Na Sodišče EU se je januarja lani obrnilo ustavno sodišče, in sicer v postopku ustavne presoje omenjenega zakona, ki naj bi na podlagi predhodnih odločitev ustavnih sodnikov prinesel rešitve za učinkovito sodno varstvo za nekdanje imetnike kvalificiranih obveznosti bank, razlaščene v postopku sanacije bank leta 2013 in 2014. Zakon je začel veljati konec 2019, a se je Banka Slovenije nato v zvezi z njim obrnila na ustavno sodišče.
Banka Slovenije namreč med drugim meni, da zakon krši prepoved monetarnega financiranja in ogroža njeno finančno neodvisnost, da odgovarja potencialno objektivno ter da ji je naloženo plačilo pavšalnih odškodnin investitorjem, ki so fizične osebe, pri katerih pa se niti ne ugotavlja, zakaj je škoda nastala.
Ustavni sodniki so obravnavo ustavnosti delov zakona začeli na začetku 2020 in marca istega leta nato do končne odločitve zadržali njegovo izvrševanje. Pred končno odločitvijo pa so vrhovni sodni ustanovi EU postavili več vprašanj o skladnosti zakonskih rešitev s pravom EU oziroma s pogodbo o delovanju EU in njenimi protokoli.
Ustavno sodišče na primer zanima, ali pogodba o delovanju EU prepoveduje, da bi nacionalna centralna banka, ki je članica Evropskega sistema centralnih bank, iz lastnih sredstev odškodninsko odgovarjala nekdanjim imetnikom izbrisanih finančnih instrumentov, o izbrisu katerih je odločila v okviru zakonsko dodeljene pristojnosti za izvedbo izrednih ukrepov za preprečevanje ogroženosti stabilnosti finančnega sistema - če se izkaže, da pri izbrisu ni bilo spoštovano načelo, da ne sme biti noben imetnik finančnega instrumenta zaradi izrednega ukrepa na slabšem, kot če izrednega ukrepa ne bi bilo in če pri tem odgovarja za škodo, ki je jo bilo mogoče predvideti iz dejstev in okoliščin ali je posledica opustitve dolžne skrbnosti na strani centralne banke.
Eno od vprašanj je tudi, ali pogodba o delovanju EU prepoveduje, da bi centralna banka iz lastnih sredstev izplačevala posebna denarna nadomestila delu nekdanjih imetnikov izbrisanih finančnih instrumentov zaradi izbrisov, pri čemer za upravičenost do nadomestila zadošča, da je bil finančni instrument izbrisan, ne pa, ali je bilo kršeno načelo, da ne sme biti noben imetnik finančnega instrumenta zaradi izrednega ukrepa na slabšem, kot če izrednega ukrepa ne bi bilo.
Banka Slovenije je po zakonu namreč dolžna delu nekdanjih imetnikov, katerih kvalificirane obveznosti je izbrisala, izplačati pavšalno nadomestilo v višini 80 odstotkov vrednosti kupnine, ki jo je nekdanji imetnik plačal za kvalificirano obveznost (pri čemer znesek nadomestila vlagatelju ne sme presegati 20.000 evrov za posamezni red).
Ustavno sodišče zanima še, ali pogodba o delovanju EU nasprotuje, da bi bilo centralni banki naloženo plačilo odškodnin za škodo, nastalo kot posledica izvrševanja njenih zakonskih pristojnosti, v višini, ki lahko okrni njeno zmožnost za učinkovito opravljanje svojih nalog.
Zakon predvideva, da Banka Slovenije dobičke po januarju 2019 razporeja v posebne namenske rezerve, namenjene izplačevanju odškodnin. Če ta vir ne bi zadoščal, bi se uporabilo polovico splošnih rezerv, nastalih pred letom 2019. Če še to ne bi bilo dovolj, bi odškodnine poplačala država, a v obliki posojila Banki Slovenije.
Sodišče EU mora ob tem presoditi še, ali je treba evropske direktive, ki varujejo zaupnost informacij, pridobljenih pri bonitetnem nadzoru bank, razlagati tako, da ti direktivi varujeta tudi zaupnost informacij, ki so bile pridobljene ali so nastale pri izvedbi ukrepov. Zakon namreč predvideva javno objavo med drugim podatkov o pregledu kakovosti aktive bank in obremenitvenih testov ter pogodb z izvajalci teh pregledov in testov.
Pred končno odločitvijo Sodišča EU je svoje sklepne predloge v četrtek objavila generalna pravobranilka Juliane Kokott. Stališča pravobranilcev za samo sodišče niso obvezujoča, a običajno jim sodniki v pretežni meri sledijo.
Njeni predlogi so, da je pogodbo o delovanju EU in Protokol št. 4 o statutu Evropske centralne banke in Evropskega sistema centralnih bank treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi o uporabi dobička centralnih bank, ki jih več let v polni meri ovira pri tem, da bi vzdrževale svoje splošne rezerve, in poleg tega omogoča uporabo že obstoječih rezerv centralne banke do določenega zneska za financiranje javnih nalog.
"Taka ureditev namreč pomeni nevarnost, da neto lastniški kapital nacionalne centralne banke v primeru izgub v povezavi z operacijami monetarne politike v daljšem časovnem obdobju pade pod znesek njenega osnovnega kapitala ali je celo negativen," je navedla.
Pravobranilka ocenjuje tudi, da je treba pogodbo o delovanju EU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki jo za financiranje plačila odškodnin predvideva zakon za zagotovitev sodnega varstva za razlaščence.
To velja tudi takrat, kadar obveznost plačila odškodnine v skladu z nacionalnim pravom nastopi zaradi kršitve načela, da ne sme biti noben imetnik finančnega instrumenta zaradi izrednega ukrepa na slabšem, kot če izrednega ukrepa ne bi bilo, in kadar ta obveznost obstaja objektivno, ne da bilo treba dokazati kršitve omenjenega načela ali dolžne skrbnosti na strani Banke Slovenije.
Na vprašanje, ali je treba evropske direktive, ki varujejo zaupnost informacij, pridobljenih pri bonitetnem nadzoru bank, razlagati tako, da ti direktivi varujeta tudi zaupnost informacij, ki so bile pridobljene ali so nastale pri izvedbi ukrepov, pa pravobranilka odgovarja, da ne. Banka Slovenije je sicer dokumentacijo, povezano z izbrisi, že objavila v začetku 2020.