Neisha: Če te petje in glasba ne osvobajata, potem tega ne počni

Na novi plošči praviš, da "dvigaš jadra, ljubezen tvoj je kapitan", si vmes že "našla svoj pristan" ali te vsakič in znova spet zanaša, vleče drugam, naprej...?

Neisha: V dobesednem pomenu res še nisem pognala korenin, z leti pa veliko bolj funkcioniram znotraj pristana zdravih rutin, prav tako je tudi v zasebnem življenju. Veliko več umirjenosti, manj spontanosti, a več premišljenih korakov.

Kako v glasbenem smislu vidiš tisto Nežo, ki je pri 23-ih pela Planet za zadet, Malo tu malo tam zdaj, ko pri štiridesetih vstopaš v najlepša leta?

Neisha: Se strinjam z "najlepšimi leti". Res sem "late bloomer". Planet za zadet je še vedno komad, ki me najbolje opiše (smeh) in oba z Malo tu, malo tam sta stalnica na koncertih. Sem pa vmes razvila in opolnomočila svoj vokal. Več obsega, več atake in več moči. Če te petje in glasba ne osvobajata, potem tega ne počni. Gre za moj primarni način izražanja. Z veliko čustvenega naboja. Vztrajam pri svojem principu in vedno bom, sem se pa z leti naučila tudi za to postaviti in vztrajati pri svojem. Glasbenih kompromisov se mi pa več ne splača delati, včasih se mi jih je (smeh).

Kako gledaš nazaj na prve skupne albume, z nostalgijo, sta nanje ponosna ali vidita predvsem tisto, kar bi se kasneje dalo narediti bolje?

Daisy: Vedno gledam nazaj z nostalgijo. Pogrešam tisto naivnost, neobremenjenost, s katero sem počel stvari. Zaradi tega imajo pesmi šarm, ki odtehta morebitne produkcijske napake.

Kako, poleg videza, ki je pomemben, tekom let gledaš na svoje glasbeno izražanje, se to z leti izkristalizira, poenostavi, ali postane bolj kompleksno, zapleteno in težje pride iz globočin na plano?

Neisha: Kristalizira se. Saj vendar rastemo. Lupimo se kot čebule, odmetavamo odvečnost in serviramo čedalje bolj bistveno stvar - lastno dušo in nič drugega.

Kako težko je z vsakim albumom publiki ponuditi nekaj novega, drugačnega, vama je to v izziv ali vaju predvsem frustrira?

Neisha: Frustrira me instantnost in načrtno masovno poneumljanje, ki ga ustvarja industrija. In to se tiče vsega, kar se dogaja, ker mediji vendar izobražujejo narod in že način informiranja je dostikrat totalno zmanipuliran. Vsak kovanec ima dve plati in najmanj toliko jih ima tudi vsaka novica. Kar se tiče kvalitet, ki jih jaz iščem v glasbi, pa so naslednje: strukturiranost, dramaturgija znotraj zgradbe in aranžmaja, dober tekst, virtuoznost, nekaj, kar popolnoma prevzame mojo pozornost, naboj, talent, dušo, presežek.

Moje plošče so odsev mene znotraj časa in prostora. Vse vpliva name, vse. Zato toliko avtobiografskosti, saj imam vendar neskončno kreativno vedro, iz katerega zajemam.

Daisy: Uživam v tem, kar delam. Ne frustrira me to, da moram ponuditi nekaj novega. Frustrirajo me okoliščine, v katerih se je znašlo glasbeno ustvarjanje. Vsa glasba se meri skozi prizmo ozko naravnanega korporativnega glasbenega okusa. Songi na radiih zvenijo enako, kot bi jih napisala in izvajala ena in ista oseba. Kar ni v tej šabloni, je večinoma marginalizirano. Zaradi tega je veliko težje priti do publike.

Skupaj v tandemu ustvarjata že polnoletnih osemnajst let. Kdo posluša koga in kako se je vajin odnos nadgrajeval tekom skoraj dveh desetletij, je dolgo poznanstvo prednost, natančno vesta, kaj kdo hoče, ali prihaja tudi do kreativnih nesoglasij?

Daisy: V najinem sodelovanju je Neisha avtor. Jaz jo želim razumeti in ji pomagati priti do optimalnega izdelka. Vedno poslušava en drugega in seveda v tem pride tudi do nesoglasij, ampak nekako sva prišla do načina, kako jih zaobiti.

Neža: Eh, neprestano se kaj "bockava", ampak tako je, že odkar se poznava. Na koncu si vedno dava "petko" in narediva kljukico in si rečeva, no, pa je še en dober projekt pod kapo. Jaz kot avtor, aranžer, vokalist in klaviaturist, se zelo lepo dopolnjujem z njegovim producentstvom in imava zelo dopolnjujoča in kompatibilna znanja. Lahko pa rečem, da če ne bi imela podobnega "občutka za filing" (smeh), se ne bi gledala že tako dolgo. Poznam ga od konca srednje šole in sva dve zapriseženi studijski miši. Trenutno pakirava nov avtorski muzikal z naslovom Povodni mož. Premiera bo avgusta.

S kakšnim "mindsetom" pristopaš k delu npr. z Neisho ali recimo s Siddharto? Je potreben kakšen vnaprejšnji "program" v tvoji glavi, ko gre za pop ali ko gre za rock?

Daisy: V bistvu gre za eno in isto reč. Gre za glasbo. Le izraz je drugačen. Pustim, da me glasba posrka vase, in ko pridem na "pravo mesto", stečejo ideje in sinergija med menoj, avtorjem in glasbo. V primeru obeh izvajalcev gre za vrhunske umetnike in se jim poskušam posvetiti maksimalno.

Menda umetniki neradi razlagajo svojo umetnost, meniš, da umetnost potrebuje "podnapise" ali je tu, da se lahko prosto interpretira, kakor jo pač kdo vidi, doživlja in občuti?

Neisha: Že da sam sebe okličeš umetnik, je rahlo oholo. Naj to dela "stroka" (smeh). Vsak ima pravico do svoje interpretacije. Z glasbo je tako kot s hrano in pijačo. Nekaj, kar ti ni všeč, še ne pomeni, da ni dobro.

Je naloga producenta, da prisluhne željam in viziji izvajalca, avtorja pesmi, ali je včasih tudi obratno, da je v bistvu producent tisti, ki da pesmim, albumu "tisto nekaj", kar zadeve popelje na naslednji nivo, da postanejo hit pri poslušalstvu, kritiški javnosti?

Daisy: Naloga producenta je, da izlušči iz skladbe tisto, kar jo dela posebno. Uspešen producent razume tudi, kaj je tisto posebno, kar bo všeč širši publiki. Vizija izvajalca je vsekakor na prvem mestu, ni pa nujno prava.

Je za producenta bolje, da ima "dobro uho" ali mu bolj pride prav, da "v nulo" obvladuje tehniko, naprave, aranžiranje, da lahko iz glasbenika oz. iz določene skladbe potegne kar največ? Ali gre, poleg "pravega" občutka, najbolje z roko v roki kar eno z drugim?

Daisy: Vsega po malo. Predvsem mora imeti izdelan lastni glasbeni okus in pogled na glasbo in svet. Na koncu je produkcijsko ustvarjanje amalgam obojega.

Kako gre tvoji mali šoli rokenrola, se ti zdi, da ima Slovenija dober rockerski podmladek, je dovolj talentov med mladimi, ki potrebujejo, da se izbrusijo? Koliko pri glasbeniku / pevcu šteje talent in koliko pridnost ter delo?

Neisha: Res je, dobro mi gre in vidim, da znam, da delam dobro, in zelo specifična sem v svojem principu, in da ljudje, ki pridejo k meni, res dobijo krila. Glede starosti je prav pisano, nikakor ne delam samo z otroci. Najbolj všeč mi je vedoželjnost, pridnost in skromnost. Talent je izhodišče, ampak predstavlja približno dvajset odstotkov uspeha. Vsakič znova se v praksi pokaže, da tisti orto samozavestni so v osnovi cepci. Velik človek po srcu, radoveden in vedoželjen, zavezan rasti, se čedalje bolj zaveda svoje majhnosti v makro sliki. Mislim, da je namen nas vseh, da s svojim početjem oplajamo okolico, širimo dobre vibracije, si pomagamo in kaj dobrega doprinesemo svetu. Da je zaradi nas svet lepši. Zelo preprost je ta smisel življenja. In to je moje bistvo, zakaj sem pričela s poučevanjem.

Novi album je po eni strani pravzaprav album duetov in sodelovanj, zdi se, da še nikoli nisi imela na albumu toliko glasbenih gostov (Hamo, Đuro, Zoki Ćalić), kot jih imaš tokrat?

Neisha: Res je. Tako se je muziki in meni pač zahotelo. Malo več jin in jang energije v prepletu.

Menda si hotela sodelovati tudi z Akijem Rahimovskim, a do dueta ni prišlo, vseeno si se družila z njim ... Kakšne občutke imaš ob dejstvu, da je žal prezgodaj odšel?

Neisha: Žalostne. Ostal nama je demo posnetek, ki ga iz spoštovanja ne bom objavila. Bom pa v prihodnosti ta komad, ki sem ga potem sama odpela, vseeno objavila. Naslov pesmi je Manjkaš mi. In ja, Aki manjka nam vsem ...

Privrženci so te nedavno lahko ujeli na odru Cankarjevega doma, z veseljem pa nastopaš tudi na manjših prizoriščih po Sloveniji, kje te ujamemo to poletje in v kakšni zasedbi?

Neisha: Najbližja datuma sta 30. julija v Arsani na Ptuju in 5. avgusta na Castle festivalu na Kolpi, potem pa konec avgusta naprej. Seveda me lahko spremljate na družbenih omrežjih, kjer objavljam vse sproti. Smo pa trenutno z mojo matično zasedbo povsem v muzikalu Povodni mož, katerega izvršna glasbena producentka in avtorica sem, komaj čakamo odrske deske konec avgusta, zato trenutno na polno snemamo. Začetek avgusta pa bo malo zadišalo po morju in sprostitvi, komaj čakam.

Osnova vsega je konec koncev zagotovo dobra pesem ali se da včasih uporabiti tudi producentsko čarobno paličico, ki menda dela čudeže?

Daisy: Želel bi si, da je osnova vedno pesem, a žal ni vedno tako (smeh).

Zdi se, da so glasbeni oboževalci zelo željni koncertov in nastopov, ali ste nad ponovnim nastopanjem bolj navdušeni sami glasbeniki, ki so vam končno odprti odri in prizorišča?

Neisha: Vsi smo na trnih, vreme je lepo, vibracije so visoke, poletje je v polnem zagonu in najlepše je uživati v tem, kar najraje počneš. Naj živi živa muzika!