So pa toliko glasnejše obljube o spremembah. Temeljnih. Ki so kakopak potrebne, se strinja slovenska politika. Pritrdili bodo množicam, radi, sploh pred volitvami. Verjetno so v določenem delu tudi naklonjeni spremembam. A ne tako drastičnim, kot jih pričakujemo državljani. Z danes na jutri pač ne gre. Pa še ustava… Prevod: ne bodo tvegali po nepotrebnem in se odrekli moči, kjer ni nujno. Kot je povedal nekoč prvak danes konkretne stranke: ljudje pač ne morejo odločati o vsem. Da, naivnost nam je izstavila visok račun.
A pustimo to. Obljube… mnogo jih je. Še več jih bo. Takšnih in drugačnih. Vsem pa je skupno, da so izrečene v prihodnjiku. Nekoč, nekje. Če stranki podelimo glas. Če bodo razmere prave. Če…
Kako nespodobno! Kot bi nihče od politikov prav zares ne dojel, da se je vse spremenilo. Da smo se ljudje zdramili. Vsaj določen del prebivalstva. Ki pa postaja sila glasen. In bo vplival tudi na one, bolj zaspane. Naša pričakovanja so bistveno višja. Ne moremo se več zadovoljiti le z obljubami. Ne verjamemo v pravljice. Slovenija ni dežela političnih in gospodarskih gospodarjev na eni in podložnikov na drugi strani. Čeprav je to še najboljši opis tega, kar se dogaja.
Zato govorim v svojem imenu, a verjamem, da marsikdo deli moje mnenje, ne želim in ne sprejmem več obljub, vezanih na obdobje po volitvah. Da mislite resno, pokažite zdaj, danes, ta trenutek. Da bom imela čemu verjeti. Kako?
Že nekaj časa govorimo o preferenčnem glasu. Podpirate ga. Torej pojdite na volitve, kot bi že veljal, četudi ni zakonsko določen. Prenehajte mešetariti s kandidati, pojdite na volitve pošteno, da bomo volilci vedeli, koga volimo, katero osebo! To je že zdaj v vaši moči, kajne? Zakaj bi čakali na čas po volitvah, do takrat pa še vedno upoštevali nepošteno volilno prakso?
Druga stvar je odpoklic poslanca. Zakaj ta zahteva, verjetno ni treba razlagati, saj je šola, ki smo jo imeli s SMC in DeSUS, dovolj zgovorna. Poslanci niste polbogovi! Če vas volilci postavimo v DZ, vas lahko, če ne izpolnite naših pričakovanj, tudi odstavimo. Seveda tudi tega zakon ne predvideva, toda stranke imate statute in lahko odpoklic brez težav vpišete vanj. Kot dokazilo, da boste zastopali volilce. In da mislite resno. Če je res tako, nam dajte možnost, da vas odpokličemo, če se ponovi, kar se ne bi smelo. To ni zahteva, ki bi sodila v rubriko znanstvena fantastika, kot se bo kdo obregnil, temveč je povsem realna in logična.
Predvsem pa poštena. Kot naj bi bili pošteni vi, ki se ponujate, da boste v naslednjih štirih letih zastopali naše interese. Pa ste res? Si upate zavezati se k poštenju? In nam, državljanom, dopustiti, da uveljavimo temeljno pravico, ki bi jo morali imeti: da vam, ko in če bomo nezadovoljni z vami, povemo, da je čas, da se poslovite. Preprosto, kajne? Sila logično se bere. Zakaj potem tega ne uresničite?
Tako, to sta dve najpomembnejši zahtevi, za kateri menim, da bi ju morali uresničiti še pred volitvami. Da vam bomo sploh lahko začeli zaupati. Ker vam ta trenutek ne. O čemer zgovorno priča volilna udeležba. Apatija ljudi. Najpogostejša izjava dandanes v Sloveniji je, da ste vsi isti. Da nimamo koga voliti. Da se eni in isti obrazi ves čas pasejo na naš račun.
Če imate tokrat res poštene namene, vam ne bo težko dokazati, da mislite resno. Morda se boste ob tem pisanju le nasmehnili. Češ, kdo pa je, da nam bo postavljala zahteve. Zavedajte pa se, da ima vsak državljan Slovenije glas. Ki vam je lahko v prid, lahko vas odločno podpre, ravno tako odločno pa vam lahko tudi nasprotuje.
Ni mi vseeno, kaj bo s Slovenijo. Ker je moja domovina. In domovina mojih otrok, staršev, sorodnikov, sosedov, sovaščanov, prijateljev… Iskreno sem zaskrbljena, kaj bo jutri. Zato me medle obljube, ki naj bi se enkrat uresničile, ne prepričajo več.
Marsikaj lahko storite že danes. Če hočete. Brez izgovorov, da zakon tega ne predvideva. Če niste iskreni, pa je bolje, da se že danes poslovite in se nehate pasti pri jaslih skoraj obubožane države,
da bo lahko Slovenija jutri lažje zadihala.
Tjaša Zorc, Log pri Brezovici