokler niso prodali vsega. Nazadnje se je razdrl tudi sam splav, hlodovec, in tudi ta je nato služil za prodajo. Domov so se vračali na različne načine, dokler še ni bilo železnice, so jim služili vozovi, konjske vprege, nekateri so se podali celo peš. "Se je pa celo zgodilo, da je marsikdo kje ostal. Fantje so imeli med potjo ali na končnem cilju kar nekaj nekaj simpatij, mnogi so ostali tam in si ustvarili družino," se posmeji.

Špricar ali špricer?

Ob opisovanju hrane je prej marsikomu zakrulilo v želodcu. A brez potrebe, saj se na odprtem ognjišču že pripravlja malica. Krompir se peče kot v starih časih, zavit v alufolijo. Na nabodalih so hrenovke ter kosi sira in zelenjave, sveža se sproti reže. Kozarci pa se polnijo z večno dilemo: je notri špricer ali špricar?

Medtem ko nas je Stanko popeljal v preteklost, nas Miha Lešnik prestavi v sedanjost. Zaposlen je v turizmu, poleg splavarskih voženj se ukvarja še z vodenjem po Mariboru in z vinskimi turami v njegovo okolici: "Ko sem se prišel dogovarjat s splavarji, da bi promoviral njihovo dejavnost, sem se jim pridružil, ko sem ugotovil, kako je tukaj pravzaprav fino. Zdaj pa je to moja največja prodajna uspešnica," pravi.

Večina splavarjev se s tem ukvarja ljubiteljsko, pride, kdor ima čas. Vedno pa se mora najti toliko ljudi, da lahko splav varno peljejo. Splav kot tak gre s tokom reke, naloga splavarjev pa je, da ga usmerjajo. Spredaj je ta, ki skrbi za smer, zadaj so pa "ravnjaki", Lešnik pokaže na lemež, s katerim skrbi, da splav ves čas vozi ravno. Ko pa se vračajo, za pogon proti toku poskrbi oranžni motorni čoln, ki je sicer privezan obenj, pozneje pa potegne splav. Dovoljenje za plovbo imajo načeloma do desete ure zvečer.

V vodo za padlim borcem so skakali vsi

Splavarska sezona traja nekje od začetka maja do sredine oktobra. Segment gostov je različen: "Dogovorjeno imamo z nekaterimi turističnimi skupinami, Poljaki in Avstrijci so že utečeni. Potem pa so tukaj rojstni dnevi, imeli smo tudi že dekliščine in fantovščine. V zadnjih dveh letih se je zelo prijela organizacija koncertov, letos jih imamo vsaj šest ali sedem. Pridejo znane slovenske skupine, kot so Koala Voice in Prismojeni profesorji bluesa. Gre bolj za intimne, butične koncerte, ne gremo toliko na maso, saj tega seveda ne moremo. Trudimo z različnimi zgodbami, začeli smo vinske večere. Povabimo enega od priznanih okoliških vinarjev, da se pride sem predstavit, imamo degustacijo vin in lokalne hrane," razloži Lešnik.

Poleg manjšega, na katerem plujemo mi, imajo Mariborski flosarji še dva splava, ki ju lahko tudi zvežejo skupaj in potem nanju spravijo kar 150 ljudi. Pa je že kdo kdaj padel v Dravo? "Se je že zgodilo, ampak potem mi hitro skočimo noter in pomagamo," se zasmeji sogovornik, ko se se spomni tega primera: "Skočili smo mi, pa tudi njegovi prijatelji, vsi smo bili v vodi in smo ga vlekli ven." 

"Nekateri mislijo, da je Drava nevarna, ampak tukaj ni. Mi smo tu že dolga leta, poleti se tudi kopamo. Tako da tudi če kdo res pade v vodo, ni nobenega problema," doda.

Podvodni del splava zdrži tudi 20 let

Nosilnost splava je dobro preračunana. Tisti največji, ki je registriran za 80 ljudi, tehta kar 50 ton. Izdelujejo jih sami. Večina splavarjev, ki se s tem še vedno ukvarja, prihaja z mariborske srednje lesarske in gozdarske šole. Tam je profesor tudi Aljaž Fijačko, ki sicer nastopa v vlogi t. i. kormoniša, vodje oziroma kapitana splava. Njegova naloga je, da izbira pot in smer splava. Na šoli pa je učitelj praktičnega pouka. "Tako kot sem bil jaz pred 22 leti v drugem letniku povabljen sem na splav, zdaj jaz novačim te naše nove mlade lesarje, da pridejo in da gre sodelovanje s to šolo naprej, da vsako leto krstimo novega splavarja, ki je dijak te šole," pojasni.

Kakšna pa je življenjska doba splava? Podvodnega dela tudi 20 let, del, na katerem stojimo, pa morajo menjati na približno pet let: "Del, ki je v vodi, ostane. Še po 15 letih je lahko kot nov. Zgornji del, ki pa je vlažen, nato suh in spet moker, je na soncu, na vetru, ta pa se uniči," sogovornik pojasni, kako morajo splave ne samo izdelovati, ampak redno tudi obnavljati.

Če bi želeli nov velik splav zgraditi iz nič, bi bilo potrebnih osem parov rok, ki bi dva tedna garali po 10 ur na dan. Splav je narejen iz okroglih hlodov, zato je tudi imenovan hlodovec. Kot les za gradnjo uporabijo bor ali smreko, ki sta cenovno najdostopnejša in najpogostejša. Splav se gradi v vodi. Na suhem naredijo le okvir, ki ga potisnejo v Dravo in nato tramove lepo zlagajo skupaj, nato sledijo prečne povezave. Material po ocenah sogovornika stane okoli 5000 ali 6000 evrov, brez vračunanih ur in znanja.

Fijačko je doslej zgradil že šest splavov. "Eni so že odslužili svoje, imeli pa smo tudi smolo, da smo v času festivala pustili splav na Lentu in nepridipravi so nam ga ponoči odvezali," se spominja objestnosti. "Splavarji se šalimo, da imajo v Zlatoličju vsi nove strehe iz našega 'flosa', saj je bilo toliko tramov za ostrešje," pove, kako je odvezani splav odplul po reki in ga je pri dvoetažnem mostu nato razbilo.

Sonce se začne počasi spuščati z obzorja in po gladini se razlije zlata barva, čarobni mir, ki se spusti nanjo, pa prinese tudi otožnost, da se ta nevsakdanja plovba že končuje.

"Leva stran, veslaj!"

Mariborski flosarji pa niso edini, ki plujejo po Dravi. Nekoliko nižje po toku reke to počneta tudi Boštjan Kozel in Peter Gornik. Na idejo o raftingu so prišli "iz ljubega entuziazma do veslanja". "Da se iz našega ptujskega okoliša ne vozimo kam drugam, smo izkoristili tole Dravo, ideja pa je prerasla v društvo, v katerem izvajamo tudi spuste s kajaki. Prevladujejo domači gostje. Poskušamo sodelovati z lokalno skupnostjo, šolami in podjetji, izvajamo team buildinge in podobno, kjer se združi prijetno s koristnim, malo odklopa," se posmeji Kozel.

Nekajkilometrska plovba na gumijastem čolnu traja dve ali tri ure, odvisno, kje se gre v vodo – običajno višje zgoraj v Dvorjanah, lahko pa tudi nižje, v Staršah, spust pa lahko vršijo vse do samega mesta Ptuj. "Do nekdanje stare čolnarne, ki pa jo imajo namen porušiti. Videli bomo, kako bomo stvar reševali naprej, koliko bo posluha," pravi.

Med njunimi varovanci v raftu pa se pogosto razvije tekmovalnost. Recimo ji zdrava. Čeprav se nekateri posamezniki nadvse zagrizeno trudijo prehiteti sosednji čoln. "Leva stran, veslaj!" je bilo tako pogosto slišati njegov ukaz, ko so gostje bentili, zakaj nikakor ne morejo ujeti hitrejših sosedov, pri tem pa popolnoma pozabili na usklajenost.

Ko pa so le jih ujeli, je sledilo kaznovanje s škropljenjem, ki je bilo sicer v soparnem julijskem popoldnevu prej nagrada kot kazen. Za razliko od divje Soče Drava vse te igrice dopušča, saj ni nevarna, brzice so komaj omembe vredne, če bi kdo padel v vodo, pa bi se moral zaradi nizkega vodostaja bati le bušk, ne pa tudi utopitve.

V Dravo tudi po zlato

"Splavarjenja, veslanja, možno je tudi kopanje, Mariborski otok je urejeno kopališče. Avgusta je na sporedu dogodek Zdravantura, ko se lahko s kajaki in kanuji podamo po Dravi od Ruš pa vse do krajinskega parka Mariborsko jezero. Želimo pa si še več takih stvari, kot je denimo kombinacija veslanja z ostalimi aktivnostmi, denimo izpiranjem zlata," Karmen Razlag, vodja sektorja za turizem na Regionalni razvojni agenciji za Podravje–Maribor, našteva, kaj vse se da na Dravi trenutno početi in z roko pokaže na izpiralce v tradicionalni opravi, ki se v bližini trudijo z lopatami in posodami.  

V Dravi je namreč mogoče najti tudi zlato. Drava izvira na južnem Tirolskem v Italiji. Nahajališča zlatonosnih kamnin so predvsem vzdolž njene poti po avstrijskih Alpah. Drava je v na tisoče letih zlato nosila dolvodno, po toku navzdol je zlato sicer vse drobnejše. Na območju Slovenije se nahajajo zlate luskice, ki imajo večinoma premer do enega milimetra, tiste največje tja do petih milimetrov. Za gram dravskega zlata je tako  potrebnih od  5000 pa vse tja do 100 000 luskic. Obogateli z dravskim zlatom torej sicer vsekakor ne boste, to pa ne pomeni, da se med njegovim iskanjem ne boste vselej zabavali.

Ideja o "vodnem taksiju"

Kot pravi Razlagova, na agenciji že vrsto let delajo na celovitem razvoju reke Drave. Zelo ponosni so na Dravsko kolesarsko pot, trenutno pa se ukvarjajo predvsem z urejanjem plovnosti: "Če hočeš imeti urejeno plovnost, moraš imeti urejene posamezne odloke, ki ti na določenih odsekih dovoljujejo rabo reke z motornimi vozili."

Na območju Maribora namreč zori ideja o javnem potniškem prometu, ki bi z enega na drugi breg lahko prepeljal tako turiste kot domačine. Idejna zasnova pa je tudi na relaciji med Mariborom in Ptujem: "Občini Starše in Duplek želimo povezati z neko tako košaro na ročni pogon. Namenjena bi bila kolesarjem, saj Dravska kolesarska pot poteka na obeh straneh reke, zato si želimo narediti še en most, ki ni most, ampak je torej ta košara, kjer se boš skupaj s svojim kolesom z vitlom po jeklenici lahko podal na drugo stran," pojasni koncept "gondole čez vodo".

Tudi Mariborsko jezero bi si želeli opremiti s kakšnim plovilom, brodom ali ladjici, ki bi nad elektrarno Mariborski otok povezovala levi in desni breg ter gostinsko ponudbo na obeh straneh, še pove sogovornica.  

Ob (pre)zasedenosti marsikaterih krajev na zahodu Slovenije v visoki sezoni, se Štajerska trudi *izkoristiti priložnost in se prebiti na turistični zemljevid. 39 občin se je skupaj z Združenjem vinorodna Štajerska povezalo v regijsko destinacijo, s katero želijo tako domačim kot tujim gostom pokazati, da poleg morja in hribov proste dni lahko izkoristi še na drugačne načine.