Robert Englund: Zaradi vloge Freddyja sem prepotoval ves svet

Drži, da ste bili na avdicijah za Hana Sola in Luka Skywalkerja sredi 70. let, ste pomislili, kako drugačna bi lahko bila vaša kariera ...?

Razjasniti moram, da je na svetovnem spletu marsikaj zapisano narobe. Šel sem na avdicijo za Apokalipso zdaj, v stari vojaški majici, zelenih kavbojkah in vojaških škornjih, a so mi dejali, da sem premlad. A na drugi strani hodnika je imel avdicijo za svoj vesoljski film George Lucas, ki je bil zame bog zaradi filma Ameriški grafiti. Šel sem tja, a nisem bil pravi za tisto, kar so hoteli, a jim je končno kapnilo, koliko star naj bo Han Solo. Menda je vlogo zavrnil Tom Selleck, saj so želeli, da bi bil kot nekakšen stric. Mene so fotografirali, a nisem bral za vlogo. Vzel pa sem pole za vlogo Luka Skywalkerja, ker mi je bilo všeč ime. Zadevo sem prebral in pomislil, da bi to morda zanimalo mojega prijatelja Marka Hamilla, s katerim sem se družil in stanoval. Ko sem prišel domov v hišo v Hollywood Hillsu, je bil Mark tam na kavču, kjer sem mu povedal za vlogo. To je torej moj prispevek k temu, da je dobil vlogo.

Bilo je nekoč v Hollywoodu ...

Da, kot v Tarantinovem filmu. Bilo je nekoč v Hollywoodu, v hollywoodski vili smo živeli skupaj moje dekle Janice Fischer, ki je napisala scenarij za film Izgubljeni fantje (The Lost Boys), Freddy Krueger in Luke Skywalker. Kar je smešna kombinacija treh velikih projektov, ki so kasneje uspeli, mi pa smo bili le trije mladi ljudje, brez dela, jedli smo veliko hamburgerjev, tune v konzervah, kadili smo slabo travo z veliko semeni, a smo vsi postali slavni. Bilo je le vprašanje časa.

Pred vlogo Freddyja Kruegerja ste bili največ v stranskih vlogah kolegov glavnih likov ali kmetavzarjev, igrali ste v seriji V (Obiskovalci). Kakšen je bil vaš prvi odziv na vlogo serijskega morilca, ko vam je režiser Wes Craven ponudil scenarij, Freddy je pravzaprav lik, ki ste ga sami zgradili in dodelali?

Med leti 1973 in 1982 sem bil hollywoodski igralec, ko sem igral večinoma like prijateljev glavnim igralcem, kar je precej dobro, ko si mlad. A ni bilo več tako, kot je bilo v zlatih časih Hollywooda, ko so imeli John Wayne ali James Stewart stare soigralce, torej sem vedel, da se bo to končalo. A sem imel priložnost igrati ob Henryju Fondi, Jeffu Bridgesu, Arnoldu Schwarzeneggerju, Sally Field, Susan Sarandon, ob igralskih veličinah. Potem sem začel na televiziji igrati negativce, zazdelo pa se mi je, da so vloge za negativce napisane bolje. Potem sem imel velik mednaroden uspeh v seriji V, v kateri sem bil piflar Willie. Zdelo se mi je, da mi je uspelo, a edina luknja, ki sem jo imel v svojem urniku je bila, da sem lahko posneli mali, neodvisni film Nočna mora v ulici Brestov. Nekako sem poznal Wesa Cravena, videl sem nekaj prizorov iz filmov Zadnja hiša na levi in Opazujemo te (The Hills Have Eyes), spominjalo me je na zmes Ingmarja Bergmana in na Eraserheada, ki ga je pred tem posnel David Lynch. Wes se mi je zdel nekaj v tem smislu.

Potem ste odšli na razgovor za film Nočna mora v ulici Brestov ...

Bil je običajen hollywoodski razgovor za film, začesal sem si lase nazaj, si naredil podočnjake, ker sem bil zelo zagorel in svetlolas. Z Wesom sem se igral "igro buljenja" in nisem hotel mežikati z očmi. Kot so malim otrokom dejali: ne mežikajte! Poslušal sem njegov koncept in vedel je, da sem razumel, čeprav so prvotno hoteli precej velikega igralca, najrajši kaskaderja. Čez nekaj dni sem dobil klic, da bom zaigral Freddyja Kruegerja. Mislim, da je prava nezavedna resnica ta, da je bilo dejstvo, da sem kot otrok imel rad grozljivke in da mi je bila všeč ideja o ličenju, sploh ker sem igral v gledališču, kjer se moraš sam namazati. Nekaj sem že vedel o tem, kar me je potem gnalo naprej, da sem se hotel preizkusiti z ličenjem in specialnimi efekti.

Po horoskopu ste dvojček, po eni strani najbolj prijazen človek na svetu, za vlogo pa ste najbrž raziskali svojo temnejšo, bolj zlobno plat, kot bi rekel Craven, posebej za to vlogo?

Zanimivo je, da ko si naličen, se gledaš v ogledalo, in to nisi več ti. Nisem več Robert. Ker prihajam iz gledališča, mi ni bilo treba pod ličili več skrbeti ali imam kak mozolj, ne morete videti moje pleše, ugotovil sem, da lahko uporabljam trike iz gledališča. Za povrhu pa nisem trošil nobene energije, če je kaj narobe z mojim obrazom, če sem pojedel preveč čokolade, ali se mi vidi pleša, ni bilo nobene nečimrnosti. Vse te filmske skrbi so bile torej odpisane. Vse, kar je ostalo, pa je bila energija, da ga igram, obenem pa me je zelo osvobodilo in sprostilo. Lahko sem se drugače premikal, drugače govoril, vse skupaj je bilo zame zelo osvobajajoča izkušnja in sprememba. Mislim, da sem tudi zaradi te svobode lahko našel stvari, ki sem jih uporabil za lik Freddyja.

Torej je bilo v liku veliko vašega prispevka, hkrati pa ste imeli posebno vez in odnos z režiserjem, da sta ustvarila tako ikoničen lik kot je Krueger?

Seveda, Wes je bil zelo bister, saj je bil tako pisec kot režiser. Mislim, da je takoj videl, kaj počnem. Delali smo dolge ure in zgodilo se je precej kmalu, ko smo garali po petnajst ali šestnajst ur, rokavica je bila težka, da sem imel desno ramo hitro nekoliko nižje kot levo. Na kaj me je to spomnilo? Na revolveraša, bum, bum, bum! Naslednji dan sem to takoj uporabil in tako iznašel Freddyjevo govorico telesa. Take stvari odkriješ spotoma, ni nekaj, kar bi načrtoval, temveč se ti zgodi po "nesreči".

Sredi 80. let ste bili sredi svojih tridesetih let, starejši je bil še John Saxon, ki je igral očeta Nancy, ostali, Johnny Depp ali Heather Langencamp, pa so bili komaj iz najstniških let. Kakšna je bila kemija med starejšo in mlajšo generacijo igralcev?

To je zanimivo, zelo dobro vprašanje. Tega me še nihče ni vprašal! Zanimivo mi je bilo, ker sem bil uspešen, igral sem v petnajstih filmih in v uspešni seriji, a tokrat sem delal z dvema mladima neznanima igralcema, Heather in Johnnyjem, ki sta bila čudoviti mladi bitji. Imel sem nekaj pomislekov o snemanju grozljivke, ko sem bil na stolu med ličenjem. Pogledal sem ju, vsa mlada in lepa, mene so že pet ur ličili, onadva sta prišla ob desetih in bila vsa utrujena, dobila sta mala plastična ventilatorčka, da sta se hladila. Meni pa so že nekaj ur lepili masko na obraz, me polivali z lepljivim želejem, vsem je bilo  zelo vroče. Zato me je prešinilo: kaj počnem tukaj, sem se prav odločil, da igram to pošast? Rad imam Wesa in scenarij, a poglej te mlade ljudi, pred seboj imajo celo življenje in kariero, zakaj onadva dobita male ventilatorčke, saj vendar jaz trpim in mi je vroče že nekaj ur, ko mi delajo masko? A sem si rekel, čakaj malo - to lahko uporabim, ta občutek, ki me je obšel glede njiju. Kaj dela Freddy? Ubija mladostnike, ubija prihodnost, ker sam nima prihodnosti. Ko smo snemali, sem se spomnil teh trenutkov in občutkov. Na klik sem potem lahko uporabil to jezo v vlogi Freddyja, kar je bila nekakšna notranja motivacija za vlogo.

Kaj pa zgodba o tem, da so hiteli posneti nadaljevanje prvega filma in vas sprva sploh niso hoteli videti v vlogi, češ, vsakdo lahko igra Kruegerja, posneli so celo kadre brez vas, z nekom drugim. Govorilo se je tudi, da ste zahtevali večje plačilo, a naj bi potem plačali in ste se rade volje vrnili?

Spet ni bilo ravno tako, svetovni splet je očitno konec sveta, tam ni dejstev, so samo mnenja, govorice. Kar je v redu, samo ne vsega jemati kot resnico. Bilo je tako, da sem še vedno snemal serijo V in vse, kar sem hotel, je bilo, da bi snemanje nekoliko prestavili in me počakali. Denarja nisem potreboval, veliko sem zaslužil s serijo, torej ni šlo za denar. Le želel sem, da bi začeli snemati malce kasneje. Zanimivo dejstvo pa je, da so uporabili dvojnika za en prizor (pod tušem), v resnici pa sem sam že naredil vse preizkuse ličenja za novo masko s Kevinom Yagherjem, vse je bilo že pripravljeno. Torej so me želeli, a njihov urnik je bil tak, da so želeli uporabiti drugega igralca za en prizor, a je bil tako slab, da je režiser Jack Sholder dejal studiu New Line Cinema, da mora vedno uporabiti Roberta. Ker je to rekel, je to meni prineslo to, da nikoli niso skušali uporabiti kogar koli drugega ali da bi še kdaj podvomili v to odločitev.

Drugi del je pravzaprav poseben, saj Freddyjeve rokavice praktično ni, noži "rastejo" iz roke, maska je bila bolj temačna in bizarna, skupaj z očesnimi lečami, glas je bil bolj strašljivo popačen, mutantski psi z obrazi dojenčkov, Freddy ugrizne Liso v nogo ... kaj je bilo s tem?

V drugem delu mi je izredno všeč maska, je pa nekaj čudnih skrivnosti glede nožev, ki rastejo iz roke oz. kosti, obstaja celo poster v ZDA, kjer je roka iz kosti, na italijanskem posterju iz leta 1984 pa je videti, kot je bila videti rokavica kasneje v filmu iz leta 1994, v Novi mori Wesa Cravena. Edina težava, ki jo imam z drugim delom, pa ne vem, ali je režiser Jack Sholder to posnel ali ne, je, da ko imata fant in dekle zabavo, ko se pogovarjata v spalnici, ko morda en zaspi, a tega ne izvemo, ker Freddy ne more priti na to zabavo, če eden izmed njiju ne zaspi. Morda so to posneli, a tega v filmu ni, hkrati pa to krši pravilo prvega filma. A Freddy se vseeno tam pojavi, kar ni logično, če nihče ni zaspal in ga priklical. Kljub temu je v filmu nekaj super prizorov, sploh tisti, ko Freddy reče: "zdaj ste vsi moji otroci!". Aja, psa sta bila pa kul, haha.

Lisina ljubezen do Jesseja mu pomaga, da se osvobodi in premaga Freddyja, ki ga ona celo poljubi, kar je v tej seriji dokaj posebno, veliko pa se je govorilo tudi o gejevskem podtonu celotnega filma ...

Da, veliko več se dogaja v filmu, kot se zdi na prvi pogled. Gre za fanta, ki ga začne mikati najstniška seksualnost, kar nekaj prizorov namiguje, da je nekoliko zmeden. Znajde se v postelji z najboljšim prijateljem, precej "topgunovske" seksualnosti je na igrišču, potem pa je celo prizor v S&M klubu, Lisa (Kim Myers) pa je v bistvu njegova zaupnica, prijateljica, morda celo romantična izbranka. Ko se poljubita, pa se zgodi obrat, ko princ poljubi Sneguljčico in jo prebudi. Morda je bil njen poljub kot blokada Freddyja, ki se poigrava s fantovo zmedenostjo. Freddy to izkorišča, sploh ko ga draži na hodniku, in implikacije, da je Freddy v njem, da prihaja iz njega, so precej freudovske. Ni šlo samo za to, a bila je ena od stvari, ki so v filmu, ki je bil precej pred časom in ima nekatere najboljše prizore v celotni seriji. Edina napaka je bila, da so vzeli Freddyja iz sanj.

Tretji del je nekakšno nadaljevanje prvega dela, sami ste celo napisali osnutek scenarija Freddy's Funhouse, Craven pa je želel Freddyja ubiti v resničnem svetu, kar je potem naredil v sedmem filmu. Ste bili razočarani, da niso pograbili vaše ideje?

Moja ideja za tretji film je bila, ker mi je bila všeč Tinina smrt v prvem delu in Wesov pogum, da jo je ubil na začetku filma, kot je kasneje naredil v Kriku z Drew Barrymore. Meni je bil všeč lik delovnega dekleta, ki sprva preživi, a jo ubijejo. Pomislil sem, kaj pa če bi imela sestro, uspešno študentko, ki bi želela izvedeti resnico o sestrini smrti. Ker je bistra, je hotela raziskati vso zgodovino o Freddyju in svoji sestri. Idejo pa sem dobil v filmu Sestri Briana De Palme. Tekom let so sicer sprejeli nekaj mojih idej, a niso kopirali ali kradli, sicer pa imam rad tretji del. Če imate priložnost, si preberite originalni scenarij za tretji del, ki ga je Craven napisal z Bruceom Wagnerjem.

Kasneje ste posneli tudi serijo Freddyjeve nočne more (Freddy's Nightmares), kjer je bilo nekaj vpogleda v njegovo zgodovino, sicer pa se zdi, da ste se odlično zabavali, glede na to, da ste si najbrž lahko dali duška?

Serija naj bi bila revolucionarna, pilotni del je režiral Tobe Hooper (Teksaški pokol z motorko, Poltergeist), iz tega bi lahko naredili film. Obljubili so nam, da bomo na sporedu v poznih nočnih urah na mrežni televiziji v ZDA, a so nas dali na spored prezgodaj. Sploh v bolj konzervativnih okoljih, kakršen je bil Teksas, Oklahoma, Kansas, zato smo bili v težavah, ker so nas vrteli sredi popoldneva, namesto ob  polnočnih urah. Kar nam je vzelo precej svobode in nam škodovalo, saj so nam ves čas zniževali proračun za snemanje. Mene so zvabili, ker sem lahko tudi sam režiral nekaj delov, a smo se imeli dobro, z veliko dobrih režiserjev in igralcev, celo Brad Pitt je zaigral v enem delu. Še vedno sem ponosen na to serijo, a žal so nam skrajševali čas snemanja in proračun, da je bilo zelo težko posneti kaj vrhunskega.

Freddy je bil najbolj zlovešč v prvih dveh filmih, potem je postal filmska in kulturna ikona ter šaljivec, ki je rad izgovarjal legendarne enovrstičnice. Gre za to bolj zahvala vam ali samim scenarijem?

To je bil odziv na vse oboževalce, ki jim je bil humor všeč, po drugi strani pa je bil humor vedno tam. Veliko je humorja v prvem filmu, le spomnite se. Wesu sem dejal: ne pritožuj se, ti si to začel, mi smo samo končali vse skupaj. Oboževalcem je to všeč, in ko dovoliš ljudem, da se smejijo v grozljivki, jih je lažje pripraviti do tega, da se spet prestrašijo. Prva dva dela sta precej temačna, tretji, četrti in peti ne toliko, pri sedmem filmu pa smo spet pridobili nazaj nekaj temačnosti.

Ljubitelji grozljivk se spomnimo pomenljivega konca v devetem filmu serije Petek 13 (Final Friday: Jason gre v pekel iz leta 1993), ko Freddyjeva rokavica zgrabi Jasonovo masko. Potem pa je trajalo kar deset let, da se je končno zgodil film Freddy proti Jasonu. Se je ves čas vedelo, da boste posneli ta film, ki je bil precej zabaven in tudi uspešen?

Že v času prvega filma sem naključno srečal motorista, ki je bil potetoviran kot japonski gangster jakuza, z velikanskim motivom boja med Freddyjem in Jasonom, kar pomeni, da so si nekateri že leta 1984 želeli videti, da bi se spopadla legendarna negativca. Med leti 1995 in 2003 se je po mojem zgodilo to, da niso mogli najti pravega režiserja in scenarija, ki bi ju lahko dali skupaj. Imeli so veliko idej in domislic, naj zmaga Jason ali Freddy, kako ju bomo predstavili, gre Freddy v Jasonov svet ali obratno, kar je nekaj časa trajalo. Dokler niso našli kitajskega režiserja, ki je živel v Avstraliji, Ronnyja Yuja. Pred tem je posnel film Chuckyjeva nevesta, ki je dobra zmes groze in humorja, zato smo vedeli, da je pravi. Razumel je material in posnel film, ki je kot strip (grafična novela), Freddyja proti Jasonu. Film je bil naš največji hit, saj je po vsem svetu prislužil preko dvesto milijonov zelencev.

In kdo bi bil boljši, da je v šestem filmu zaigral Freddyjevega krušnega očeta, kot legenda "šok rocka" Alice Cooper?

Bilo je super, saj sem posnel tudi nekaj smehov Freddyja za njegov album Welcome 2 my Nightmare (2011), celo podaril mi je zlato ploščo, ki še vedno visi v moji sobi. Včasih ga srečam, ko delam kakšne sinhronizacije kje izven Hollywooda, pa ga vidim v opravi za golf, saj je zelo dober golfist, zato se vedno pozdraviva in kakšno rečeva. On je bil zelo dobra izbira za to vlogo, sicer pa je šesti film precej drzen, saj deluje kot kakšna Warner Bros risanka. Saj je bil Freddy zelo vpet v popularno kulturo, podobno kot kasneje Deadpool ali pa zdaj Thor ali Varuhi galaksije. Filmi s superjunaki so se jemali preresno, vedno je treba poskrbeti za humor, saj če se občinstvo ne smeji s tabo, se smeje tebi.

Ste bili zaradi Freddyja kdaj ožigosani glede ostalih vlog, je bila vaša kariera zadovoljujoča, dovolj raznolika?

Do danes sem posnel enaindevetdeset filmov, od tega kakih trideset grozljivk. Imel sem srečo, pred Freddyjem sem posnel kakih petnajst filmov in sem bil že uveljavljen v Hollywoodu. Kar pa je tako super glede Freddyja, pa je dejstvo, da sem zaradi njega in serije V postal mednarodno slaven igralec. Snemal sem filme v Romuniji, Bolgariji, v Zagrebu, v Italiji, Španiji, v Londonu, v Rusiji, vse zaradi Freddyja. V Afriki, Mehiki, na Japonskem, torej nimam nič proti, da sem bil uspešen v vlogi Freddyja. Posnel sem tudi Fantoma iz opere, ki je poklon zlatemu obdobju filmov britanskega studia Hammer. Sem bil pa razočaran, da so na filmski plakat dali ravno prizor, ko se vidijo brazgotine in nekako spominja na Freddyja. A nimata čisto nič skupnega. Sem pa s tem filmom zelo zadovoljen. Z isto ekipo sem kasneje posnel tudi film The Mangler. Nekako sem postal mož tisočerih obrazov, delal sem tudi nekaj filmov po romanih Stephena Kinga. Pojavil sem se tudi v seriji Stranger Things, a vse skupaj je kot nekakšen poljub mojim oboževalcem. V duši sem še vedno fantič, ki se rad naliči in igra v različnih vlogah, ne samo kot Freddy Krueger.

Morda se vas bodo mlajše generacije zdajšnjih najstnikov spominjale bolj po Stranger Things kot pa recimo po Freddyju?

Moj specifični uspeh je čuden, drugačen in je bil "po nesreči", a prvi film je pristal na 1. mestu, drugi tudi prav tako, nato je prišla že VHS izdaja prvega dela in tako se je nadaljevalo. Potem so začeli izdajati dvojne izdaje, trilogijo, z dodatnim materialom, dokumentarce, kako smo snemali, z drugačnimi naslovnicami, najprej po ZDA, nato po vsem svetu, potem so bili "boxseti", potem so prišli DVD-ji, blu rayi, 4K, TV plazme, LCD ekrani, kabelska televizija, Freddy maratoni, itd. Tako, da imam tri generacije oboževalcev in velika večina ve, kdo je Robert Englund oz. Freddy Krueger. Tukaj pa se izkaže še dobra plat svetovnega spleta, saj lahko raziščejo in imajo dostop tudi do grozljivk iz 80. in 90. let ali mojih ostalih del, če to seveda želijo.

Katero desetletje se vam torej zdi "zlato obdobje" grozljivk, 70., 80., 90. leta ali morda prej, klasična leta, v 50. ali 60. letih?

Tukaj je težava. Vedno znova in znova najdem nove filme, ki so mi všeč, iz različnih obdobij. Eden mojih ljubših je film Sestri iz leta 1972 režiserja Briana De Palme, v katerem igra Margot Kidder, ki je kasneje zaigrala Lois Lane v Supermanu. Potem je tu Rosemaryjin otrok, ki je iz 60. let prejšnjega stoletja, prej smo imeli v 50. letih komične ZF filme s pošastmi, potem so bili v 70. letih Izganjalec hudiča in Omen, v 80. leti so bili kreativci kot npr. Sam Raimi in njegovi Zli mrtveci (The Evil Dead), ali potem, ko je sredi 90. let prišel Cravenov Krik, ki je spet docela okrepil žanr. Na letošnjem Grossmannu pa sem videl film Valjenje (The Hatching), finsko grozljivko, za katero moram priznati, da je čudovita, saj kaj takega še nisem videl. Kar je super. Ves čas odkrivam nove stvari in zdi se mi, da smo v zlati dobi, saj imamo možnost dostopa do vsega, če zadeve pametno uporabljamo. Če si ob pregledovanju vsebin samo enkrat na teden zapišete nekaj, kar vas zanima, boste imeli seznam, kaj gledati, ko boste imeli čas, saj obstaja neznansko veliko zanimivih stvari, če se človek malce potrudi.

Koliko Freddyjevih izjav je dejansko vaših, ali jih je bila večina napisana v scenarijih?

Samo ena, vse ostalo je delo dobrih piscev. Še to sem malo priredil, prvotno je bila: "Zdaj ti je uspelo, Jennifer!", a za Freddyja ni bilo dovolj zlobno, saj jo vendar ubije tako, da ji zabije glavo v TV sprejemnik.

Katere izjave so potem še v vašem "top 3"?

Tekom let se to spreminja. Veliko ljudi ima rado: "Zdaj sem tvoj fant, Nancy!", drugi imajo radi: "Zdaj ste vsi moji otroci!", sam pa se rad podpisujem citat, ki je na francoskem in britanskem plakatu, in sicer "Spanje ubija!". Kar je zelo pomenljivo. A najraje imajo "Dobrodošla v prime timu, pras**a!" ali "Dobrodošla v mojem svetu, pras**a!".

Kot Freddy Krueger ste ikona milijonom ljubiteljev grozljivk po svetu, kako pa vas vidijo vaši prijatelji in najbližji?

Sem samo star deskar, ki je nehal deskati, rad potujem, rad sprehajam svoje pse po plaži, rad gledam Netflix in spijem kozarec vina. Sem in tja si privoščim suši, na zahodni obali imamo radi japonsko hrano. V času kovida sem se tudi z veseljem usedel in v miru gledal baseball.

Kolikokrat ste sanjali o Freddyju ali kot Freddy?

Samo enkrat. Ne, sanjal sem veliko, a izvor tega je bil, da sem se zbudil naličen v Freddyja in se zagledal v ogledalu. To se je res zgodilo. To je moja nočna mora, ker me včasih tišči v želodcu in se spomnim, da sem se videl na stolu za ličenje, preden sem se povsem zbudil, v slačilnici, pri prvih filmih. A nisem vedel, kdo je Freddy, seveda sem bil jaz, a tega nisem vedel. Kakih pet sekund, potem pa sem dojel, a teh pet sekund se je vtisnilo kot "BUM!" v moj spomin, za vedno. Najbrž se mi to zgodi enkrat na mesec ali na tri mesece, nekaj se zgodi, kar potem sproži, da se med spanjem tega spomnim. To je najbrž moja edina mora o Freddyju.

Kateri vam je najljubši košček Freddy "memorabilije", ki je v vaši lasti?

Imam originalni odlitek za masko iz drugega filma, originalno rokavico sem podaril in tudi nekatere druge stvari, saj se spomnite restavracij Planet Hollywood in Hard Rock Cafe? No, obe verigi sta propadli... Imam pa avtentičen Freddyjev fliper, zelo ljubi so mi tudi plakati za filme z vsega sveta in nekatere redke fotografije s snemanj.

Je morda v vas še en film o Freddyju, se še vidite v tej vlogi, bi ga še zadnjič zaigrali, navsezadnje Harrison Ford igra Indiano Jones pri osemdesetih?

Ne, ne, bi pa rad posnel "cameo" vlogo, če bodo naredili predelavo tretjega filma. Rad bi igral doktorja, terapevta, ki ima skupinsko seanso in ne verjame, da imajo skupno nočno moro. Po mojem bi bila to dobra, tradicionalna "cameo" vloga. Freddyja pa ne morem več igrati. Morda bi bil primeren za to vlogo Kevin Bacon, kot so nekateri pisali po svetovnem spletu.

Kaj ste prej poznali o Sloveniji, preden ste prišli k nam?

Takoj sem se zaljubil v to deželo in imam zares lepo poletno izkušnjo tu pri vas. Zelo je zeleno, prijetno, obožujem sveža in stara vina, bučno olje je zares neverjetno. Snemal sem že v Zagrebu, a nisem prišel k vam, ko sem šel na karneval v Benetke, pa sem dojel, kako blizu je to. Ko smo se vozili čez Slovenijo, smo šli mimo Ljubljane, slišal sem tudi o vašem lepem koščku obale. Želel sem se vrniti, in ko sem bil v Londonu, sem dobil povabilo in sem srečen, da sem se odzval in končno prišel k vam.

Zadnje vprašanje: si lahko predstavljate življenje brez Freddyja ali Wesa Cravena?

Brez Freddyja bi mi bilo dobro, a verjetno bi precej manj potoval. Zaradi njega me pozna ves svet, kar je bilo zame kot igralca veliko darilo.