Člani ribiške družine Dolomiti nad različnimi najdbami, ki jih ljudje nonšalantno odvržejo v reko Gradaščico, niso več tako zelo presenečeni. Jih je pa šokiral pogled na 150 kilogramov svinjskega mesa, o katerem jih je obvestil ribiški čuvaj. »Ta nas je v ponedeljek, 4. julija, obvestil, da je v reki, 50 metrov nižje od gostilne Kramarjev hram, ogromna količina že močno usmrajenega mesa. Zaradi izjemno nizkega vodostaja, ko je voda še posebno občutljiva za preživetje ribjega staleža, smo seveda hitro odreagirali in takoj poklicali vse pristojne službe,« nam je v telefonskem pogovoru povedal vodja ribiško-čuvajske službe ribiške družine Dolomiti Brane Tovornik. »Takoj smo obvestili policijo, center za obveščanje, okoljski inšpektorat in veterinarsko inšpekcijo,« je povedal sogovornik. Da bi meso v reko, verjetno z lesenega mostu, odvrgel gostinec v neposredni bližini, najemnik Kramarjevega hrama odločno zanika. »Tudi sam menim, da ni gostinca, ki bi si želel pod teraso gostinskega lokala imeti gmoto smrdečega in razpadajočega mesa,« meni sogovornik.
Zadolženi le za pobiranje mrtvih rib
A slaba volja zaradi mesa v reki se je ob prijavi potrebnim institucijam samo še stopnjevala. »Po besedah veterinarske inšpekcije smo namreč sami zadolženi za odstranjevanje kadavrov iz vode, saj njihova služba iz vode ne pobira mesa oziroma kadavrov,« je povedal Brane Tovornik in dodal, da drži, da so koncesionarji, vendar delujejo prostovoljno in od države niti od občine ne dobijo nobenih sredstev. »Izlove rib, tudi ko se je denimo začela gradnja ceste od Dobrove proti Polhovemu Gradcu, smo po naročilu izvajalca slednjemu tudi zaračunali. Ko sem inšpektorici posredoval vprašanje, kdo nam bo plačal delo, ki ga bomo opravili za njih, je bil odgovor, uradno po elektronski pošti, da oni plačajo samo odvoz in uničenje,« je povedal Tovornik, a v isti sapi poudaril, da ribičem kot dobrim gospodarjem ni bil problem pobrati meso iz vode. Bolj jih je bolelo to, da so morali brez plačila opraviti delo, za katero naj bi bile pristojne druge institucije.
Ker se je bližalo neugodno vreme, je ekipa sedmih ribičev naslednji dan zagazila v reko in od 10. do 15. ure pobrala vse že pošteno razpadlo in usmrajeno meso iz vode in z bližnjega brega, kamor ga je reka odložila. »Ker pristojne službe očitno delajo le do 15. ure, smo jih obvestili, kje lahko v zaprtih vrečah poberejo material. To so storile naslednje jutro, sami pa smo celo noč trepetali, da mrhovina ne bi prišla do pokvarjenega mesa,« je še povedal sogovornik, ki pa (še) nima odgovora, ali so meso, preden so ga dali v uničenje, tudi analizirali. Trenutno je odlaganje ostankov živali najbolj nevarno zaradi možnosti vnosa in širjenja afriške prašičje kuge.
Zanimivo je tudi pojasnilo Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, da so ribiške družine oziroma koncesionarji po predpisih s področja sladkovodnega ribištva in po koncesijski pogodbi dolžni izvajati naloge in aktivnosti ob poginu rib. To pomeni, da jih morajo pobrati oziroma sodelovati pri pobiranju poginulih rib ter jih predati veterinarsko higienski službi. Torej nikjer ne piše, da so dolžni pobirati druge kadavre. V slogu rubrike »saj ni res pa je« je tudi podatek, da je ribiški družini, glede povračila stroškov, ki ne zadevajo pogina rib, dolžna stroške poravnati institucija, ki jim je to delo naložila. In v primeru svinjskega mesa v Gradaščici je to prav veterinarska inšpektorica oziroma uradni veterinar, ki pa sodi pod okrilje uprave za varno hrano.