Danes bi 100. rojstni dan praznoval Janko Messner

Danes bi 100. rojstni dan praznoval Janko Messner (1921-2011), pisatelj, pesnik, dramatik, mojster maternega jezika, pokončni koroški Slovenec, ki smo ga leta 2009 obiskali v Strunjanu, kjer si je krepil zdravje. Preberite, kaj vse nam je tedaj povedal ta duhoviti in ostri mož ...

Prejeli smo pismo, gosto popisano, jedko, polno sarkazma, kritično, ostro do tistih, ki v našem času skušajo spreobrniti dejstva vojne in povojne zgodovine. Sprava sploh ni potrebna, saj bi prave borce za svobodo le žalila, je odločen Janko Messner. In glej hudiča, četudi se je leta 1921 rodil v Dobu pri Pliberku na avstrijskem Koroškem in bil gimnazijski profesor slovenščine tako na Ravnah kot v Celovcu, je najnovejšemu pismu dopisal strunjanski hišni naslov.

Ko vstopimo v hišo, vzraslo med strunjansko plažo in solinami, ura kaže poldan. Pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, satirik, častni predsednik Društva slovenskih pisateljev v Avstriji se ravno pripravlja na srečanje z žganci. “Koroškimi žganci,” pove Zofka Poschinger, Messnerjeva soproga, pred debelega pol stoletja pa njegova učenka, ki rada potrdi, da je bil odličen profesor. Kdor se čudi, da gospod tako častitljivih let od vseh terja tikanje, tistemu pisatelj brž vrne: “Nisem nikakršen gospod! Tudi z dijaki sem bil zmeraj na ti. Poučeval sem jih drugače kot tisti profesorji, ki so odpredavali svojih štirideset minut in zbežali domov. Z dijaki se še zdaj srečujem in pravijo mi: 'Ti si nas učil misliti.' Vidite, to mi je najljubša beseda: misliti.”

A prazna vreča ne stoji pokonci, kaj šele da bi mislila, zato žganci že romajo na mizo. Porcija za vsakogar, ki mu teknejo! Zakoncema je v veliko veselje, če jih je še kdo voljan okušati. “Na Primorskem jih nimate kaj preveč radi,” se smeje pisatelj. Kar takoj pove tudi, da mu prija morje, da mu prijajo soline, da mu prija razgled na Piran, le tisto pogreša, kar se je v minulih desetletjih še kako zažrlo pod njegovo kožo - življenje v javnosti, polemiko. Tudi na Primorskem vseskozi ustvarja - napisal je grotesko o Haiderjevi poti v nebesa, ki jo je navdihnila pogrebna slovesnost pred celovško stolnico, kjer je škof Schwarz z vsem potrebnim in nepotrebnim patosom govoril, da Haiderja vidi v Jezusovem naročju. Napisal je tudi satiro, ki v enem mahu obračuna tako s hedonističnim preobiljem našega časa kot s spakedrano full-cool govorico, “najbolj nesramno in grdo slovenščino”, ki jo vse pogosteje sliši na naši nacionalni televiziji.

Televizija vseskozi brli sredi apartmaja, interneta nimata in Messner ne uporablja niti računalnika. Vedno piše “po starem”, na roko. “Saj drugače niti ne morem,” salutira s pokrčenimi prsti leve roke. Leta 1945 so ga zadele esesovske krogle in mu prebile rebra, zaradi česar ima še danes težave s pljuči, ki jim tako prija obmorski zrak. Ena od krogel je zadela levo roko in mu za vselej omrtvičila prste. “Ko me kdo vpraša, kaj sem bil med vojno, mu pokažem tako,” spet vojaško salutira. “Tile prsti so legitimacija Hitlerjevega kazenskega bataljona.”

Umreti na suhem

Fantje, ki jim zadnje čase ni treba služiti vojaškega roka, so lahko veseli, pravi pisatelj, ki so ga leta 1941 nasilno vpoklicali v Hitlerjev Wehrmacht. A vojni prizori so ga kaj kmalu pahnili v blaznost. “Imel sem takšno smolo oziroma srečo, da sem doživel živčni zlom. Pred vsemi sem preklinjal Hitlerja, Göringa, Goebbelsa, vso to bando. Za eno leto so me dali na psihiatrijo, sploh nisem vedel, kako mi je ime, kaj sem po poklicu, molčal sem, jedel, pa strašno jokal ... Dali so me na ta prav hud oddelek, kjer so se nekateri mazali s svojim blatom in podobno. Groza.” Tamkaj ga je obiskala tudi mati. “Pa je sploh nisem prepoznal! Z njo je prišel tudi sosed, ki je namesto nje govoril nemško. Veste, moja mati je bila Kraševka, doma iz Rakitnika pri Postojni, poleg tega pa so jo leta 1920 na zborovanju pred koroškim plebiscitom v Velikovcu pretepli, tako da se ji je upiralo govoriti nemško. Ko je prišla k meni, sem jo le tiho gledal. Nisem vedel, da je moja mati.”

Leta 1944 so ga premestili v kazenski bataljon za Königsbergom, metropolo Vzhodne Prusije; mesto se danes imenuje Kaliningrad in sodi pod Rusijo. Tamkaj so ga v začetku naslednjega leta zadeli tisti skorajda smrtni streli. “V kazenskem bataljonu so nas postrojili v skupine po deset, bili smo hrana za kanone, obsojenci na smrt. Vodili so nas mladi smrkavci, stari osemnajst, devetnajst let, ki so jim obljubili oficirske epolete, če nas bodo dobro vodili,” se spominja. “Rusi so nas k sebi vabili v nemško-štajerskem dialektu, ponoči, z megafonom: 'Pridite, tovariši, pritecite k nam, vemo, da ste kazenski bataljon, tudi vaši predniki so pribežali k nam, nikomur se ne bo nič zgodilo.' S tovarišem sva se odločila, da prebegneva k njim. Bila sva že na križišču, v gozdu, ko zagledava obris oklepnika. Misliva, da so Rusi, dvigneva roke, oklepnik se nama približa na kakšnih deset metrov, pa mi tovariš reče: 'To niso Rusi, to je SS!' Obrne se, odskoči, jaz pa za njim. Ko sem se zasukal, so ustrelili in zadelo naju je. Tovariša so ubili, tudi jaz sem padel in mislili so, da sva oba mrtva. In so odpeljali. Ležal sem v snegu, ni ga bilo veliko, kakih pet centimetrov. Ko sem se zbudil, se je že delal dan.”

Napol zavesten se je skušal odplaziti pod bližnjo smreko, na suho. “Na kopno, ja. Kot divjačina, ko hoče umreti. Nihče ne bi rad umrl na mokrem, vsi hočejo to storiti na suhem.” Tamkaj, na gozdnih tleh, ga je našel mimoidoči domačin, mu pomagal iz hoste in ga predal nekemu šoferju, ki je že prevažal tri podobne nesrečnike. Odpeljal jih je v šolo, ki so jo začasno spremenili v zasilno bolnišnico. Ker je nekdo ravno umrl, je Messner takoj dobil posteljo. “To je bil krasen, pa četudi čuden trenutek: postelja je bila še topla, ko sem legel vanjo. Povili so mi rane in rekli, naj si odpočijem, a naj nikar ne zamudim zadnje ladje, ki čez deset ur odpelje proti Danski, zatem pa v Nemčijo, v Hannover.” Za hip pomolči. “Vse to pripovedujem, ker vam hočem pokazati, da vem, kaj je umiranje. Smrt ni huda, sploh je ne spoznaš. Tako je govoril že Josip Vidmar. Ko so ga spraševali o tem, je rekel: smrti ne poznam in je niti ne bom spoznal. Ko umreš, te ni več in ne moreš je spoznati. Ne doživiš je.”

Čim dlje od avstrijske politike

Po vojni je moral zapustiti rodno avstrijsko Koroško. “Angleži so me zaprli kot aktivista OF. Partizanom so dali štirinajst dni, da zapustijo Koroško, tistega, ki tega ni storil, pa so zaprli. Utišati so hoteli vse titoiste.” Pozneje je vendarle zapustil dom, šel čez mejo. Po študiju slavistike v Ljubljani je osem let poučeval na Ravnah, zatem pa se vrnil v Avstrijo. Danes ga tja vleče le malokaj. Ni naključje, da je za svoj novi dom izbral Strunjan, nasproten kanton slovenskega prostora. “Čim dlje od avstrijske politike,” pravi. Haiderjev posmrtni volilni uspeh ga je neprijetno presenetil. “Seveda me je. Groza, še pet odstotkov so dobili! To je nevaren razvoj.”

Ker je spoznal, da tamkajšnjih razmer zlepa ne premakneš, se zadnje čase bori drugače. Leta 2002 ga je avstrijski predsednik odlikoval s častnim križcem za znanost in umetnost, a mu ga je Messner vrnil, saj predsednik ni podprl prošnje slovenskih koroških organizacij, naj nacionalna televizija ORF prikaže njegovo televizijsko dramo Vrnitev in dokumentarni film Člen 7, v katerem avstrijska avtorja intervjuvata vrsto znanih koroških Slovencev. Lanskega decembra se je odločil za podobno potezo - zavrnil je nagrado dežele Koroške. “Dokler ne postavijo dvojezičnih tabel, je ne sprejmem!” je odločen. “In niti šest tisoč evrov, kar je zame veliko denarja, ki bi nama z ženo prišel prav. Ampak rekel sem jim: 'Iz rok takega deželnega glavarja, ki hodi po Haiderjevih stopinjah, ne bom vzel ničesar. Hranite denar, ponj bom prišel, ko bom zagledal table. Če prej umrem, pa ga dajte Internacionalnemu kulturnemu centru v Celovcu, ki ga vodi moj sin.'”

Mirko Messner je v marsičem dedič svojega očeta - že pred študijem slavistike in germanistike je bil aktiven v dijaškem socialističnem gibanju, danes pa je generalni tajnik Komunistične partije Avstrije. “To je posel brez kruha. Že zato cenim njegova prizadevanja,” pravi oče, ki tako kot sin ostaja marksist. “Sem marksist, ki nikoli ni šel v partijo. Ideje so eno, režim je drugo. Ideje niso krive, če se v umazanih človekovih rokah izmaličijo v ideologijo.”

In evo, prav tole ga jezi zadnje čase - umazane človeške roke, ki ne pacajo le idej, ampak tudi zgodovino. “Kako že pravijo temu? Sprava, ja. Vsi ti čudni iskalci sprave ... Pri nas pravimo: 'Tu nimaš kaj iskati, tu imaš gobec držati.' Če bi o kolaboraciji tako lepo govorili v Nemčiji, bi jih zaprli. Pa tudi v Avstriji bi jih. Haider je bil trotl in je govoril, da je bila gospodarska politika pod Hitlerjem dobra, pa je izgubil sedež glavarja. Ko so prišle naslednje volitve, je to izjavo prekliceval. Pri nas preprosto ne dovolijo takšnih reminiscenc.”

Brez socializma ni krščanstva

Sam je hitro dojel, kam je skušal slovenski narod spehati škof Rožman. “Bratranca Rada Trampuža, študenta na ljubljanski Filozofski fakulteti, so tri tedne pred koncem vojne vtaknili v domobransko uniformo. Svaril sem ga: 'Na Koroškem Hitler ubija duhovnike. Proč od škofa Rožmana!' A me ni poslušal, in končal je v Kočevskem rogu. Kaj bi jaz storil z izdajalci - ne vem. Vseh po vrsti seveda ne bi dal streljati, saj so bili nekateri zapeljani. Tisti, ki pa so to počeli, ker so špekulirali, da bodo tako prišli do oblasti, vidite, za take pa je vrvica dobra. Revolucija jih je upravičeno pobesila, to je bilo nekaj normalnega. Noben domobranec ni imel človeške, kaj šele narodnopolitične pravice imenovati se borca za svobodo.”

Mnogi med njimi so bili zapeljani, poudarja. Cerkev tu pač ni odigrala častne vloge, do nje pa je oster tudi danes: “Naj vsem sedmim škofom slovenskega narodiča na uho glasno zakričim tole poslanico: stopite v korak z Nazarencem! Kdor je med vami še iskren kristjan, bo sledil 'rdečemu' Vekoslavu Grmiču. Ko sem se odpravljal v Nikaragvo k Ernestu Cardenalu, mi je Grmič v nahrbtnik vtaknil pismo zanj. Naslovil ga je Brez socializma ni krščanstva. Če se prav spominjam, sem v Novi zavezi bral, da je Jezus vrgel iz templja tedanje bankirje in tajkune. Bil je socialist oziroma komunist brez narekovajev! Bodite tudi vi takšni in ne grabite državnega premoženja, gozdov in drugega za svoje templje. Bodite kristjani, kakršna sta bila moj brat, duhovnik Štefan Messner in moj duhovni oče Ignac Muri, župnik z Jezerskega. Onadva okrog vratu nista nosila zlatih križcev, saj nista pozabila, da je bil križ, na katerem je umrl Jezus, lesen.”

Rad govori o še enem duhovniku, pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Že skoraj na pamet zna odlomek iz njegove spominske knjige Leta mojega popotovanja (1957), kjer Finžgar piše: “Edina Komunistična partija je takoj spoznala položaj in jasno sprevidela, da vsi ti skrivači brez organizacije in vodstva ne pomenijo nič ... In kaj nekdanje slovenske politične stranke: stara liberalna, mladina JNS in najmočnejša SLS? Brez konca je bilo posvetovanj. Pametni in pošteni so se trudili, da bi strnili ves narod v boj za osvoboditev. Dobro hoteči možje niso uspeli. Stara zagrizenost je poznala samo 'prvo in zadnjo besedo - oblast' (Ivan Cankar). Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.”

Ko prebere odlomek, pokaže na papir: “Finžgar je zame merodajen. Hitler in Himmler sta imela z nami jasne načrte - Koroško totalno ponemčiti in uničiti naš jezik. V javnosti nismo smeli govoriti slovensko. V hlevu, s konji in kravami, je to še šlo, tam še ni bilo nadzora, že na čakalnici železniške postaje v Pliberku pa si nismo upali govoriti v maternem jeziku. Himmler je v Ukrajini že dal v zemljo zabiti table z občinskimi imeni koroških krajev, v katerih živijo Slovenci. Po vojni naj bi nas preselili tja, na ukrajinske ravnine, kjer bi kot sužnji pridelovali žito. Ne morete si misliti, kako sem jaz Stalinu hvaležen,” se nasmehne, zadovoljen s šokantnostjo izjave. “Ja, hvaležen sem temu grozotnemu morilcu lastnih Rusov! Recite mi, da sem zmešan, ampak čisto jasno mi je bilo, da se pod Hitlerjem Slovencem ne obeta prav nič dobrega. Le smrt.”  

---