»Vesel sem, da na oder ponovno postavljamo besedilo Elfriede Jelinek,« je pred nocojšnjo premiero predstave Ljubimki v režiji Nine Ramšak Marković dejal umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Goran Injac. »Njena dela so namreč od nekdaj najbolj primerna za čedna majhna mesteca z novimi fasadami ter vsem tistim, kar se skriva za njimi.« A če so se pred leti odločili za postavitev gledališkega besedila te avstrijske nobelovke (to so bile slovite Drame princes), bo na odru spodnje dvorane tokrat zaživel njen zgodnji roman – svojih književnih del sicer kar dolgo ni pustila prirejati za gledališče –, ki ga je za nocojšnjo uprizoritev predelal Milan Ramšak Marković.
»Roman me je pritegnil tako z zgodbo kot z jezikom, ki je pravzaprav tisti pravi protagonist tega dela,« pojasnjuje Nina Ramšak Marković, ki je Ljubimki tudi predlagala v uprizoritev, med drugim zaradi svojevrstnega motivnega trka med ruralnim in urbanim, ki se ji je zdel še posebno zanimiv za slovensko okolje. Zgodba romana se sicer vrti okoli dveh mladih žensk, Paule in Brigitte, ki sanjata o izboljšanju svojega družbenega položaja, edini način za to pa vidita v ljubezenski zvezi z moškim. »Avtorica v bistvu sprevrača tematiko ljubezenskih romanov, namenjenih ženskam, pri čemer z dekonstrukcijo ideala romantične ljubezni razpira malomeščanske norme in kapitalistična družbena razmerja,« je še dodala režiserka. »Pri tem pokaže, da je najnižjemu sloju neka domnevna univerzalnost romantične ljubezni, kakor jo razume meščanska perspektiva, docela nedostopna – za razred, kjer so vsi odnosi zgolj sredstvo menjave oziroma preživetja, je tovrstna ljubezen nemogoča, če pa ji vseeno slediš, to vodi v propad.«
Brez istovetenja z liki
Kot je še pristavila, se poskušajo v predstavi čim bolj dosledno držati romana, kar je zaradi njegove oblike in utemeljenosti na jeziku precejšen izziv, sploh zato, ker se v njem ne zgodi veliko. »Hkrati pa tudi nismo hoteli, da bi bila predstava kot neke vrste bralni večer.« Dramaturg uprizoritve Milan Ramšak Marković, ki je besedilo priredil po prevodu Slava Šerca, priznava, da je bila dramatizacija romana zelo zahtevna tako zaradi »nedramatičnosti« dogajanja kakor zato, ker se v njem vzporedno prepletata dve zgodbi. »Tako sem se med drugim izrazito ukvarjal s tem, kako oblikovati strukturo, ki bo dovolj razločna, ob tem pa ne bo predvidljiva in utrujajoča.« Še ena past pa se je skrivala v razmerju gledalca do vsebine. »Pomembno je poudariti, da ženski v romanu nista žrtvi, vendar pa se je v gledališču temu občutku težko izogniti, saj gledališka izkušnja običajno temelji na tem, da se gledalec poistoveti z liki. Zato smo bili še posebej pozorni na to, da do tega ne pride tako zlahka,« je pripomnila režiserka.
V predstavi se izmenjujejo dramski in pripovedni deli, kar od nastopajočih zahteva posebne vrste zbranost. »Precej težko je združevati igro in pripovedovanje, sploh zaradi velike količine besedila in gostega jezika, toda če bi se temu jeziku odrekli, bi izgubili samo bistvo romana,« ugotavlja igralka Anja Novak. »Kajti sama zgodba je dokaj vsakdanja in nepomembna, enako velja tudi za like, skozi jezik pa se razkrivajo odnosi moči in nasilje družbenih razmerij.« Poleg nje v Ljubimkah nastopajo še Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin in pa gostji Miranda Trnjanin ter Lara Vouk. Scenografijo je zasnoval Igor Vasiljev, kostumografijo Maja Mirković, za glasbo in oblikovanje zvoka pa je poskrbel Drago Ivanuša.
