Ljudje ob Kolpi: Agnes Gerzin, prva predstojnica v novomeški ženski bolnišnici

19.3.2024 | 11:00

Bolnišnica cesarice Elizabete v Novem mestu

Sestra Marjeta

Oltar v ženski bolnišnici

Ženska bolnišnica NM

Agnes (tudi Agneta, Neža) Gerzin, sestra Marjeta, redovnica, bolničarka
Rojena 27. oktobra 1882 v Mihelji vasi (Bela krajina), umrla 18. marca 1968 na Raki

Rodila se je v družini učitelja Janeza in matere Marije (rojena Jerman) in odraščala na belokranjskem podeželju. Leta 1903 je odšla v Gradec na Avstrijsko Štajersko in vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Zaobljube v redu »pariških usmiljenk«, kot se tudi preprosto imenuje njen red, je opravila leta 1908. Ob tem je dobila novo ime - sestra Marjeta, in nastopila svojo prvo redovniško službo v Ljubljani, in sicer v Lichtenthurnovem zavodu za vzgojo in izobraževanje deklic sirot. Naslednje leto se je preselila v Novo mesto kjer je postala prva predstojnica redovnih sester usmiljenk, ki so tukaj oskrbovale Žensko bolnišnico cesarice Elizabete. Ob pričetku I. svetovne vojne je bila premeščena v Osijek v Bolnišnico Rdečega križa, od tam pa se je v novomeško bolnišnico ponovno vrnila leta 1916 in nadaljevala delo predstojnice vse do 1927. leta. Tu ni bila le strežnica bolnikov, ampak je opravljala tudi delo asistentke, anestezistke in rentgenistke.

Bolnišnica v Novem mestu je bila sprva namenjena zdravljenju bolnic s porodniškimi, ginekološkimi in s kirurškimi obolenji, kasneje pa so sprejemali tudi bolnice z drugimi obolenji. Bolnišnica je sprejemala tudi mlajše otroke obeh spolov (do 6. leta starosti). Zlasti po prvi vojni je imela bolnišnica velike finančne, kadrovske in tudi prostorske težave in so jo nameravali celo zapreti, a so jo sestre s svojim izjemnim angažmajem uspele obdržati.

Novo zadolžitev je sestra Marjeta dobila v Beogradu, kjer je bila predstojnica sester v Sanatoriju Vračar. Po desetih letih pa je svoje delo nadaljevala v Skopju kot predstojnica sester v Domu sv. Marte. A že po letu dni dela v Makedoniji je tudi sama zbolela in se vrnila v Ljubljano, kjer se je zdravila v Sanatoriju Leonišče, nato pa okrevala pri domačih v Hotemažah (kamor so se preselili iz Mihelje vasi). Po okrevanju je leta 1940 zopet nastopila službo v Beogradu, kjer je skrbela za sirotišnico na beograjski Čukarici in tam ostala ves čas 2. svetovne vojne. Leta 1947 se je vrnila v Ljubljano in delala v Provincialni hiši usmiljenk v Marijinem domu in tudi v sestrski ambulanti v Šentrupertu na Dolenjskem. Tukaj so sestre usmiljenke obiskovale bolnike po vaseh ter jih zdravile z domačimi zdravili, saj niso imele dostopa do medicinskih preparatov.

Sestra Marjeta je delila usodo številnih redovnic in redovnikov po vojni, ki so bili/bile odpuščeni iz služb v zdravstvenih ustanovah in ubožnicah. Izgon se je pričel takoj po osvoboditvi, dokončno pa jim je bilo prepovedano delo v slovenskih ustanovah 8. marca 1948. Pregnanih je bilo 600 sester usmiljenk.

Nova oblast je leta 1949 sestro Marjeto in še 50 njenih sodelavk brez kakršnegakoli realnega razloga obsodila na prisilno delo v zloglasnem taborišču Verdreng (sedaj Podlesje) na Kočevskem. Tu so se paznice in pazniki nad zapornicami, posebno nunami, sadistično izživljali (o tem objavljenih veliko pričevanj). Pozneje so jo preselili v zapor v škofjeloškem gradu, kjer so bile menda razmere za spoznanje boljše. Tudi iz novomeške bolnišnice so leta 1948 izgnali sestre usmiljenke (nekatere od teh so končale v taborišču). Popolnoma nesmiseln pogrom se je nadaljeval do leta 1956, ko so jih izpustili iz slovenskih zaporov.

Neža se je po odpustu iz zapora najprej zatekla k sorodnikom v Dol pri Hrastniku, nato pa se je nastanila v Domu onemoglih sester na Raki pri Krškem, kjer je tudi ostala vse do svoje smrti leta 1968.

Redu sester usmiljenk je bilo zaplenjeno vse premoženje v Sloveniji, država pa jim je odstopila razpadajoči grad na Raki. Ker jim je bilo prepovedano javno delo in kakršno koli udejstvovanje, so se nekatere vrnile na svoje domove, druge pa odšle v druge jugoslovanske republike. Prepovedano jim je bilo tudi sprejemanje novink v red.

Sedež sester usmiljenk je bil premeščen v Beograd – kjer pa so v Sloveniji prepovedane stvari lahko počele(!). V obdobju, ko so v Sloveniji in na Hrvaškem sestre zapirali v taborišča in zapore, so taiste redovnice vabili na delo v Srbijo, Makedonijo in na Kosovo, kjer so bile lepo sprejete in lahko so upravljale tudi semenišče za novinke. Pravzaprav jih je bilo veliko premalo, da bi se lahko odzvale na vsa povabila za delo v bolnišnicah in domovih za ostarele v južnih republikah. Sedež slovenske province je bil v Beogradu vse do osamosvojitve, takrat pa so se morale sestre zopet na hitro preko Madžarske preseliti v hišo v Šentjakobu ob Savi. Sem so preselile tudi noviciat in tudi Arhiv reda, saj je oboje od prepovedi delovanja po letu 1948 delovalo v Beogradu. Sedaj sestre usmiljenke uspešno izpolnjujejo svoje poslanstvo v tem okolju.

Boris Grabrijan