DL: Portret tedna - Helena Milinković

20.1.2023 | 14:30

Upornik si ali pa nisi. Helena Milinković, Belokranjka, Črnomaljka, novinarka Televizije Slovenija in predsednica stavkovnega odbora novinarskih sindikatov na RTV, je upornica. Upornica ni postala danes niti ne, ko se je na javni televiziji začelo vse tisto, kar je njene novinarje prisililo v stavko. Upornica je bila že zdavnaj prej. V četrtem razredu osnovne šole je dobila opomin, ker se je med sprehodom pomešala s fanti na repu kolone in ni hodila spredaj, kjer bi morale biti vse deklice. Drugi opomin je dobila, ker pri telovadbi ni imela predpisanih kratkih hlač in zaradi jezikanja. Upornica je bila tudi na Gimnaziji Črnomelj, na kateri je skupaj z drugimi člani uredništva šolskega glasila vztrajala pri objavi prispevkov o ljubezni, uporu, samomorih med mladimi, zaščiti med spolnimi odnosi in o knjigi o samozadovoljevanju iz 50. let prejšnjega stoletja. Časopis je učiteljski zbor zaradi neprimernih vsebin prepovedal, člani novinarskega krožka pa so ga natisnili v neki fotokopirnici in delili po vsej Beli krajini in celo z vlakom so se odpeljali ter ga razdelili novomeškim srednješolcem.

Helena je bila radoveden otrok, radovednost pa je lastnost, brez katere človek ne more postati novinar. Zanimalo jo je vse; svojo radovednost je pogosto hranila v knjižnici in prosti čas preživljala pred televizorjem s knjigo v roki. Obiskovala je novinarski in dramski krožek. Želela si je postati režiserka, snemati dokumentarce in potovati.

Tudi njena odločitev, da bo študirala novinarstvo, je bil upor. Ko je za svojo odločitev povedala očetu, se ta štirinajst dni ni hotel pogovarjati z njo. Menil je, da si bo s tem uničila življenje, strah ga je bilo, saj bo kot ženska še bolj izpostavljena pa da bo imela neurejeno življenje, saj mora biti novinar ves čas na preži. A prav on jo je vzgajal v upornico in vedel je, da nikoli ne bo tiho. »V vsem je imel prav. Danes se vse to potrjuje še veliko bolj kruto, kot si je on takrat predstavljal,« prizna Helena, a žal ji zaradi svoje takratne odločitve ni in ji nikoli ni bilo.

Prag Televizije Slovenija je prvič prestopila 20. oktobra leta 1999 v drugem letniku fakultete. Hotela je videti, ali je novinarstvo res tako romantičen poklic, kot si je predstavljala. Prišla je v informativni program in v njem ostala do danes, 23 let. Tam so takrat delala velika imena ljubljanske Televizije – Jurij Gustinčič, Vlado Krejač, Lidija Hren, Nina Komparič … »Moja prva šefica je bila Novomeščanka Blanka Doberšek, ki je v meni, mladi novinarki, prepoznala, kaj me zanima, in me spodbujala. Znala je zaščititi svoje novinarje; brez tega novinar zelo težko dela dobro,« se svojih televizijskih začetkov spominja Helena Milinković, ki še vedno dela v istem uredništvu, le da je v teh letih napredovala do novinarke komentatorke.

Pravi, da je za mladega novinarja najpomembnejše, da ima ob sebi starejše, izkušene kolege, ki ga vodijo, usmerjajo in zaščitijo, ko je treba. Pomembna sta tudi hierarhija in postopno napredovanje. Običaj je, da mladi novinar začne s poročili s tržnice in v jutranjem programu. Do voditelja osrednjih informativnih oddaj, kot sta Dnevnik in Odmevi, je dolga pot, za tako odgovorno delo pa mora imeti novinar ogromno znanja in izkušenj.

To, kar se dogaja na Televiziji Slovenija zadnji dve leti, so za večino novinarjev moraste sanje. Helena je upornica, in v trenutku, ko je na televiziji prišlo do krizne situacije, ni mogla ostati ob strani: »Začelo se je s pandemijo, ko smo svoje delo morali zelo prilagoditi, in ne glede na vse je moral program teči nemoteno. Veliko jih je zbolelo, nekateri tudi huje, potem pa se je začela v naše delo vpletati še politika, ob prihodu na delo so na nas pred vrati televizije prežali protestniki, proticepilci, tudi pljuvali so nas, ko so naši novinarji poročali s protestov, so vanje leteli različni predmeti, tudi pločevinke, poslušati so morali žaljivke. Vrhunec je bil vdor protestnikov v studio Odmevov; med njimi so bili tudi pripadniki skrajno desnih Rumenih jopičev. Bilo je gnusno. In potem se zgodi, da koga od teh ljudi povabijo v studio kot sogovornika v referendumski kampanji,« se spominja Helena Milinković in našteje, kaj vse si je določena politična opcija privoščila prek svojih ljudi, nastavljenih na ključna vodstvena mesta. Pravi, da z zmago na referendumu in uveljavitvijo novega zakona vsega še ni konec, da bodo, tako kot po letu 2008, tudi tokrat morala miniti še leta, preden se bodo stvari postavile na svoje mesto. Zato stavke, ki jo vodi Helena Milinković, še ni in je verjetno še nekaj časa ne bo konec.

Članek je bil objavljen v 49. številki Dolenjskega lista 8.  decembra 2022

Igor Vidmar