Tradicija velike noči na slovenski mizi

Velika noč ni datumsko določena v koledarju, ampak je vedno prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Letos jo obhajamo 18. aprila. A priprave na to praznovanje najglobljega sporočila krščanstva – postavitev zakramentov evharistije in mašniškega posvečanja ter trpljenje, smrt in vstajenje Kristusa – se začnejo že s 40-dnevnim postom na pepelnično sredo po pustnem torku.

Postni čas verniki strnejo z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi sveto velikonočno tridnevje. To se začne v četrtek zvečer, nato sledijo veliki petek, velika sobota in velika noč, pojasnjujejo predstavniki Slovenske škofovske konference na spletni strani.

Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, blagoslov velikonočnih jedi je v soboto, ki jih nato pojemo v nedeljo za zajtrk. Dobrot pa ne postavimo na mizo zgolj zato, ker se za praznovanje tako spodobi, ampak ker imajo določeno simboliko. Meso predstavlja Kristusovo telo, hren žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ, rdeči pirhi njegove kaplje krvi, kruh ali potica pa je simbol trnjeve krone, ki jo je nosil na glavi med križanjem.

'Uživanje mesa je izražalo željo po dobri letini, boljših dnevnih obrokih in z mesom bolj obloženi mizi'

Posebno vlogo v velikonočni pojedini ima meso, ki se povezuje s koncem 40-dnevnega posta na velikonočno nedeljo, je pojasnila etnologinja na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in pri Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC Maja Godina Golija. To po njenih besedah potrjuje tudi poimenovanje velike noči – vuzem, vazem, vüzem – kar pomeni ponovno vzeti meso: "Nekoč so se tega posta zelo držali ne le na podeželju, ampak tudi v mestih. Tako so na primer v tem postnem času gostinski lokali ponujali predvsem postne jedi, ki so jih gospodinje kuhale tudi po domovih tu. Ribe so uživali predvsem premožnejši prebivalci, drugi pa jedi iz stročnic, korenovk in zelenjavo."

Velikonočni čas pomeni tudi konec zime in začetek pomladi. V preteklih stoletjih so v tem obdobju v Evropi pustošile lakote, primanjkovalo je hrane, je pojasnila Godina Golija: "Zato je imelo uživanje mesa za veliko noč tudi simbolni pomen – izražalo je željo po dobri letini, boljših dnevnih obrokih in z mesom bolj obloženi mizi."

Ne zgolj šunka, na krožniku tudi gnjat, klobase, vratovina, prata, žuca, pršut ...

Na katero meso pomislite za veliko noč? Odgovor bo najbrž: na šunko. A Godina Golija je razložila, da ni od vedno tako in da so možnosti širše. Čeprav danes poznamo kot značilno slovensko mesno velikonočno jed predvsem kuhano šunko – bolj redko pečeno – pa se pri tem prazniku kaže velika regionalna raznolikost slovenskega ozemlja, je povedala: "Navadno so hišni gospodarji dali boljši kos mesa za veliko noč posebej v hrambo in konzerviranje že ob kolinah. Poleg gnjati so pogosto uživali še mesne klobase in vratovino. Na območju Savinjskih Alp so priljubljeni tudi kuhani polnjeni želodci, polnjeni želodec pripravljajo tudi na Kostelskem, na Gorenjskem za veliko noč pripravljajo velikonočne prate, v Brkinih žuco, na Krasu kuhan ali pečen pršut – če omenim le nekatere regionalne posebnosti."

Med stare velikonočne jedi pa sodi aleluja, to so posušeni, stolčeni in zrezani repni olupki, ki so jih skuhali na svinjski juhi oziroma v vodi, v kateri so kuhali nekaj prekajenega svinjskega mesa. "Aleluja spominja na veliko lakoto leta 1529 na Kranjskem, ko so ljudje zaradi pomanjkanja živil jedli na veliko noč le repne olupke," je pripovedovala sogovornica.

Ne le potica, tudi pince, gubanca, šartlji, mlinčevka …

Tudi s potico je podobna zgodba. Ni edina značilna med jedmi iz testa. Na mizi so lahko tudi bolj bogat praznični beli kruh, pletenice in kvašeno ali listnato pecivo. "Pripravljali so to, kar je bilo večini prebivalstva med letom nedostopno. Poleg mesa, jajc in hrena so velikonočni blagoslov sestavljali tudi velikonočni beli ali mlečni kruh in potice. Zagotovo je na Slovenskem za veliko noč najbolj razširjena orehova potica, na Primorskem, v Istri in na Krasu pečejo pince in presmece, na Goriškem in Vipavskem gubance in menihe, na Koroškem pa praznične šartlje. Posebnost so tudi velikonočne mlinčevke, najbolj znana med njimi je velikonočna potica – mlinčevka iz Lemberga," je naštela etnologinja.

Skupna rdeča nit vse velikonočne peke je raba dražjih sestavin. Poleg bele moke, ki je bila včasih dražja kot druge vrste, je značilna še večja količina jajc, masla, mleka, sladkorja in orehov ter lepo dekorativno oblikovanje in krašenje pogač, velikonočnega peciva. "V njih se zrcali velika spretnost, znanje, pa tudi estetski čut slovenskih gospodinj," je izpostavila sogovornica.

Brez pirhov in hrena ne gre

Velikonočna jajca simbolizirajo izvor življenja in rodovitnost, značilno za pomladni čas, je nadaljevala s tradicijo Godina Golija. Barvana in okrašena jajca ne imenujemo zgolj pirhi, ampak tudi pisanice in pisanke, v severovzhodni Sloveniji tudi rumenice ali remenke. Tradicionalno so sicer rdeči, danes pa so priljubljene tudi druge barve. "Za barvanje pirhov so v preteklosti, ponekod pa še danes, uporabljali različna naravna barvila: čebulne olupke, temno rdeče vino, kavo, žafran. Tehnike krašenja pirhov, ki so razširjene na Slovenskem, so raznovrstne – zelo razširjeno je bilo krašenje z nabranimi listi rastlin, pa tudi s praskanjem. Nekoliko manj razširjeno pa je bolj zahtevno pisanje in krašenje z voskom, ki ga poznamo tudi pri drugih slovanskih narodih in je pri nas najbolj ohranjeno v Beli krajini," je pojasnila.

Del velikonočnega blagoslova je tudi hren. Lahko ga jemo sveže naribanega ob drugih velikonočnih jedeh ali ga pripravimo s kislo smetano, jabolki, bučnim oljem in kuhanimi jajci. "Hren v velikonočnem blagoslovu simbolizira žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ oziroma njegovo trpljenje. Njegovo uživanje velja kot očiščevanje telesa, oster okus naj bi odgnal vse slabo. To se lepo povezuje s simboliko velikonočnih praznovanj," meni sogovornica.

Kaj prinaša sodobni čas?

Poleg tradicionalnih in vsem dobro poznanih jedi se na praznični mizi lahko pojavijo tudi druge dobrote, ki se dodajajo predvsem v sodobnem času. Kaj opaža etnologinja, ali Slovenci radi prestopimo mejo zapovedanega in eksperimentiramo? Že pred drugo svetovno vojno so v velikonočne jedilnike vdirale sestavine, ki so bile prevzete iz drugih evropskih kuhinj ali iz boljše gostilniške hrane, je razložila: "Tako so se v tem času v blagoslovu premožnih, meščanskih družin že znašle nekatere druge boljše jedi, na primer prekajeni goveji jezik, piščančja galantina, aspiki, sardelno maslo, nadevana jajca in tako naprej. Vpliv kuharskih knjig, kuharskih oddaj in v različnih medijih objavljenih receptov pa je viden tudi danes. Boljše kvašene pogače in potice že nadomeščajo različno biskvitno praznično pecivo in velikonočne torte, v sodobnih velikonočnih jerbasih se znajdejo tudi čokoladne jajčke in zajčki, pri glavnih velikonočnih jedeh pa so priljubljene ne le pečenke in perutnina, ampak zrezki, steaki in panirano meso."

 'Otroci so zganjali hrup predvsem z lesenim ragljami'

Za konec smo sogovornico povprašali, ali je obstajal kakšen zanimiv običaj, povezan z veliko nočjo, ki danes ni več poznan v tolikšni meri? Pripovedovala je, da je bilo za praznovanje značilno ustvarjanje hrupa in trušča, pri čemer so imeli pomembno vlogo tudi otroci: "To zganjanje hrupa naj bi odganjalo zle sile, tudi čarovnice, ki naj bi škodile živini, pospeševalo pa rast in rodovitnost, ki je bila v spomladanskem času še kako pomembna. Še danes je ponekod ohranjeno streljanje z možnarji, bolj pozabljeno pa je pokanje s težkimi biči. Otroci so zganjali hrup predvsem z lesenim ragljami, na Gorenjskem in Dolenjskem pa so znosili pred cerkev lesene predmete, na primer škafe, sode, zaboje, skrinje in omarice, ter po njih udrihali z gorjačami in orodjem, dokler jih niso popolnoma razbili. Verjeli so, da z močnim hrupom Boga strašijo in odganjajo zle sile. Kajti velika noč je pomladni praznik, ko se je potrebno otresti vsega slabega in ko se rojeva novo življenje. Krščanska vera je ta starejša pomladna praznovanja prevzela in jim dala drugačen verski smisel."