Čarobno jezero, skrivnostne jame in gosposki grad

Tokrat smo raziskovali manj obiskane, kjer še vedno lahko najdemo trenutke miru in samote. Potep s testnim mercedesom smo začeli na Uncu in končali pod gradom Snežnik.

Dobra stran pandemije je gotovo ta, da smo začeli bolj raziskovati lastno državo. Svoje so k temu prispevali tudi turistični boni. Opažanje o večjem zanimanju domačih gostov za Notranjsko sta z nami delili tudi predstavnici Notranjskega regijskega parka, Ladi Klančar in Eva Kobe, ki sta nas popeljali po skritih kotičkih parka in nam jih podrobneje predstavili.

Po kosilu smo se od prijaznih deklet poslovili in se odpravili najprej v Loško dolino, kjer smo raziskovali mogočni grad Snežnik in se nato domov vrnili čez Bloško planoto, ki se dviga od 700 do 800 metrov nad morjem. Odkar so ob umetno zajezenem Bloškem jezeru uredili uredili sodoben glamping, je planota zanimiva tudi za večdnevno raziskovanje.



Najlažje je, če se na podrobnejše raziskovanje teh krajev odpravimo z avtomobilom, ki ga pustimo na poljubni izhodiščni točki in nato potep nadaljujemo s kolesom ali peš. Če morda nismo v najboljši kondiciji, lahko do večine znamenitosti prispemo tudi z avtomobilom. Sicer pa so ti kraji v neposredni bližini primorske avtoceste, zato je potovalni čas lahko zelo kratek, če seveda na avtocesti ni že pregovornih zastojev.

Nekoč je bila jama

Avtomobilistom in motoristom malo manj ljuba posebnost Notranjskega regijskega parka so makadamske ceste, ki vodijo okoli Rakovega Škocjana in po delu poti ob Cerkniškem jezeru. Kot smo izvedeli od sogovornic, že vrsto let iščejo primerno tehnologijo, s katero bi do okolja prijazno in trajnostno preplastili makadam. Ne glede na izbrano prevoz­no sredstvo pa na potikanje po teh koncih ne pozabimo vzeti s seboj zadostne količine tekočine in česa za pod zob, saj lokali v parku ne uspevajo prav za vsakim vogalom.



Naš prvi postanek je Rakov Škocjan, slikovita kraška dolina ob severnem vznožju Javornikov, ki je nastala z udiranjem in rušenjem stropa kraške jame, kar dokazujeta oba naravna mosta, po katerih je destinacija tako znana. Po ravnem ilovnatem dnu doline vijuga potok Rak, ki je dal dolini ime. Polnijo ga vode, ki se po podzemlju stekajo s Cerkniškega polja in izpod Javornikov.

Rečica priteče na površje iz Zelških jam na vzhodni strani doline, ponikne pa v Tkalca jami na zahodnem delu. Skupaj s Cerkniškim jezerom in Križno jamo je Rakov Škocjan razglašen za mednarod­no pomembno mokrišče – ramsarsko območje. Dolina je tudi prvi slovenski krajinski park, ustanovljen že leta 1949. Rakov Škocjan je uvrščen tudi na Unescov seznam naravne dediščine, kar kaže na njegovo edinstvenost. Po dolini je, kot se za tako naravno znamenitost spodobi, speljana naravoslovna učna pot, ki je dobro označena.



Če prihajate z avtoceste, je proti Rakovemu Škocjanu najbolje zaviti že na Uncu in se ga lotiti z zahodnega dela. Tako smo storili tudi mi in prvi postanek naredili pri Velikem naravnem mostu, od koder se odpre lep razgled nad dolino. Lučaj od mostu so razvaline cerk­vice sv. Kancijana. Mogočnosti 37 metrov visokega Velikega naravnega mostu se zavemo šele, ko se spustimo v dolino in se sprehodimo pod njim. V času našega obiska je bila gladina vode zelo nizka, na kar sta nas opozorili predstavnici parka in pokazali na označbo ravni vode v času hudega deževja, ki je bila visoko nad nami.



Nekje na pol poti po dolini, skozi katero pelje makadamska državna cesta, stoji Hotel Rakov Škocjan, kjer je mogoče prespati ali se okrepčati med raz­iskovanjem doline. Naslednji postanek, oddaljen nekaj minut vožnje z avtomobilom, je 42 metrov visoki Mali naravni most. Avtomobil smo pustili na označenem parkirišču in tistih nekaj sto met­rov opravili peš. Pod Malim naravnim mostom so posneli nekaj kadrov Winetouja, zato ga radi obiščejo tudi ljubitelji del Karla Maya.

Jezero, ki neprestano spreminja svojo podobo

Potep po Notranjski smo nadaljevali v smeri Cerknice, najbolj znane po pustnih šemah in presihajočem Cerkniškem jezeru. Na poti do jezera sledimo smerokazom in v nekaj minutah prispemo do naselja Dolenje Jezero, kjer so ob velikem parkirišču nedavno odprli nov center za obiskovalce.

»Brez skromnosti pravim, da je ta zgodba Cerkniškega jezera velik čudež narave, in lahko se upravičeno in brez vsakršne pristranosti uvršča med največje čudeže narave,« je o fenomenu presihajočega jezera zapisal že naš učen­jak Janez Vajkard Valvasor. Nazorno se lahko o jezeru, ki čez leto neprestano spreminja svojo podobo, podučimo tudi v Muzeju Jezerski hram.
Sogovornici nam razložita, da se jezero na Cerkniškem polju praviloma zadrži okoli devet mesecev na leto. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 kvadratnih kilometrov, ko pa je je največ, meri jezero skoraj 30 kvadratnih kilometrov. Ko je polno, je
Cerkniško jezero je največje v Sloveniji. V poletnih mesecih je voda predvsem v njegovem severozahodnem delu, tam, kjer stoji že omenjeni center za obiskovalce.

Če se želimo od centra peljati na­prej ob jezeru po makadamski cesti, se izognimo nedelji, ko je promet dovoljen le za lastnike parcel. Po makadamski cesti prispemo do Otoka, edinega otoka v Sloveniji, ki nosi ime Otok, in nato naprej mimo Gorenjega Jezera in Žerovnice do Cerknice.

Kmalu zatem, ko v Cerknici prečkamo most, zavijemo levo v hrib in ustavimo na označenem parkirišču. Od tam dobro označena pot vodi na Slivnico, kjer so bili pohodniki še pred leti deležni precej osnovnih storitev Doma na Slivnici. Toda s skrbno obnovo občine Cerknica in prihodom novih oskrbnikov je ta lani poleti doživel preporod. Pričakalo vas bo lepo obnovljeno pritličje in delno tudi sobe, kjer je mogoče prespati.



Pred domom sta postavila maskoto, slivniško coprnico Uršulo, ki jo je izdelal lokalni akademski kipar Mišo Strman in po legendi domuje tam. Kulinarično ponudbo sta poživila z enolončnicami, domačimi zavitki in drugimi sladicami, ob vikendih pa za obiskovalce zunaj sproti pečejo palačinke. Med epidemijo, ko dom ni smel biti odprt, sta za pohod­nike zunaj postavila hladilnik s pijačo in prigrizki in v zameno prosila za prostovoljne prispevke.

In kako sta postala oskrbnika? Januarja lani, ko je dom sameval, ker ni imel najemnika, sta šla na izlet na vrh Slivnice. Želela sta si čaja in štrukljev, pa jih nista mogla dobiti. Potem sta izvedela za razpis in se nanj prijavila. Ko sta bila izbrana, sta si prisegla, da obiskovalci s Slivnice nikoli več ne bodo šli lačni. Zdaj se šalita, da sta želela štruklje, dobila pa celo Slivnico.

Pohodniško-kolesarski raj

Notranjski regijski park ponuja številne označene pohodniške – nekatere med njimi so tudi učne – in kolesarske poti. Nekatere pešpoti, kot sta denimo 8,5-kilometrska (v obe smeri) Pot Drvošec in krožna štirikilometrska Pot izvirov, so primerne za vsakogar, za najmlajše, spet druge zahtevajo več kondicije in opreme.

Podobno velja za kolesarske poti po parku, kjer bo vsak našel sebi in svojemu kolesu primerno. Ko smo že pri športnih dejavnostih: na Cerkniškem jezeru je, ko vodostaj to dopušča, mogoče tudi čolnarjenje, ali v spremstvu vodnika v najetem čolnu ali s svojim (nemotornim) plovilom, velja pa se vnaprej podučiti o plovnem režimu, saj gre za naravni park s svojimi pravili.

Za temeljito raziskovanje Notranjskega regijskega parka in njegove širše okolice en dan nikakor ne zadošča. Tako nam ni uspelo obiskati slovite Križne jame, sta nam jo pa na kratko opisali sogovornici: »Križna jama je prava posebnost, ker je edina povsem naravna jama v Sloveniji. Vanjo obiskovalce vodijo člani Društva ljubiteljev Križne jame, entuziasti, jamarji, ki z vsem srcem skrbijo za ohranitev te edinstvene jame, v kateri je več kot 40 jezer.



Je edina naravno ohran­jena turistična jama v Sloveniji, zato v njej ni električne razsvetljave in betonskih poti. Za ogled dobijo obiskovalci gumijaste škornje in prenosno akumulatorsko svetilko. Da bi jamo ohranili zanamcem, je obisk omejen.«

Edinstveni grajski muzej

Po poznem kosilu v Žerovnici smo se poslovili od deklet iz Notranjskega regijskega parka, sedli v našega mercedesa razreda B in se usmerili proti Loški dolini. Na ovinkasti podeželski cesti smo cenili njegovo dobro uglašeno podvozje, gladko delujoči samodejni menjalnik in živahni, a hkrati gospodarni bencinski motor. V dobre pol ure smo prispeli do gradu Snežnik, enega redkih slovenskih gradov, ki se še ponašajo z izvirno opremo. V njem danes deluje muzej bivalne kulture 19. stoletja, nad katerim bdi Narodni muzej Slovenije.



Grad je bil pred časom obnovljen, tako da znova sije v svoji nekdanji lepoti. Obiskovalci si lahko ogledajo originalno opremljene dnevne salone, spalnice družinskih članov, spalnice za goste, dve jedilnici, gledališko sobo, večerni salon, grajsko knjižnico, prostore za služinčad, grajsko klet in egipčansko sobo, ki šteje za posebnost. Poleg pohištva, likovnih del, knjig, lončenih peči, svetil, preprog, številnih uporabnih in okrasnih predmetov je v gradu tudi lepa zbirka lovskih trofej iz obdobja zadnjih lastnikov. V poletnem času je muzej odprt vsak dan med 10. in 16. uro.

Ko smo se naužili grajskega življenja, smo krenili nazaj proti Bloški planoti, v smeri Nove vasi in Bloškega jezera. V Novi vasi si lahko po predhodnem dogovoru v TIC Bloke ogledamo pred leti odprti muzej Bloški smučar, posvečen zgodovini življenja na Bloški planoti in začetkom smučanja. Bloško jezero, ki je z odprtjem glampinga turistično zaživelo, je od Nove vasi oddaljeno le nekaj minut vožnje. Parkiramo pred Brunarico, se sprehodimo ob jezeru, morda namočimo noge, vsekakor pa kaj popijemo, si privoščimo točeni sladoled ali znameniti bloški burger. Lesene skulpture pretež­no medvedov, ki jih vidimo ob jezeru in celo na njegovi gladini, so delo domačina in lastnika glampinga ter Brunarice ob jezeru Janeza Hitija.