Lucija Mulej Mlakar: "Včasih je nekaj najtežjega sebe prepoznati takšne, kot smo. "

21. 10. 2021
Deli
Lucija Mulej Mlakar: "Včasih je nekaj najtežjega sebe prepoznati takšne, kot smo. " (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Preberite si intervju z dr. Lucijo Mulej Mlakar.

Izr. prof. dr. Lucija Mulej Mlakar, sociologinja in antropologinja, predavateljica, mentorica, svetovalka, terapevtka. S svojimi študenti razvija model poslovne etike. Na njenih spletnih straneh lahko opazimo priznanje za najboljšo profesorico magistrskega študija, a Lucija Mulej Mlakar nikakor ni le profesorica za katedrom. Sama sebe imenuje 'človek na poti'; za ljudi, ki jim pomaga v okviru svojega podjetja Molga: Služba za odpiranje razvojnih potencialov, pa je svetovalka, arhitektka uma in srca. Preko podjetja Budnjani d. o. o. razvija blagovno znamko 4Q, kjer govori o povezovanju potencialov s talenti, več tipskih inteligencah z duhovno dušo. Glasnica stvarne resnice," pravi. S svojimi knjižnimi deli, npr. On-kraj raz-kritja, Heroji, Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas?, Relativizem v sociologiji znanosti, ter članki, kolumnami in intervjuji pomaga odpirati razvojne potenciale z enim ciljem: opolmomočenostjo posameznikov in družbe.

Ni potok, je reka, …. Ona namreč odgovori v trenutku, ko izgovorim vprašanje do konca. Lucija pravi, da ji zato, ker nima ničesar skriti, ni treba igrati in izigravati. "Ljudje velikokrat kaj skrivajo ali menijo, da morajo skriti, zato premišljujejo o vsaki besedi in pred vsakim odgovorom," doda. Če se na kakšno vprašanje ne spozna dovolj, nanj ne odgovori. Ker se noče delati vsevedno in ker se ji to ne zdi prav. "Na to ne bom odgovorila. O tem vem premalo," reče odločno in četudi iz nje hočem izbezati vsaj mnenje, stoji za svojimi besedami. Hoče biti zares iskrena, to se čuti.

Prava duhovnost je človečnost

"Morda je popolna harmonija odsotnost inteligentnosti. Morda je popolna harmonija popoln zastoj," odgovori dr. Lucija Mulej Mlakar na vprašanje, kako bi naša družba, pa tudi mi – sami s seboj – lahko zaživeli v harmoniji. Razlaga: "Ker ves čas nihamo iz enega stanja v drugega, se raziskujemo skozi disharmonijo, nejasnosti in stiske, in ko smo v disharmoniji, se najbolj učimo. Trenutno veliko tistih, ki se ta hip ukvarjajo z zdravim življenjem, daje prednost samo lepim, udobnim stvarem, kot so masaže, gongi, wellnes, dišave, dobra hrana, pozitivni ljudje … to je nek fiks s heroinom novodobne duhovnosti, skrajnega egoizma in iluzije – ker skrbijo samo za svoje udobje, kar je sprevržena sebičnost. Za stvarno resnico pride čas, za vsakogar pride trenutek, ko se zave lastne samoprevare; in pravi iskalci se danes izgubljajo med policami supermarketa in nakupovalnih centrov, že jutri pa jokajo na grobu mame, prijatelja ali sočloveka, ko jih stiska strezni. Welnes kapitalizem s čaščenjem udobja in orgazmične identitete užitka ustvarja puščavo puhlih semen, ki ne bodo nikdar vzklila in rodila sadov. Da lahko rodimo sad, moramo biti izkušani in preizkušani. Zato je udobje problematično, obenem pa zelo pomembno, saj se z opazovanjem lenuhov, puhloglavcev in prevarantov lahko učimo, kam peljejo naše poti izbire. Obenem pa je izrednega pomena paradoks: da se znamo odklopiti in se odpočiti."

Kaj je torej duhovnost?

"Prava človečnost, prava drža, ki je sposobnost reševati, sijati, dajati. Ne glede na to, kako nas nasprotna stran vidi, ali nas podpre, zavrne, se nas loti, ker stojimo za tistim, v kar verjamemo, da je dobro. Tukaj gre za napade eden proti 5, 10, 15 ali več. Kadar ste na pravi poti, boste osamljeni; množica ne stopa po poti resnice, množica stopa po poti interesa nekoga tretjega, je žrtveno jagnje poltenosti nekoga četrtega. Množica je oralna zadovoljitev nenasitnih interesov kapitala. Slovenci moramo ponovno izgraditi svojo samo-zavest: začnimo si pomagati! Abotni diskurzi po kafičih, spletu in domovih so velika žalost!"

Kako se soočati z resnico?

"Težko. Včasih je nekaj najtežjega sebe prepoznati takšne, kot smo. To je vedno težek proces, a ob pravih sopotnikih je pot lahkotnejša, včasih polna pustolovščin. Sistem samoprevar je v sodobnem kapitalizmu dovršen do potankosti: vrednote narcisističnega ega se v celoti skladajo s prakso samopozabe; torej veliko delam, veliko zaslužim, sem lep in seksualno zanimiv, vsaka me obožuje, zakaj bi se ukvarjal s trpljenjem kogarkoli? Kapitalizem nudi amnezijo.

Pravi sopotniki so nam najbližji ljudje, ki delijo našo usodo. Običajno pa ta stik s tistim, pred čemer bežimo, nastane ob stiku z ljudmi, ki v nas nekaj izzovejo; lahko so to domači, ni pa nujno. Prav ti nam velikokrat pokažejo, kje smo. Po naravni izbiri se največ družimo z ljudmi, ki so nam podobni. Takoj ko se v našem življenju pokaže drugačen človek, se ga ustrašimo, ker bo o nas povedal tisto, česar še ne vemo. Učimo se skozi različnost, drugačnost. Trenutno je Evropa v multikulturni juhi, zato ima kar naenkrat veliko problemov in soočati smo se začeli z novimi nevarnostmi. Včasih je bilo nasilje tam daleč, na Bližnjem vzhodu. Danes je tukaj, pred našimi pragovi. Narcisizem zahodne družbe je trčil ob steno, in vsi se čudimo, kako mehka in ranljiva je njegova sredica!

Istočasno opažamo porast psihičnega, čustvenega in energijskega nasilja, veliko je napadov na ljudi, ki govorijo tisto, kar je prav. Ko namreč rečeš tisto, kar je prav, iz kalne vode spremeniš energijski, kemijski izpis, in kalna voda se spremeni v čisto, bistro vodo, v kateri se vidi vse. Resnica je namreč tisto stanje, ko in kjer se vidi vse. Če je nekdo v resnici, pa ne more biti istočasno v laži. Ne moreš namreč istočasno sedeti na dveh stolih. Ko začneš hoditi po poti resnice, poti nazaj ni več. Seveda pa se moramo zavedati, da je resnica multidimenzionalna, vsak ima namreč svoj vidik resnice, kar s pridom izkoriščajo manipulatorji in glasniki zla, ko vsako trdno dejstvo zrelativizirajo do tiste mere, ki koristi le njim. Tako imamo tudi knjižna dela, ki govorijo o relativizmu holokavsta! Seveda, zgodil se, tukaj ni kaj zrelativizirati!

Tu ne govorim o filozofskem vidiku resnice, temveč o eksistencialni resnici, o tem, kakšni smo zares. Ko maske padejo in ta resnica JE. Ko smo sami s seboj, ko smo v stiski; ko se moramo odločati med dobrim in zlim, med koristjo zase in tem, kar je prav. Kaj je prav, ve čisto vsak! Srečujem ljudi, ki nimajo ne jaza, ne hrbtenice, ne mnenj; nimajo lastne pesmi, in kar izdahnejo, je 'fouš'. Ne poznajo ne not ne melodije. Njihova pesem ni pesem, temveč strupena disonanca, ki zaradi lastne teme skuša popačiti in izkriviti melodijo večnih. Bach je pač Bach.

Torej, kaj je moja eksistencialna resnica? Kdo sem, ko sem takšen, kot sem. To je tista prava resnica, ki je nič ne more uničiti in izigrati."

Človek na poti

"Če hodimo v službo, ki nas ne veseli, kjer trpimo, se vprašajmo, ali smo razvajeni lenuhi ali ljudje na poti. Kajti človek na poti je tisti, ki vselej raste. Ki je pristen, ki se uči. Iz napak. Kako pa drugače? Živeti mirno in preprosto življenje pomeni ceniti tisto, kar imaš. Je pa res, da še vedno lahko hrepeniš po velikem, po megalomanskem velikem metu …

Vedno lahko rasteš, rast je izbira. Lahko rasteš doma, ali pa se v službi bolj potrudiš. Vedno obstajajo možnosti za izboljšave. Če bi se v službi prav vsi potrudili, bi bili verjetno tudi šefi prijetnejši … Posameznik ima velik pomen. Če se spremenim jaz in še trije okoli mene in ti trije vplivajo na nove tri ljudi, smo kmalu presvetljeni vsi. Spremenjeni v zavesti, ki je budna in ozaveščena. In takšna, ki si upa ločevati zrnje od plevela! Ozaveščanje je resnično najpomembnejša stvar. Slovenci smo pred novo možnostjo: zakaj si ne bi odpustili in postali resnični zavezniki??? Vsak zase smo dobri ljudje, a medsebojno nikakor nočemo nehati tekmovati. Resnično, mnogo odličnih je med nami. Prav na vseh področjih."

Prej ste omenili subjektivno in ekstencialno resnico. Katera resnica je objektivna?

"Objektivna resnica je del teorije znanosti in govori po tem, da smo kot znanstveniki pošteni in objektivni, da ne potvarjamo podatkov, da smo vrednotno nevtralni in ne krivimo resnice tja, kamor ustreza nam ali 'njim'. To je v grobem koncept Karla Popperja, ki je v znanost vnesel pozitivizem."

Objektivna resnica je resnica zavesti

"Človeška objektivna resnica naj bi bila nepristranska; in tukaj bi raje govorila o terminološki koncepciji 'resnica zavesti', ki pa je vselej onkraj – razumemo jo lahko le onkraj osebnih omejitev in predsodkov – onkraj razkritja. 'Onkraj' nikoli ne moremo priti le z enostranskostjo presoje, le z npr. instrumentalnim razumom, ki ne zna pojasniti, zakaj točno nam diši en moški, drugi pa ne; temveč z vsemi, najmanj štirimi – z racionalno, čustveno, duhovno in fizično inteligenco. Vselej morajo sodelovati in če so v sozvočju, se nam dogajajo velike spremembe in lahko napredujemo, rastemo in pridobivamo. Vendar – sprejeti moramo občasno trpljene in katarzo kot vstopnico za spoznanje. Vsak ima pravico do duhovne rasti: to lahko pridobi nižje plačani delavec kot menedžer. Delavcu bo to npr. uspelo skozi vsakodnevni sprehod v naravo, prijeten klepet s sosedom, brez večjih skrbi za blagor družbe; menedžerju pa skozi drag wellness program. Pa se vprašajmo, kdo od njiju je v resnici na boljšem?

Delavec se lahko vsak dan mogoče sprehodi, menedžer pa ne. Delavec rabi plačilo za svoje delo, in menedžer ga mora zagotoviti. Dostojno plačilo. Vsak mora odigrati svojo vlogo! In kakovost življenja je zelo pomembna, in teža vodenja ljudi ni majhna, kar pa se rado pozabi pri presoji.

A slovenska družba je krivična in polna zavisti. Obožuje patos, razkroj in propad, obrekovanje pa je hrana za takšno držo. Zato linča dobre, uspešne, lepe in napredne. Ko bomo sprejeli bogastvo, ko bomo prenehali pljuvati po tistih, ki se bolj svetijo kot mi sami, bo prišel čas blaginje. Ker si ga bomo prislužili. In vsaka stvar bo prišla na svoje mesto."

Povezave med znanostjo in duhovnostjo

Dr. Lucija Mulej Mlakar v svojih knjigah in predavanjih opisuje vzporednice med znanostjo in duhovnostjo, kjer zagovarja princip čistosti in transparentnosti. Ta odnos mora nastati v srcih in umih dveh ljudi, na primer; Lucija ju vidi kot stekanje, prepletanje. Pravi, da smo ljudje multidimenzionalni: "Mnogo dimenzij šele odkrivamo; pred sto leti smo imeli veliko manj priložnosti in s tem ozkost možnih dimenzij. V tem času se naša identiteta odpira; ko odrastemo, se učimo in rastemo naprej, in gradnji identitete ni videti konca. Identiteta ni fiksen pojem, je neprestano rastoča komponenta, ki nas pogosto šokira, saj včasih sami sebe ne prepoznamo več. Informacije uhajajo, poleg kompleksnosti je močna redundanca s pogosto negativno entropijo; sistemi, v katerih sobivamo, so polni lukenj. Zares, živimo v času, ki jasno nakazuje robotizacijo človeškega: tehnologija penetrira v naše ume, v naša telesa in domove. Premiki in spremembe v družbi spremenijo samo dojemanje in posledično našo identiteto: imamo Evropo brez meja in kljub terorizmu se lahko gibljemo zelo prosto. Imamo internetno psihološko dimenzijo, ki popolnoma premika meje možnega in ustvarja nove in nove rešitve, ki nastajajo ves čas, ne moremo jim slediti. V tem kontekstu se nam odpirajo drugačne dimenzije uma, duha, čutenja, čustvovanja, mišljenja in dojemanja. Človek je resnično duh, je neka dimenzija energije, ki se prosto sprehaja in spreminja svoja agregatna stanja. Prepričana sem, da nas čaka lepa prihodnost, in k njej nam bo pomagala tudi znanost preko tehnologije, novodobne medicine in znanosti, ki bo postavila temelje na koncepciji zavesti. Smo v mreži, povezani preko IT-sistemov komunikacije, in vsaka dobra informacija obleti vse in vsakogar, pa tudi vsaka slaba. Naučiti se moramo disciplinirati lastno nezadovoljstvo in ga ne zdraviti na drugih!"

Zakaj smo torej tako zmedeni?

"Ker vztrajamo v samoprevarah. Ne znamo priznati napak, ki smo jih zagrešili kot civilizacija. Ne priznamo napak, ki jih delamo kot ženske, moški, bratje, sestre, otroci, starši …. Govorimo jezik moči, in ne jezika ljubezni. In kjer je cilj zmaga, je resnica žrtvovana."

Zakaj je torej vera v znanost še vedno tako trdna? Kaj pa čustva?

"Ker poudarjamo, krepimo le racionalnost in instrumentalnost. Ne razvijamo visokih človeških kvalitet, npr. posluha za umetnost in humanistiko, kar je tudi del znanosti, t.i. »mehke znanosti«.. Postajamo primitivni in plehki. Sistemi kapitalizma so tako usmerjani in če bomo visoko tehnološko podkovani in racionalni, bomo sprejeti v sistem, in sistem nas bo nagradil. In bolj kot zatiramo čustva, boljši smo znotraj logike sistema, saj so čustva težavna. Erotika še bolj, saj ne sledi ciljem, sledi tihemu hrepenenju ali bučni strasti. Ljubezni ne zanima cilj, ona je cilj zase. Zato imamo encikliko Malleus Maleficarum, kladivo, ki ubija čarovnice: ženski seksapil čutnosti je nevaren, zato ga je treba zajeziti ali celo uničiti. Uničuje se še dan danes, a drugače. Pravi moški obožuje pravo žensko; pravi gej pravega geja, prava lezbijska pravo lezbijko; s tem ni nič narobe, a vse je pomešano, ker ne maramo reda. Red pomeni čisto vodo, v njej ne moremo ničesar skriti. Če pa želimo igro teme, bomo oboževali zmedo. In jo načrtno ustvarjali. Znanost kljub vsemu deluje kot čista voda: ve se, koliko kilogramov je nekaj težko, kako visoko je in kako globoko. Težje je biti eksakten na področju čustev in čutnosti, zato se prava metodologija čutnega šele razvija: potrebujemo merske sisteme, ki bodo zaznali vse tisto, kar je subtilno. Kar je očem skrito, kar je nevidno."

Kaj pa plačani rezultati poskusov?

"Seveda, znanost je lahko tudi koruptivna, a ne po sebi, koruptivni so ljudje, in proti znanosti so običajno tisti, ki nimajo ne znanja, ne šol. Ki so primitivni in jih moti ideja čistega potoka uma. Racio je lep in čustva, ki so očiščena z razumom, ne škodijo. Škodijo potlačena vsebina, goni, ki jih človek leta in leta tlači. Zato eksplodira v samomorilskem napadu, v obrekovanju in prikritem sadizmu. Užitek v trpljenju drugega je kategorija psihopatologij, in veliko je takšnih, ki privoščijo slabo. Zato smo Slovenci zelo otročji narod: kdaj bomo postali zavezniki, vas vprašam? Mar niste naveličani tega boja eden proti drugemu na vseh področjih, od znanosti, politike, medicine ..."

Kakšna je torej današnja medicina?

"Klasična medicina je vrhunska in spoštovanja vredna znanost, nje ambasadorji pa posebni ljudje, ki imajo posebno poslanstvo. Ljudje, ki so ji predani vsak dan, delajo neprestano, si ne odpočijejo. Vedno novi izzivi, novi ljudje, ki potrebujejo pomoč. In na drugi strani – medijske objave in linči ljudi, ki naredijo napake. Seveda, vsak ki dela in tvega, lahko naredi napako. A treba se je odločiti in nositi odgovornost. Tisti, ki imajo žgočo slino in strupen izdih, običajno ne delajo veliko, niti ne odgovarjajo za karkoli. Z veseljem pa prižgejo ogenj na bakli in skurijo moteče ljudi. Ponovno vas vprašam, bralce, kdaj boste postali zavezniki? Na osnovi uravnovešenih kriterijev?

Prav je, da se zlorabe obelodani, a pljuvanje kar po vseh, to ni pošteno; številni zdravniki so izredni tudi kot ljudje, a zaradi nekaj gnilih jajc ne smemo vseh metati v isti koš!

Zavedati se moramo, da od kirurga ne moremo pričakovati, da bo naš psihoterapevt, kar pričakuje marsikdo. Od družinskega zdravnika ne moremo pričakovati, da se bo z nami vsak dan ukvarjal do onemoglosti, pa pričakujemo. Dobro delajo številne inštitucije in ljudje, in problem je, da pojme in pričakovanja med seboj mešamo. Če poenostavim: naj torej zdravnik da antibiotik, naj kirurg odreže bolno tkivo, naj mama otroka poboža, naj učiteljica otroku razloži neznanko, naj socialni delavec pošteno odigra svojo vlogo, naj župan dela za svoje občane, naj predsednik dela za svoje državljane. Naj ljubosumnež odide v cerkev po odvezo in naj ne svinja po prostoru. Duhovniki igrajo veliko vlogo, a sovraštvo do cerkve in mešanje pojmov med seboj spet prinese škodo. Kdaj bomo postali zavezniki? Spoštovanje je prvi korak.

Če bi vsi delali tisto, za kar smo poklicani, kar znamo, bi vse delovalo. Tako pa ljudje od medicine pričakujejo čudeže; in ko jih naredijo, se jih linča, saj na strune duš zaigra negativna strast, ljubosumje in zavist, ki se bohoti v umih lenuhov in prikritih sadistov.

Danes smo združeni v društva raznih mešetarjev. Vsi vse vedo, vsi vse znajo. In to je nečisto.

Veliko je govora proti znanosti na vseh ravneh; premalo se govori o požrtvovalnem osebju, o javnih uslužbencih, ki sebe vsak dan žrtvujejo, in o vseh drugih, ki delajo dobro. O odličnih družboslovcih in humanistih. Policistih, ki nas varujejo. Tak diskurz mene osebno spravlja v stisko, ker je podel. Nakazuje željo po krvi, po zločestemu izživljanju nad ljudmi, in obrekovalski pohodi ljudi, ki so ničevi, kažejo na sprevrženo kri željnost. In tak diskurz je nevaren. Zelo nevaren.

Evropa je trenutno na pragu hudih testov. Svetovni mir je ogrožen. In vsak pacek, ki pljuva po dobrih, prispeva k zlu. Jaz vidim lep epilog, vendar ne bo enostavno. Ne bo prijetno."

Zakaj se je človek tako oddaljil od samega sebe?

"Smo mestna vrsta, delujoča v sistemih, ki nam povzročajo ekscentričnost – oddaljenost od vsega bistvenega. Vklopljen imamo instrumentalni razum, ki proizvaja želje po doseganju ciljev brez globine. Temu sistemu ustreza kaos in neuravnovešenost čustvenih stanj ljudi. Ta družbena hipnoza od ljudi pričakuje, da so utrujeni, nepopolni in disharmonični. Nesrečen človek je odličen potrošnik, četudi nima denarja. Bo pa na kredit rezerviral počitnice ali kupil čevlje."

Kako naj se ljudje rešimo te neuravnovešenosti, nepovezanosti s samimi seboj?

"Ogromno lahko naredimo sami s čisto preprosto logiko; z zdravo pametjo, s preprosto hrano, s preprostimi načrti za življenje. Pogosto opažam, da ljudi ne zanimajo stiske drugih; vidijo le lastno. Drug problem je v ekscesnih željah ali nerealnih ocenah samega sebe: vsak ne more biti govorec, niti ne predavatelj, a danes se prav vsak sili na odre. Tretjič, spoštovanje starejših je smer, ki se je vselej držim; o stvareh, ki se mi dogajajo, rada povprašam starejše ljudi, ki so zaznali in izkusili življenje v raznolikih odtenkih; modrost oči, ki vidijo skozte, je neprecenljiva."

"Morda je odgovor iz zagate bolečina"

Kako se torej soočati z vsakodnevnim stresom, da bomo kos večjim izkušnjam?

"Hribi, šport, plavanje, umetnost in druge oblike deprogramiranja stresa so običajna izbira, a pomembno je, da npr. v umetnost ne vnašamo uničevalne, destruktivne energije, ki jo potem prejema naš uporabnik. Negativna čustva lahko prenesemo na platno, v poezijo, glasbo, književnosti in če smo mojstri, skozi patos dosežemo katarzo ... Ali ustvarjamo presežek, transcendenco, ali spreminjamo? Ali poleg kritike zaznamo pot, pokažemo izhod? Ali resno opozarjamo na probleme in obenem gradimo mostove? Brez iskrenega soočenja in konstruktivne kritike ne moremo biti boljši. Zgolj s kimanjem se ne pride dlje od konice nosu. Torej, Slovenci lahko postanemo zavezniki. Vsak pa lahko začne pri sebi.

Ter vedeti, da opozarjanje na sivino in kalno vodo ni dejanje negativnosti!

Vprašati se je treba, kakšno vlogo danes umetnost sploh igra. Tudi bolečina, ki jo izrazimo v umetnosti ali v vsakdanjem življenju, nekje obvisi. Verjetno je pravo vprašanje, ali lahko množična kultura in razslojenost današnjega časa nudi ustrezno transcendenco naše bolečine. Ker bolečina je, četudi se z nasmeški in magijo pozitivnega mišljenja, ki je minljivi fiks, pretvarjamo, da je ni. Četudi nas je sto samoprevarantov, bolečina nekje obvisi. Morda je lahko bolečina pravi odgovor iz zagate.

Torej – rastemo preko spoznanj, pogosto s pomočjo preseganja lastnih omejitev, kot je npr. bolečina ega. Vendar je tu treba razlikovati med bolečino, ki se rodi iz udobja, in tisto, ki se rodi iz realnih težav. V kvantni medicini že dolgo časa opozarjamo, da je izvorno zdravje sinonim za zdravo celično informacijo in informacija znotraj celice je tista, ki določa marsikaj. Informacija je pravzaprav naša zavest. Vsak od nas živi na določeni kvaliteti vibracije, ki jo določa stopnja razvitosti naše zavesti. Torej, če zavestno hodimo v hribe s pravilno naravnanostjo, ki agresijo zelo hitro nevtralizira, ne škodujemo svojemu telesu. Če pa v hribe hodimo zato, da nasilno, ihtavo in agresivno odganjamo stres, v telo vnašamo agresijo, ihtavost in nasilje. Ključno je, da smo ozaveščeni v izvorni energiji, ki jo oddajamo iz sebe v okolje."

Kaj naj torej naredimo, da se 'ne nalezemo' sodelavkine slabe energije in njene slabe volje, če smo z njo po 8 ur v pisarni?

"Vprašati se je dobro, kako jo čutimo, kaj ji mi oddajamo. To so še zelo neraziskana področja, ki nagovarjajo subtilnejše ravni našega bitja, ki so finejše in nevidne. Dve polji, dve osebi se lahko ujameta ali ne. Če se dve osebi ne ujameta, bosta prej ali slej prekinili stik, ne bosta večno skupaj v pisarni. Če se dve polji, dve duši začutita, bosta presegli vse ovire. Telepatija ni izmislek. A da srečamo tistega ali tisto, ki je za nas pravi/-a, moramo tvegati. In prestati ovire na poti do srca te ljube osebe. To je čustveno, eterično, erotično ujemanje, to je resonanca. To je melodija dveh duš, ki je najlepši zvok v vesolju. Sodelavka, ki je ne maramo, pač ni usklajena z našo melodijo, zato ni stika in ni pesmi. Mi nismo usklajeni z njeno. Oba člena sta razglašena, vi in sodelavka. "

Kaj naj naredimo, da tega sploh ne bi bilo, da ne bi imeli opravka z ljudmi, s katerimi nismo na isti valovni dolžini in zato vsak po svoje razglašeni?

"Takšne ljudi vsi potrebujemo, ker se skozi odnose z njimi učimo. Tudi vi ali jaz sva nekomu čista disonanca. Če jih v našem življenju ne bi bilo, ne bi vedeli, kje smo, kako se odzivamo, nihče nam ne bi odseval naših občutkov, čustev, dejanj in ne bi mogli rasti. Prav ti ljudje so naši odmevi, mi pa njihovi, in samo od nas je odvisno, kako se nanje odzivamo."

Zavist kot gorivo?

Velikokrat sva v najinem pogovoru omenili zavist …

"Zanimivi so politični primeri, ko kandidata, ki je najbolj osovražen in obrekovan, sčasoma vsak dan gledamo po televiziji in v časopisih; in kandidat zmaga. Zakaj bi se človek boril proti zavisti, če ga lahko pripelje do politične zmage?! Nekateri kandidati se zavedajo: če ljudje o tebi govorijo, ti pošiljajo veliko zalogo psihične energije, ki jo je vselej možno nevtralizirati, torej negativni predznak preobrniti na glavo. O nevidnih svetovih nezavednega in podzavesti pa vemo zelo malo. Največ o tem vedo antropologi in lingvistični antropologi ter raziskovalci nevidnega sveta.

Zavist je gorivo, ki poganja mašinerijo potrošništva. Zaradi zavisti in požrešnosti svoj čas in energijo ljudje namenjajo tekmi z drugimi, ki jim zavidajo. Torej – lastno energijo pretvorijo v zavist, namesto da bi jo pretvorili v konkreten študij, ki bi jim prinašal rezultate, ali v dobre odnose z ljudmi."

Del intervjuja iz revije Sensa, spraševala Petra Arula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez