Rok Možič: Mislim, da nisem izpustil niti enega niza v celotni sezoni

Ob koncu sezone italijanskega odbojkarskega državnega prvenstva smo se pogovarjali z Rokom Možičem, ki je že drugo leto zapored zastopal barve ekipe iz Verone. Mariborčan, ki se je kot otrok preizkusil tudi v smučarskih skokih, se je v Italijo preselil poleti leta 2021, ko je z domačo ekipo Merkur Maribor v zrak dvignil lovoriko za osvojeni naslov državnih prvakov. Odbojka je le (p)ostala njegova edina ljubezen. Z odhodom k našim zahodnim sosedom so se mu, kot sam pravi, izpolnile otroške sanje, da tudi po koncu prve sezone ostane v Veroni, pa se je izkazalo za pravilno odločitev. V letošnji sezoni so namreč nanizali kar nekaj zavidljivih rezultatov, med katerimi je zagotovo najpomembnejše dejstvo, da so redni del prvenstva končali na petem mestu in se v četrtfinalu dobro merili z aktualnimi prvaki Cucine Lube Civitanova. Po dveh zaporednih zmagah je mesto že zajela odbojkarska evforija, toda na koncu so nasprotniki le unovčili svoje dolgoletne izkušnje in pokazali svojo pravo moč. Kljub vsemu pa so lahko bili Možič in druščina zadovoljni s svojimi predstavami. Mlada ekipa je pokazala pravi moštveni duh, nabrala pa prepotrebne izkušnje, da se lahko v novo sezono poda še bolj optimistično, s še večjimi cilji. Kakšni so ti in kaj vse zanimivega se je še odvijalo v preteklih mesecih, si lahko preberete v nadaljevanju. Seveda je beseda nanesla tudi na prihodnost, na pestro reprezentančno poletje, ki čaka Možiča in ostale slovenske odbojkarje. Letos prostora za napake ni, fantje si namreč zaslužijo nastop na olimpijskih igrah!

Na Instagramu ste pred dnevi zapisali, da je bila klubska sezona, ki je za vami, ena težjih oziroma najtežjih. Zakaj?

Ja, zagotovo. V lanski sezoni smo se dejansko borili za obstanek v ligi. Nato smo sestavili nekoliko boljšo, močnejšo ekipo in pričakovanja takoj zrastejo. Na začetku letošnje sezone smo na primer prvi dve tekmi odigrali zelo dobro, premagali dve vrhunski ekipi (Piacenzo, ki je na koncu sezono zaključila kot tretja, ter Trentino, ki se meri v finalu). Takoj za tem smo nanizali dva poraza, proti Perugii precej pričakovano in nato še proti Tarantu, ki je bil dejansko na robu izpada. Skozi sezono smo imeli veliko vzponov in padcev, nekaj zmag, pa na primer pet zaporednih porazov proti ekipi, ki bi jo dejansko morali premagati. Tukaj je bil nato še boj za pokalno lovoriko, ko se nismo uspeli uvrstiti v polfinale. Piacenza, proti kateri smo na domačem terenu igrali z rezultatom 2:3, je sicer na koncu osvojila ta pokal. Vse skupaj bi lahko opisal nekako kot toplo-hladno. In ravno zaradi tega je bilo veliko lepih, pa tudi tistih težkih trenutkov. Za konec je prišla še četrtfinalna serija državnega prvenstva, ko smo že vodili z 2:0. Na četrti, domači tekmi, bilo je 1:1, v tretjem nizu, ko je rezultat kazal 24:20, pred polno dvorano nismo uspeli zaključiti, kot bi morali. In tudi zadnja tekma v gosteh ... Na vseh tekmah smo imeli priložnosti, ki jih nismo izkoristili. Ni bilo enostavno. Prav tako ni bilo enostavno za moje telo. Mislim, da v celotni sezoni nisem izpustil niti enega niza. Vse skupaj je tudi psihično naporno, predvsem zaradi teh vzponov in padcev.

Zagotovo ste se iz te izkušnje/sezone zares veliko naučili?

Zagotovo bo ta sezona veliko pomenila za naprej. Žal mi je sicer, da na koncu nismo uspeli narediti ne vem kakšnega rezultata, razen tistih devet zmag zapored, kar mislim, da jim do sedaj v klubu še ni uspelo. Kar seveda tudi nekaj pomeni. Bili so res lepi trenutki, ko smo zmagovali. Po mojem mnenju pa je največja zmaga ta, da smo kot ekipa imeli največ gledalcev na tribunah. Od vseh ekip. To je zagotovo zares velik pokazatelj, da smo vseeno igrali dobro in da smo konec koncev prikazali všečno igro. Vse skupaj je velika izkušnja za v prihodnje. To, da se naučiš zmagovati, tudi potrebuje svoj čas.

Navijači so vas torej sprejeli, v mesto ste pripeljali odbojkarski utrip?

Tudi pred odhodom v Italijo, ko sem bil še v Mariboru, smo si želeli narediti takšen spektakel za ljudi, kar nam je v prvih dveh letih tudi uspelo. Potem pa je prišel tisti čas korone, ko nismo igrali pred navijači, bi pa bilo veliko bolje, če bi lahko, saj smo na koncu zmagali. In tudi v Veroni je bil moj cilj takšen, da pride na tekme čim več ljudi, da uživajo v tistem trenutku, na katerega se nestrpno čaka ves teden. Ker vem, kako je bilo meni, ko sem bil mlajši. To nam je očitno uspelo, če pogledamo še na to, da so imeli v preteklih letih kar nekaj težav s publiko, ki je bila precej pasivna in je hitro pokazala nezadovoljstvo. Zdaj pa se mi zdi, da smo zares našli ljudi, ki pridejo na tekmo uživat in so zadovoljni, ko se zmaga, vendar tudi ob porazih stojijo ob strani. Lepo je videti, da so vedno tu za tebe, za nas.

Kaj je tisto, po čemer se je vaša ekipa razlikovala od drugih?

Kot že rečeno, se je naša ekipa letos nekoliko spremenila, glede na lansko sezono. Torej, sprva smo se morali malo uskladiti. Začeli smo sicer zelo dobro, nad pričakovanji, vmes pa je potem prišla ta kriza, nismo delovali tako dobro. Nove ekipe sicer potrebujejo nekako dve, tri leta, da pride do tiste prave kemije, uigranosti. Mi smo jo po mojem mnenju dosegli nekoliko prej, zagotovo pa smo bili tudi nekoliko drugačni, nekaj posebnega. Ko imaš v ekipi Rusa (Maksim Sapozhkov), ki meri v višino dva metra dvajset, je to zagotovo nekaj zanimivega. Potem je tukaj še Noumory Keita, ki lahko skoči do tri metre osemdeset, kar tudi ni nekaj vsakdanjega. Bili smo nekaj nadstandardnega in tudi zaradi tega so nas ljudje zelo radi prišli gledat, ker smo jim poskusili pričarati nekakšen šov. 

Kakšni pa so vaši cilji za naprej? V Italiji, Veroni, se zdi, da se dobro počutite?

Ja, počutim se dobro, zagotovo še ostajam v Veroni. Naredili smo korak naprej. Iz sezone, kjer se boriš za obstanek, smo naredili sezono, kjer smo se borili za polfinale. Sedaj pa korak po korak, počasi naprej. Moji cilji so seveda takšni, da bi si želel osvojiti vse, kar se osvojiti da. V kolikšnem času, in če bo to možno v Veroni, pa bomo videli. Sam bi si tega želel. 

Se je lanska odločitev, da ostanete v Veroni, torej izkazala za pravilno?

Ja, mislim, da ja. Kot sem že dejal, se počutim odlično, mislim, da me imajo ljudje radi, in da so me sprejeli. Nimam nikakršnih težav. Zadovoljen sem z ekipo in trenerjem, ter z vsem, kar se dogaja. Sedaj pa bo treba vse skupaj le malo nadgraditi, da Verona lahko postane ena izmed najboljših ekip. To je cilj nas vseh.

Italijanski mediji vas kljub vaši mladosti opišejo kot: "Zdi se že kot pravi veteran te lige (dobro poznavanje jezika, energija, karizma, predstave na igrišču ...)." Kaj vam to pomeni? Gre za precej velik kompliment?

Seveda mi veliko pomeni. Vsak kompliment je vedno lepo slišati, vedno pride prav, da ti nek nov zagon, motivacijo za naprej. Pravijo mi, kako hitro sem se naučil jezika, pa kako hitro sem "prevzel" ekipo. To so neke lastnosti, ki so v meni. Vesel sem, da je tako, vesel za te pohvale. Ampak se tudi zavedam, da je še veliko stvari, ki bi se jih lahko naredilo boljše. Sam sem zelo redko zadovoljen in najverjetneje ne bom povsem zadovoljen, dokler ne bom osvojil vsega, kar lahko. 

S katerim odbojkarjem bi si v prihodnje želeli deliti odbojkarsko igrišče in zakaj?

Hmmm, morda s katerim od najboljših podajalcev na svetu. Argentinec Luciano De Cecco je zagotovo nekdo, ki naredi razliko na igrišču. Američan Micah Christenson in Italijan Simone Giannelli sta še dva takšna. Gre za takšne igralce, ko lahko rečeš, da si igral z najboljšimi na svetu. Tudi v naši ekipi sta dva odlična. Raphael Vieira de Oliveira, ki je prava legenda, in Luca Spirito, ki že veliko let igra v najmočnejši ligi. Ne glede na vse, s komer koli igram, poskušam čim bolj uživati, mu pomagati. On nato pomaga meni, tako da ni več tako, kot je bilo včasih. Včasih so bili ti ljudje moji idoli, sedaj pa so moji nasprotniki ali pa celo moji soigralci.

Pred vami je naporno reprezentančno poletje? Se že kaj veselite prihajajočih obveznosti?

Sam se reprezentanci pridružim v kratkem, sedaj pa imam še nekaj malega časa za počitek. Doma bom z družino, odšel bom tudi nekaj dni na morje, ker imam to zelo rad. Da se malo naplavam in spočijem. Zagotovo bom nekaj dni preživel brez odbojke, ker glava res potrebuje nekaj dni počitka. Moram pa ostati v fizični formi, kar pomeni, da bom šel nekajkrat v fitnes, da telo ostane pripravljeno, da pozneje ne bo kakšnih poškodb. Se pa veselim, zagotovo. Sploh po takšni sezoni, da lahko zaigraš za svojo državo na vseh pomembnih tekmovanjih, je res velika čast. Mislim, da je pred mano eno zares lepo poletje in upam, da tudi z veliko dobrimi rezultati, predvsem pa veliko lepimi tekmami. 

Kako ste vi pospremili odločitev selektorja Cretuja, da še naprej ostaja del slovenske reprezentance?

Če pogledam z vidika reprezentance, pa tudi z moje strani, lahko rečem, da sem zadovoljen. Mislim, da je bila v tem stanju to zagotovo najboljša opcija. Selektor nas že pozna, z nami je že bil na velikem tekmovanju. Mi ga spoštujemo, trenira se dobro. Težko bi bilo spet menjati, ker ko narediš menjavo, je spet vse na novo. Ekipa nato potrebuje čas, da se spet privadi, kar tudi ni tako enostavno. Zato je bila ta odločitev zagotovo prava stvar. In mislim, da se z njim lahko nadejamo dobrih rezultatov. 

Kaj je tisti glavni cilj, ki si ga sami želite doseči v letošnjem napornem poletju? 

Moj cilj je vedno najprej ta, da dam na igrišču največ, kar lahko. Da pomagam ekipi in da se na koncu zmaga. To je prioriteta. Če pogledamo še velika tekmovanja, pa je zagotovo evropsko prvenstvo tisto, kjer bi si morda sam želel medalje. Slovenija že ima tri srebrne, sam sem sicer lastnik ene ... Toda ja, težko je reči. Na koncu je glavni cilj, tako mene kot tudi celotne reprezentance, da se uvrstimo na olimpijske igre. Ča nam to uspe, je to zagotovo ena zares velika stvar, tako za Slovenijo kot tudi za sam šport in seveda odbojko. 

Kako težka naloga pa se to zdi? Uvrstitev na olimpijske igre ...

Glede na trenutni sistem, če bomo igrali dobro, mislim, da obstajajo možnosti. V kvalifikacijskem turnirju se lahko zgodi marsikaj. Sploh, ker je pred nami tako dolgo poletje. Reprezentance bodo težko tako dolgo časa ostale v formi. Mislim, da bo vse skupaj zelo zanimivo, različno. Nekateri bodo dobro igrali svetovno ligo, morda pa na evropskem prvenstvu ne bodo blesteli. Morda bodo nato znova našli formo v kvalifikacijah za olimpijske igre. Spet drugi bodo igrali slabo svetovno ligo, pa bodo blesteli na evropskem prvenstvu. Zares veliko je močnih reprezentanc, tako da je težko kar koli predvideti. Mi bomo dali zagotovo vse od sebe, zavedam pa se, da ne bo lahko. Olimpijske igre so verjetno ena takšna stvar, kjer je lažje zmagati, kot pa se nanje uvrstiti. Tam je ne glede na vse samo 12 držav, ki prihajajo z vseh kontinentov.

Bi pa bila to zagotovo velika nagrada za to reprezentanco, za fante, ki že toliko let, poletij, posvečajo temu športu?

Zagotovo. To, kar so ti fantje dali tej reprezentanci, je neverjetno. Koliko let so se borili, da je Slovenija sedaj na tem nivoju. Mi, mladi, smo jim za vse skupaj lahko močno hvaležni in veseli hkrati. Če bi nam vsem skupaj to uspelo, bi bila to zares ena lepa zgodba. Da bi nekateri, ki so tukaj že 15 let in več, dobili to nagrado, ki si jo zaslužijo. Težko bi bilo kaj lepšega.