Sogovornik Agrobiznisa v luči razmer na živilskem trgu je Janez Rebec, predsednik upravnega odbora Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS in tudi predsednik uprave skupine Pivka Delamaris.
Kako bi s tremi besedami označili trenutno kondicijo živilske industrije v Sloveniji?
Imamo zdrava podjetja, s stabilnim lastništvom, prilagojena novim razmeram. Živilska industrija je zelo stabilen del slovenskega gospodarstva.
Epidemija se še končala ni, ko je že udarila nova kriza. Kot celotno gospodarstvo gre tudi vaša panoga iz ene v drugo šokterapijo. S kakšnimi ranami in praskami ste živilci prebrodili obdobje dveh let koronske krize?
Na začetku so se razmere zdele kar zahtevne. Živilska industrija je v krizi dokazala, kaj je njeno poslanstvo, saj je bila sposobna polniti trgovinske police in je bila pomemben igralec pri zagotavljanju stabilne oskrbe z živili in pijačami.
Kar se covidnega obdobja tiče, gotovo lahko ugotovimo, da so vlaganja v razvoj malo nazadovala. Pri razpisih za investicije smo opazili, da so bili razdrobljeni, in menim, da bi več dosegli, če bi vlagali v prave vlečne konje živilske industrije.
Sicer pa si vseskozi prizadevamo doseči, da bodo vsi deležniki v prehranski verigi zadovoljni; vem, da povsem nikoli ne bodo vsi zadovoljni, ampak doseči moramo, da se bo vsem, od pridelovalcev hrane in surovin na kmetijah do živilskih podjetij in trgovcev, enostavno izplačalo vztrajati na tej prehranski poti.
V katerih dejavnostih v panogi je zaradi vojne v Evropi ta hip najbolj kritično; ali pa je oziroma bo dolgoročno približno enako hudo za celotno živilsko industrijo?
Ta hip še ne vemo povsem, na kaj vse bo trenutna kriza zaradi vojne v Ukrajini vplivala dolgoročno. Na prvo žogo so definitivno najbolj izpostavljena podjetja v žitnopredelovalni industriji. Za mlinarstvom in pekarstvom so na vrsti živinorejci, perutninarji … prav vsi pa bomo občutili cunami dviga cen surovin za predelavo in dražjih energentov.
Kako se je kriza dotaknila holdinga Pivka perutninarstvo, ki ga vodite?
Lahko rečem, da glede na vse pri nas poslujemo zelo stabilno. Zagotovili smo si tudi neko varnostno zalogo, če tako rečem; večje količine žita praviloma kupujemo ob žetvi, torej oktobra in novembra in smo do naslednje žetve, torej do jeseni, preskrbljeni. So pa seveda tudi v naši proizvodnji kakšne komponente, ki jih nismo mogli nabaviti, na primer določene surovine za krmila; na tem področju smo najbolj občutljivi oziroma izpostavljeni.
Za zdaj ne opažamo kakšnih izpadov niti pri pridelavi rib niti pri perutnini. Zaznavamo pa večje povpraševanje po naših izdelkih v Sloveniji in tudi v tujini. Čuti se namreč, da je svet zelo povezan.
Pri našem odzivanju je seveda treba upoštevati tudi objektivne omejitve, kar pomeni, da ne moremo proizvodnje povečevati prek noči, nimamo na primer na voljo dovolj hlevov in žita za takšne večje ad hoc premike. Naše podjetje ima na slovenskem trgu približno 20-odstotni delež v prodaji perutninskega mesa in ribjih konzerv.
Poskušamo se hitro odzivati in tudi prilagajamo cene. Višje vhodne stroške moramo nekako pokriti, kajti v nasprotnem bomo prisiljeni zmanjševati obseg proizvodnje, kar bi bilo na koncu slabo za vse.
Izvoz živilskih podjetij raste vse od leta 2016, v letih 2019 in 2020 se je ustalil in leta 2020 je bil vreden 688 milijonov evrov. Kako utegne vojna v Ukrajini vplivati na izvoz živilskih izdelkov in kako na uvoz?
Praviloma so nacionalna gospodarstva naravnana tako, da živilska industrija ni zelo izvozno usmerjena. Redke so države, ki imajo višji odstotek izvoza. V primeru slovenske živilske industrije ta z dobrih 688 milijonov evrov pomeni 32-odstotni delež celotnih prihodkov, ki jih ustvari ta panoga, kar je razmeroma veliko.
Torej naša živilska industrija ima v prvi vrsti nalogo, da zagotovi oskrbo domačega trga. Imamo dobro oskrbo pri mleku, pri govejem in perutninskem mesu, nekoliko slabše pri svinjini.
Mislim, da so tudi nekatere akcije kmetijskega ministrstva v zadnjih letih bile naravnane v pravo smer; na primer izbrana kakovost je že takšna dobra akcija, ki je utrdila tudi zavedanje kupcev, da je slovenska hrana nadpovprečno kakovostna.
Po deležu izvoza so tradicionalno na prvih treh mestih Hrvaška, Italija in Avstrija. Na nedavni svetovni razstavi Expo v Dubaju naj bi slovenski živilci poskušali bolj konkretno vstopiti tudi na trg Združenih arabskih emiratov. Je že kaj konkretnih premikov na tem področju?
Na splošno lahko rečem, da je Dubaj nekakšno izložbeno okno, kajti tam so vsi pomembni igralci, od Bližnjega vzhoda, Evrope, Azije do Afrike. Na sejmu Gulfood v tej arabski prestolnici srečamo drugačne kupce kot na evropskih živilskih sejmih, prav tako lahko spoznamo trende na drugih celinah.
Gotovo so na trgu Združenih arabskih emiratov priložnosti, nekatera podjetja so tam tudi že navzoča. Je pa tudi v luči izpada tako surovin kot končnih izdelkov iz Ukrajine, Belorusije ter Rusije treba biti previden in zagotovo si ne želimo postati poceni dobavitelji kakšnih surovin. Radi bi namreč prodajali izdelke z višjo dodano vrednostjo in bili na trgih arabskega sveta kot na drugih celinah navzoči bolj trajno, torej z dolgoročno perspektivo, ne le v vlogi trenutnih igralcev.
Če pogledava zadnja tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije, se postavlja vprašanje, koliko so danes tako kapitalsko kot produktno živilska podjetja bolj odporna, kot so bila v preteklosti. Kaj je s kapitalskim povezovanjem, s specializacijo proizvodnje; so se pričakovanja uresničila?
Konsolidacije podjetij so se že zgodile, kakšnih večjih premikov na tem področju v naši panogi ne bo. Morda je še nekaj razpršenosti pri predelavi mesa, veliko je tudi majhnih igralcev v pekarstvu. Sicer pa smo v globalnem trendu, ko vidimo, da je najbolj zdrava nekakšna mešanica domačih in tujih podjetij. Pri tem je vendarle treba poudariti, da neko stabilnost v mednarodnih pretresih zagotavljajo domača podjetja.
Gotovo bi lahko bila privatizacija tudi boljša, toda smo, kjer smo. Vse ni slabo, saj smo z vstopom tujega kapitala v panogi pridobili tudi ogromno znanja in »know how« z različnimi mednarodnimi povezavami.
Nekakšni zimzeleni temi za živilska podjetja sta tudi pomanjkanje domače porabe in uvoz cenenih živil – je to z današnje perspektive že preteklost?
Še vedno smo veliki lovci na cene. Verjetno se v vsaki krizi zavemo, kaj je resnično pomembno. Imamo pa tudi znotraj Evropske unije ogromno držav, ki so nizkocenovne in poskušajo predvsem s slabo plačano delovno silo konkurirati na našem trgu predvsem s ceno. Žal jim nekateri, čeprav so to praviloma kratkoročne zgodbe, nasedejo.
Predvsem v javnih zavodih, tudi v turizmu in gostinstvu, je žal cena še velikokrat glavno merilo za izbiro ponudnika. V zbornici smo že dali pobudo, da bi tudi v turističnih obratih imeli na primer na ceniku navedeno poreklo zrezka, tako da bi kupec vedel, kaj bo zaužil. Nekateri bolj kakovostni ponudniki to dodatno informacijo že zagotavljajo.
Kaj živilska podjetja, tudi z vašega vidika kot ponudnika piščančjih in ribjih izdelkov, najbolj pesti ta hip; so to pretrgane dobavne verige, pomanjkanje surovin, draga embalaža – vse to in še kaj?
Na prvem mestu so – kot tudi v drugih gospodarskih panogah – visoke cene energentov in surovin za proizvodnjo. Smo pa tudi pod izrednim pritiskom zaradi pomanjkanja kadra. Ta namreč odhaja na boljše plačana delovna mesta in v živilski industriji imamo izredno fluktuacijo.
Gotovo je izziv tudi embalaža; predvsem pri vračljivi embalaži bi morali storiti več. Nekatere embalaže za živilske izdelke so se v zadnjem času podražile tudi za 80 odstotkov in več. Seveda želimo postati tudi na tem področju bolj ekološki in trajnostno naravnani, vendar tega ni mogoče storiti čez noč, na hitro.
Ne moreva se izogniti cenam hrane, ki so se po podatkih Sursa v zadnjih 20 letih zvišale za 73 odstotkov, kruh v zadnjem letu za dobrih 14 odstotkov. Zdaj je zaznati dvojni strah: po eni strani, da bo določenih živil zmanjkalo zaradi težav v evropski žitnici, po drugi pa, da bodo nadaljnje podražitve hrane vse več ljudi pahnile v pomanjkanje tudi pri nas.
Evropejci smo se navadili na to, da za hrano odštejemo zelo malo, saj izdatki za hrano pomenijo dobrih 15 odstotkov v proračunu povprečnega kupca. Vprašati se je treba, ali smo pri tem pokrili vse oportunitetne stroške, ko je bila hrana poceni. Vedeti je treba, da tudi trajnostna pridelava in predelava hrane staneta več.
Vedeti je treba, da živilska industrija deluje na evropskem trgu in ne bo nekih drastičnih razlik v ceni hrane med Italijo, Avstrijo ali Madžarsko. Kajti če bodo naša živila na trgovskih policah predraga, bo to pač izravnala ponudba iz uvoza; trgi so torej odprti. Le Švica ima svoj sistem in tam morajo ljudje dosti več odšteti za hrano. Del takšnega švicarskega sistema bi lahko prevzeli, in sicer v smislu: če bomo imeli dobro plačanega kmeta, dobro plačane delavce v živilski industriji, zadovoljne trgovce, potem bo zadeva tudi dolgoročno vzdržna. Lahko še naprej živimo v utvari, da to ni pomembno in potem en sektor trpi na račun drugega; žal to dolgoročno ni vzdržno početje.
In na kateri točki lestvice od ena do deset so po vaši oceni živilska podjetja danes glede na trajnostno proizvodnjo in digitalizacijo poslovnih procesov?
Rekel bi, da smo pri šestici, torej v poprečju, imamo še precej prostora za napredek, nismo pa povsem na dnu. Na nekaterih področjih zelo pozitivno izstopamo; na primer v mesni pridelavi porabimo bistveno manj antibiotikov, kot je poprečje za EU. Kar se tiče same živilske industrije, pa potrebujemo nov investicijski zagon, dostop do še sodobnejše tehnologije, da postanemo vodilni igralec na tem področju.
Kakšna naj bo vizija živilske panoge čez 20 let, tudi v luči trajnostnega razvoja in nove skupne kmetijske politike?
Z vidika živilske panoge smo zadovoljni z novo skupno kmetijsko politiko, saj je vlada povečala okvir sredstev za vlaganje v prihodnjih letih. Želimo si seveda še soglasje glede tega, kam bomo denar vlagali, da bi na koncu programskega obdobja dosegli nekakšen konkurenčni preskok.
Govorimo o tem, da naj bo kmetijstvo manj intenzivna panoga, toda če izberemo biokmetijstvo, to še ne pomeni zmanjšanja ogljičnega odtisa. Verjetno bi bilo dobro oblikovati nekakšno strokovno komisijo, ki bo vključila strokovnjake z različnih področij ter odločevalce in potem vse deležnike usmerila v to, kam dolgoročno pametno vložiti predviden denar.
Če me sprašujete po viziji živilske industriji, lahko odgovorim, da je treba vlagati v razvoj, kajti živilska industrija mora postati digitalizirana, usmerjena k porabniku in hkrati predvsem trajnostna. Ko govorimo o trajnosti, imam sam v mislih to, da danes ne proizvajamo živil tako, da bi s tem povzročali dolgoročno škodo, našim zanamcem. Čeprav bi danes lahko proizvedli nekaj zelo poceni in hitro, bi s stranskimi učinki povzročili škodo dolgoročno.
Kaj si kot zbornica, ki zastopa tako kmetijska kot živilska podjetja, želite glede slovenske strategije prehranske politike v državi?
Rekel bi, da si želimo več posluha. Vsaka politika naj nas končno vse obravnava kot del kritične infrastrukture. Mislim, da smo v zadnjem obdobju vendarle vsi prepoznali, kako pomembno je za državno suverenost in samostojnost nekega naroda, da ima ob nenadnem zaprtju meja – prek noči – vendarle lastno živilsko industrijo, ki polni trgovinske police z živili, torej s hrano in pijačo, ki jo potrebujemo.
