Telefonska linija za osamljene starostnike: 'Njihove izpovedi so dragocene'

V okviru Slovenske karitas je v zadnjih mesecih zaživel projekt VAU – Vključeni. Aktivni. Uresničeni. Kot nam je povedala vodja projekta Nina Stenko Primožič z njim naslavljajo stiske in potrebe otrok in mladostnikov, mladih migrantov in starejših. "Med temi stiskami zagotovo izstopajo osamljenost, izoliranost, socialna izključenost, nasilje, slaba informiranost ter ozaveščenost, nevarnosti in pasti spleta, pri mladih migrantih so v ospredju diskriminacija in povečane težave na področju izobraževanja ter zaposlovanja," pravi Stenko Primožičeva.

Prednostno je projekt namenjen najbolj ogroženim osebam znotraj omenjenih ranljivih skupin. Financiran je s strani Republike Slovenije in Evropske unije iz Evropskega socialnega sklada. Omogoča delo dveh sodelavcev Slovenske karitas, ki izvajata program ob podpori mreže prostovoljcev youngCaritas. V aktivnosti je vključenih več kot 180 mladih prostovoljcev. "Z njihovo pomočjo izvajamo šest obsežnejših glavnih aktivnosti," pojasni sogovornica. Ena od teh je tudi aktivnost Povezani prek telefona. Namenjena je (osamljenim) starejšim osebam, ki si želijo rednega tedenskega pogovora z mladimi prostovoljci. 

"Prostovoljci se soočajo z različnimi zgodbami, stiskami, ki jim jih po telefonu povedo starostniki," pravi Stenko Primožičeva. "Starejši na začetku potarnajo o svojih težavah, ko pa to povedo, se ponavadi pogovarjajo čisto vsakdanje stvari, kaj so delali v otroštvu, kako preživljajo dan, kaj jih razveseljuje ..." pove sogovornica.

V aktivnosti, ki jo izvajajo od oktobra 2020, je bilo do zdaj vključenih 31 prostovoljcev in 43 starejših oseb.

Starejši se po besedah vodje projekta največkrat k aktivnosti prijavijo, ker so osamljeni, živijo sami v stanovanju ali pa ker so njihovi svojci zasedeni in nimajo toliko časa zanje. "Med sogovorniki je več žensk kot moških. Njihove zgodbe so prav posebne, vsaka izmed njih. Ker je njihov način izražanja in pogovora bolj upočasnjen, se prostovoljci ob njih tudi učimo potrpežljivosti. Sploh, ko kakšno zgodbo vedno znova slišimo. Veliko se naučimo iz teh zgodb, njihove izpovedi so za nas dragocene," pravi Nina Stenko Primožič.

Da gre pogosto za res zelo težke zgodbe, doda. "Govorijo nam o težkih osebnih preizkušnjah, pogosto gre za izgube ljubljenih oseb – otrok in partnerjev, ali pa za težke zdravstvene situacije, ki vztrajajo že leta, desetletja." 

"Veselje se množi, ko ga ubesedimo in podelimo z drugimi"

"Da starejša oseba pokliče na naš telefon in da izrazi, da je osamljena, terja veliko poguma," izpostavlja Stenko Primožičeva. Vendar niso osamljeni zgolj starejši, ki nimajo svojcev ali pa ki so v domovih, dodaja. "Številni starejši so osamljeni, čeprav živijo ob ali z bližnjimi, pa si le ti ne vzamejo časa zanje." 

"Naloga prostovoljcev v aktivnosti Povezani prek telefona ni, da poskušamo rešiti probleme in težave, ki jih poslušamo. Vendar skozi pogovor, že s tem, da z nekom podeliš svoje občutke, pa najsi bo to žalost ali jeza, se stvari, ki nas obremenjujejo pričnejo razpletati," še poudari Stenko Primožičeva in doda, da je enako pomembno, da z nekom podelimo tudi vesele trenutke, da mu lahko povemo, da je danes dober dan, saj "me kolk ne boli tako zelo in sem uspela iti na krajši sprehod" ali pa "da me je poklicala vnukinja". "Veselje se množi, ko ga ubesedimo in podelimo z drugimi," pravi.

Pomemben je odnos, poudarjajo prostovoljci, ki ljudi pozivaji, naj si vzamejo čas za starejše v svoji okolici, naj gredo z njimi na sprehod, jih pozdravijo, pokličejo, z njimi poklepetajo. "Vse to lahko storimo na varen način kljub epidemiji," poudarjajo. "Kot pravi naša dolgoletna prostovoljka Marija Mlinar, tudi sama starejša: Nihče namreč nima tako malo, da ne bi mogel kaj od sebe dati, in nihče ni tako bogat, da ne bi v teh težkih časih, kaj potreboval in sprejel, pa četudi samo besedo spodbude, ki mu bo oporna točka za življenje naprej,'" še izpostavi Stenko Primožičeva.

Zaradi epidemije več nasilja nad starejšimi

Da je nasilje nad starejšimi še veliko velikokrat prikrito in da je epidemija stanje zagotovo še poslabšala, opažajo tudi na Slovenski karitas. "Ker je nasilje pogosto neprepoznavno, se je potrebno o tem pogovarjati. Prav vsi v družbi moramo biti občutljivi ter se po svojih najboljših močeh odzvati nanj," opozarja sogovornica.

Starejši težko povedo, da se jim nasilje dogaja, kažejo njihove izkušnje. "Večinoma ga zaznavajo in prepoznavajo, vendar to sprejmejo kot nujno zlo, da lahko vzdržujejo odnose s svojimi bližnjimi. Velikokrat jim tudi ne preostane nič drugega, saj so zelo omejeni v svoji opravilnosti in socialnih stikih," razkrije Nina Stenko Primožič. "Včasih potarnajo, da ure in ure čakajo na dogovorjen dan, da pridejo obiski, potem pa jih ni. Pa da pridejo samo takrat, ko je pokojnina ... To marsikaj pove. O nasilju je potrebno poslušati – in slišati tudi med vrsticami," opozori sogovorica in doda, da je "nasilje tudi nenehna slaba volja, da starejšemu ne privoščimo lepe besede, da mu ne dovolimo, da sam poskrbi zase, da dela, kar še zmore, da mu omejimo dostop do lastnih financ oz. da mu ne omogočamo soodločanja o njih in podobno".

V sklopu projekta VAU na Slovenski karitas v lokalnem okolju izvajajo še delavnice za starejše, na katerih se pogovarjajo o posledicah epidemije, pa tudi o nasilju nad starejšimi. Prav tako organizirajo druženja z otroki iz socialno manj spodbudnega okolja ter mladostniki in otroki migranti, ki jim pomagajo premeščati stiske vključevanja v okolje prek učne pomoči.