Nevladniki so krivi, da nimamo letala za gašenje požara

Psihopolitika strankarske propagande. Nevladniki so prikazani kot krivi in odgovorni, da nam je zmanjkalo denarja za nakup letal za gašenje požara.

Tehnike surove politične propagande se pri Janševi SDS in njenih satelitih skozi leta ne spreminjajo, v resnici so kar šablonske. Rastel in razvijal pa se je njihov medijski konglomerat z vsemi lovkami strankarskih spletnih strani, ki jih je več kot 40. Vedno mu je manjkalo dovolj pogumnih piscev za umazani »novinarski« posel, za katerega so jih najeli brezvestni politični botri, ker se je zanj potrebno v moralnem ali intelektualnem oziru ponižati; vulgaren propagandizem res ni častno opravilo, toda vedno se najdejo izvajalci.

Desetletja so v delovanju medijskih »tovarn laži«, ko jim ljubkovalno, toda zelo točno pravijo, izrisala nekaj stalnih in ponavljajočih se elementov sovražne retorike, pri kateri je nabor tehnik že močno predvidljiv in s tem tudi dolgočasen. Naj navedem klasiko: sklicevanje na čustva, kot je apeliranje k sovraštvu in preziru, logične zmote in napake, kjer navajamo morda celo resnična dejstva, toda napačne sklepe, osebno kompromitacijo (predvsem z napadi ad hominem), pa seveda arzenal laži in podtaknjenih trditev.

Nenasitni nevladniki

Eden zadnjih prispevkov v neskončni množici podobnih na strankarski Nova24TV nam pod naslovom »Zgroženi boste, koliko denarja gasilcem poberejo Muki, Tea Jarc in Metelkova 6« v še dodani maniri tabloidnosti in klikvab ponuja dober zgled za povedano: naprej skozi politično agendo, ki je očitno znova osebna in moralna kompromitacija nevladnikov, potem hujskaško retoriko, s katero ob obsežnih požarih na Krasu apelira k sovraštvu in odvzemu sredstev za njihovo delovanje in se naslavlja kar na predsednika vlade Roberta Goloba, zelo prepoznavno pa igra na karto razdvajanja in drugačenja (othering).

Shema ločevanja na pogumne gasilce, te želi predstaviti kot »naše«, nevladnike pa kot »njihove«, torej tuje, nevarne, škodljive in nesramne, je tokrat priročna, saj javnost iz minute v minute že nekaj dni spremlja pustošenje požarov. Korak natančnega kanaliziranja sovraštva je zato zelo predvidljiv: nevladniki so prikazani kot krivi in odgovorni, da nam je zmanjkalo denarja za nakup letal za gašenje požara. Ergo: prenehajmo že vendar financirati tiste, ki ne delajo nič!

Avtor Domen Mezeg svojo retoriko sovraštva uvede še bolj neposredno z metaforo dela gasilcev, ki gasijo požar, in na drugi strani Golobove vlade, ki mora gasiti požar finančno »nenasitnih« nevladnikov: »Medtem ko na Krasu divja požar in se Primorska utaplja v dimu, se zdi, da Golob & Co. bolj razmišlja o tem, kako “pogasiti žejo” nenasitnih NVO-jev, ki so mu pomagali do prestola. Se bo le odpovedal skušnjavi in denar rajši namenil za nakup letala za gašenje požarov, s tem pa v praksi potrdil svojo zavezanost zeleni agendi in skrbi za sodržavljane?«

Filozofska praznina

Mezeg predvidljivo navija za nakup gasilnega letala, ki bi stalo med 30 in 40 milijoni evrov, nato pa po hitrem preračunu ugotovi, da so »vidnejši« nevladniki prejeli skupaj že dobrih 93 milijonov, kar bi zadostovalo za nabavo 2,5 do 3 tovrstnih letal. Njegovo sovražno apeliranje je nato predvidljivo: se ne bi vlada odpovedala »raznim Mukijem«, pri čemer izpiše ime Filipa Mukija Dobranića iz Inštituta Danes je moj dan, denar pa porabila za reševanje premoženja ogroženih Primorcev in same ogrožene narave?

Avtorju je zelo zoprn »filozofski« opis, za kakršnega ga je sam označil in s katerim omenjeni Inštitut predstavlja svoje delovanje: »Živimo, kar delamo. Delamo, v kar verjamemo. Verjamemo, kar govorimo. Govorimo, česar nočeš slišati. Slišiš, ker ti znamo povedati. Povemo ti, ker je to naša dolžnost. Tvoja dolžnost je, da poveš naprej.« Nato ugotovi, da so za to »praznino« prejeli 51 tisoč evrov »našega denarja«, nato pa apelira na Goloba, da naj ga vendar sreča pamet in raje rešuje človeška življenja in njihovo premoženje.

Migrantoljubci in njihov džihad

V omenjenem Inštitutu delujejo »migrantoljubci«, še dodaja Mezeg, in »bijejo svoj “džihad” proti ograji na državni meji in podpirajo famoznega sirskega brivca Ahmada«. Najde tudi nekaj pohvalnih besed za svoj medij, torej za propagandistično Nova24TV, ki jo razglasi za alternativni medij, sebe pa za vestnega razbijalca ideološkega enoumja: »Njihova sveta vojna je usmerjena tudi proti oglaševanju v alternativnih medijih, ki vestno razbijamo ideološko enoumje in monopol osrednjih medijskih konglomeratov, proti neljubim “desnim” politikom in njihovim Twitter profilom (tipično jih živcira Janez Janša), shizofreno strašijo pred “vseprisotno grožnjo fašizacije družbe”, banalizirajo domoljubje in državne simbole, “navijajo” za Palestince, banalizirajo zakonsko zvezo, se “borijo za vodo” in nudijo “reklamni prostor” samooklicanim predstavnikom ljudstva (Glas ljudstva) itd. Inštitutu Danes je nov dan, je do lani prejel 51 tisočakov.«

Soroševa štipendistka

V drugem delu očita Tei Jarc iz Sindikata Mladi Plus, da je letos prejela 14 tisoč evrov od dosedanjih 700 tisočakov. Omenjeno označi za tisto, ki bi nad duhovnike pošiljala ovaduhe, znano protestnico pa nato predstavi z dolgim kompromitacijskim opisom:

»Spomnimo, da je šefica Tea Jarc pridno “galamila” ob petkih, kar bi se ji utegnilo obrestovati. Zapomnili si jo bomo tudi po nizkotnih izpadih in verbalnih napadih na Janeza Janšo na Kredarici, hujskanju proti duhovnikom, širjenju izkrivljene propagande o Sloveniji (srečanja z novinarjem Andreasom Schmidom …). Bila je tudi “Soroševa štipendistka” in asistentka nekdanjega jugodiplomata Iva Vajgla v Evropskem parlamentu. Je tipičen primer kaviar socialistke, ki govoriči o delavskih pravicah, dostojnih plačah itd., ki pa ne zamudi prilike za obisk tropskih destinacij od koder celo protestira, medtem ko si mnogi proletarci komaj privoščijo počitnikovanje na jadranski obali.«

Prikladnost in arbitrarnost tarč

Na koncu se dotakne še »zloglasnega Mirovnega inštituta«, ki da je doslej prejel 12 milijonov evrov, vsem po vrsti očita odpor in strah do domovine in domoljubja, hkrati pa jugonostalgijo in neposredno pogreša, da jih »nismo videli ob naravnih nesrečah, čeprav spadajo v isti koš nevladnih organizacij, kot prostovoljni gasilci, le da poberejo vso smetano denarja, namenjenega nevladnikom«.

Sklep: pred nami je potrditev, kdo so pravi in kdo nepravi nevladniki in državljani, ki si bašejo žepe in s tem neposredno ogrožajo življenja drugih in naravo. Avtor je na ta način zlorabil močan čustveni potencial trenutnega dogajanja ob požaru in ga skozi psihopolitične manipulacije usmeril v prikladno žrtev in tarčo, ki bi lahko bila tudi kakšna druga – odvisno od trenutnih političnih potreb.

V isti sapi je na zemljevid množične identifikacije postavil gasilce in vse, ki se borijo proti naravni katastrofi, s katerimi se sicer istoveti večina državljanov, s čimer je nevladnike še hitreje in v večjem obsegu mogoče razumeti kot parazitske brezbrižneže. Prilaščanje dela gasilcev in kompromitacija civilne družbe na podlagi zlorabe požara na Krasu sicer ni prva v vrsti. Na podoben način so nedavno pri istih strankarskih krogih že postopali, ko so Inštitut 8. marec in Niko Kovač obtožili odgovornosti za požare zaradi pomanjkanje vode zaradi organizacije referenduma o vodi, kar naj bi po njihovem pripeljalo do pomanjkanja vode na Primorskem.

Zloraba čustveno nabitega dogajanja

S tem se vzorec utečene psihopolitične strankarske propagande ponovi: ob emocionalno nabitem dogajanju se žalostno tragedijo zlorablja za nabiranje poceni političnih točk s pomočjo dobro premišljenih strategij fabrikacije in obtoževanja brez sleherne realne osnove za trditve.

Pri opisanih taktikah se je zato nesmiselno spraševati, v kakšni meri so sploh utemeljene na koščku resničnosti, kajti vse jasnejši je njihov trend popolne izmišljenosti in fiktivnosti, kjer je edino merilo lansiranje nove manipulacije čustveni naboj nekega dogajanja, zaradi katerega so v strankarskih laboratorijih presodili, da se jim splača znova zagnati novo psihopolitično izmišljotino.

**Avtorjev tekst je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**