Kljub številnim definicijam izraza demokracija lahko kakšen župan še vedno trdi, da je v demokraciji dovoljeno vse in je tudi vse mogoče; vse pa je vezano na politični dogovor. Torej, če se večina v občinskem svetu dogovori, da je treba porušiti vse spomenike, jih lahko v imenu demokracije, kjer je po županovem mnenju dovoljeno vse, tudi porušijo. Ali pa postavijo novega, kot je primer v Radencih, ne glede na to, da je isti žrtvi osamosvojitve spomenik postavljen že kakšno desetletje. Ampak ker so ga postavili člani tiste veteranske organizacije, ki nimajo nobenega ideološkega predznaka, ampak le iskreno željo po spoštovanju žrtve ter njegovih svojcev, je treba postaviti še en spomenik na mestu, ki z žrtvijo nima prav nobene zveze, ima pa z ulico, ki jo želijo preimenovati.
Preimenovanje Titove ceste v Radencih je drug primer in ponovno priložnost za blatenje veteranov vojne za Slovenijo, ki jih imenujejo »Lipičevi veterani«. Svoj neuspeh pripisujejo veteranom Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona, bivšim uslužbencem Službe državne varnosti in bivšim miličnikom. Pozabljajo ali namerno zamolčijo, da ime Cesta osamosvojitve kot novo ime za Titovo cesto ni bilo izbrano kot prva možnost, ampak šele po tem, ko poimenovanje po dr. Anteju Šariću ni uspelo, baje zaradi tistih, ki jim osamosvojitev leta 1991 ni bila intimna opcija. In ker prvorazredni predlog ni uspel, so izbrali drugorazrednega, ki se glasi Cesta osamosvojitve. Izbira preimenovanja na takšen način – če nismo uspeli s prvim predlogom, bomo pa z drugim, saj imenu Cesta osamosvojitve ne bo nihče nasprotoval – je po izjavah vojnih veteranov povzročilo njihovo nasprotovanje.
Mimogrede, poimenovanje članov Zveze veteranov vojne za Slovenijo z »Lipičevimi veterani« me navdaja s ponosom, saj trenutno predsedujem organizaciji s preko 25.000 člani različnih ideoloških in strankarskih opredelitev. Marsikateri predsednik politične stranke bi si želel, posebej na volitvah, priklona te množice. Pa ne samo zaradi števila, pač pa zaradi ugleda, saj so svojo vlogo v vojni za Slovenijo opravili pošteno in častno. Za svoj prispevek niso zahtevali nobenih bonitet in nadomestil, kajti ljubezen do domovine se ne plačuje, ljubezen do domovine je naš način življenja. Da, ponosno nosijo lepe veteranske obleke in si jih delno tudi sami kupujejo. Veliko bolj ponosno, kot bi nosili vojaške maskirne obleke, šivane v tujini in kupljene za davkoplačevalski denar. Je pa res, da Lipičevi vojni veterani niso oboroženi z ostrostrelnimi puškami najnovejše izdelave in se ne urijo za ubijanje. Njihova naloga je, da se zavzemajo za mir in blagostanje, v katerem želimo živeti, in da uresničujejo svoje temeljno poslanstvo – ohranjanje spomina na našo osamosvojitveno vojno. In to je tudi moja naloga, ki jo s ponosom opravljam!
In za to se zavzemajo tudi pripadniki Slovenske vojske, s katerimi nas nekdo poskuša spreti. Temu in dobremu sodelovanju z ministrom za obrambo so namenjeni pamfleti o tem, da so spet »Lipičevi veterani« poskušali prepričati nekaj vojakov Slovenske vojske, udeležencev srečanja veteranov in častnikov na Pokljuki, naj na svojih kapah nosijo namesto sedanjih oznak rdeče zvezde. Kaj takega se lahko porodi le v glavah tistih, ki se pod svoje članke ne upajo podpisati s polnim imenom in priimkom.
Zaradi vsega napisanega in številnih drugih primerov, izkazanih v minulih mesecih in povezanih s praznovanjem 30-letnice samostojnosti, pozivam predsednika Republike Slovenije, da javno, jasno in glasno obsodi vse izrečene pritlehnosti, medijske in druge manipulacije ter od najbolj odgovornih nosilcev javnih funkcij zahteva prenehanje takšnega nedostojnega početja. Pred nami so še številna praznovanja, vključno z dnevom samostojnosti in enotnosti, in ne dovolimo si novih delitev, namernih napak in diskreditacij, kajti rok naše obljube predsedniku se je iztekel.
Zavedajmo se, da prihodnost pripada mladim, in storimo to zaradi njih!
Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo
