Frankolovske žrtve so opomin svetu, ki je v vojni
V zadnjih vzdihljajih druge svetovne vojne se je v Grabnu na Stranicah pri Frankolovem zgodil eden najhujših zločinov na naših tleh. Maščevali so smrt najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra, ki je v celjski bolnišnici umrl, potem ko so njegov avtomobil prerešetali mitraljezi partizanov. Še preden so ga pokopali, je general Rösener določil število talcev in način njihove usmrtitve. Sto Slovencev za enega Nemca.
12. februarja 1945 so na Stranice pripeljali talce iz Celja, nekatere so že dan prej v celjski Stari pisker pripeljali iz Maribora in Trbovelj. Večinoma je šlo za ranjene in bolne partizane, kmete, delavce, obrtnike s slovenske Štajerske. Obesili so jih na jablane ob cesti, na posameznem drevesu je bilo obešenih tudi po pet ljudi. Skoraj tri ure so jih obešali, talci so viseli do 14. ure. Nato so jih pokopali v skupna grobova, kjer danes stojita obeležji.
Najmlajša žrtev frankolovskega zločina je imela zgolj 16 let, najstarejša 64. 99 talcev so obesili, enega pa ustrelili. Šlo je za očeta, ki ni zmogel gledati obešenega sina.
Vsako leto se na Stranicah pri Frankolovem številni poklonijo spominu na talce, tudi letos so predstavniki občin Celje, Vojnik, Zreče, Slovenske Konjice in Vitanje položili venec k spomeniku. Slavnostni govornik, poslanec Aleksander Reberšek, je dejal, da si je nemogoče predstavljati in dati zadostno težo trpljenju naših prednikov: »Med umrlimi so bili ljudje različnih svetovnih nazorov. Bili so verni in neverni, komunisti in kristjani. Vsi so bili žrtve. Tem jetnikom ni bilo sojeno, šlo je za povračilni ukrep. Frankolovski zločin odraža vso brutalnost vojne.«
Reberšek je poudaril, da mir ni samoumeven in da si je zanj treba vedno in povsod prizadevati: »Začne se z odločitvijo, da odpuščam, ker je tudi meni odpuščeno. To je edina pot, ki vodi k miru, k bivanju v sožitju brata z bratom, soseda s sosedom, naroda z narodom. Po drugi svetovni vojni je bilo prisotno vzdušje, da se okrutnosti tistega časa nikoli več ne smejo ponoviti. Pa vendar smo bili 50 let po frankolovskem zločinu in po razpadu Jugoslavije priča vojnim grozotam v neposredni bližini. Tudi danes na žalost v svetu ni miru. Še več, svet je v vojni in v samouničevanju. Z vojno se soočamo tudi v Evropi. Ukrajina se pogumno bori za svobodo in prav je, da ji evropska družina narodov stoji ob strani. Vendar se ob tem zastavlja vprašanje, ali smo se iz preteklosti kaj naučili? Bomo kdaj zmogli in se držali vodila – nikoli več? Nikoli več vojne in trpljenja nedolžnih.«
