Vlada bo regulirala le cene naftnih derivatov zunaj avtocest, cene goriv na avtocestah bodo sproščene oziroma ostajajo prepuščene trgu, trgovci jih bodo regulirali sami. Ukrepi bodo ceno litra 95-oktanskega bencina bržkone dvignili na okoli 1,70 evra, za liter dizla bo od torka treba odšteti več kot 1,80 evra. Na avtocestah bodo cene seveda višje, pričakuje se, da za okoli 20 odstotkov: za liter dizla bo na avtocesti treba odšteti več kot dva evra – podobno, kot je že danes v Avstriji, Nemčiji, Italiji in na Madžarskem. Mimogrede: Švedi morajo za liter nafte danes plačati 2,60 evra.
Posledice težav, ki jih je urbi et orbi naplavilo v rusko-ukrajinsko vojno eskalirajoče kazanje mišic med Washingtonom in Kremljem, so globalne, glavne prihajajo jeseni. Kaj bo čez tri, štiri mesece in kje vse po policah trgovin bo viden enormni dvig cen, lahko danes zgolj ugibamo, a eno je gotovo: kriza se poglablja in nanjo se je treba temeljito pripraviti.
Diskrepanca med načinom vladanja 14. in 15. slovenske vlade, kamor sodi tudi promptno odgovarjanje na izzive časa, je očitna. Medtem ko je Janševa vlada kot odgovor za zadnje, večinoma brez posebne domišljije, zgolj jemala iz prihodnosti, da je lahko v sedanjosti kot pesek v oči ljudem metala vavčerje in bone in razne dodatke, je aktualna vlada, pošteno, resnici pogledala v oči: zahtevki za odškodnino, denimo, kot posledica določanja zgornje meje marž pri pogonskih gorivih, so večdesetmilijonski in bi, ko bi aktualna vlada sledila načinu svoje predhodnice, še letos narasli na osemsto milijonov evrov. Zato konec celostnega reguliranja.
Elektrika za potrebe gospodinjstev naj bi se v prihodnje, torej letos jeseni, podražila za od dvakrat do trikrat, špekulirajo ekonomisti. Nekatera podjetja sicer že dandanes plačujejo tudi po štirikrat višjo ceno elektrike, kot so jo plačevali pred draginjsko krizo, in vlada, pravi Robert Golob, snuje vrsto ukrepov, ki bodo za potrebe gospodinjstev regulirali tako električno energijo kot zemeljski plin. Medtem ko so veleprodajni trgi ponekod cene zvišali tudi za petsto odstotkov, imamo Slovenke in Slovenci srečo, da premoremo lastne vire, ki so na ceno nafte in zemeljskega plina neobčutljivi, in premier iz tega izpeljuje, da se cena električne energije za slovenska gospodinjstva zagotovo ne bo zvišala niti za dvakrat niti za trikrat: »Kljub enormnemu povišanju borznih cen naš strošek električne energije ostaja enak ali primerljiv.«
Aktualna vlada je, kot pravijo, pri oblikovanju cen pogonskih goriv šla v celoti na minimum (bo tako tudi pri elektriki, kruhu, mesu, zelenjavi?). Dalje menda ne gre, in če naj jim verjamemo, delna regulacija cen na tem področju pomeni predvsem dolgoročno vzdržnost. Kar je v resnici zelo dober obet, priznajmo si, kajti prav dolgoročna vzdržnost je in mora biti glavni, edini skupni imenovalec vseh, ki odločajo o narodovi prihodnosti, prisiljeni rešitve zanjo izbirati v grenki, težki in trdi sedanjosti.
Veliko število neporabljenih turističnih bonov, ki jih je Janševa vlada delila lani in predlani, priča o tem, da boni niso spodbudili ne prvih (potrošniki) ne drugih (ponudniki storitev), in točno to, da torej niso ne tič ne miš, predstavljajo tudi aktualni digitalni boni, ki jih je pred volitvami všečno napovedala prejšnja vlada. »Digitalni bon ne bo pomagal pri dvigu digitalne pismenosti ali digitalne vključenosti. Ravno nasprotno – povečal bo tako digitalni kot socialni razkorak,« opozarja ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh in pri tem ima povsem prav: razen zaslužka trgovcev pri prodaji na tujem narejenih elektronskih naprav – doslej so uporabniki bonov z njimi v večini kupovali slušalke, zunanje diske, gaming miške in zvočnike – v digitalnem bonu tudi sam ne vidim nobene dodane vrednosti. Tisti, ki imajo, imajo tako ali tako vse (od dobrih pametnih telefonov do še boljših laptopov in tablic in ostalih gedžetov), tisti, ki nimajo, si za 150 evrov ne bodo mogli privoščiti dovolj tega, kar na e-področju potrebujejo.
Prihaja torej težko, resnično zelo težko obdobje. Sicer bo tudi zanj veljalo, da po dežju posije sonce, a prej bo treba preživeti, treba bo ohraniti življenjsko vitalnost in notranjo moč, s katero bomo aktivno in nikakor ne anemično ali celo brezupno zrli v zobe na široko odprtega gobca časa. Neiskreni populizem je odšel s štirinajsto vlado, z njo smo se prav tako znebili površinskega in všečnega odgovarjanja na izzive časa. Stisnimo torej zobe, zaupajmo si in potrpimo. Drugače ne bo šlo.
