Akademik je za to, da gleda proč

Na Radiu Ognjišče so apelirali k temu, da se zaradi blatenja vlade sproži postopek in »tudi odvzem naziva ‘akademik’ zaradi zlorabe imena inštitucije«

Pred dnevi je javnost doseglo odprto pismo Komisije za človekove pravice pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti z naslovom »Za ustavnost in proti zlorabi prava«, v katerem se velika večina njenih članov obrača na poslanke in poslance z apelom, da se uprejo rušenju naše ustavne ureditve pod oblastjo, ki nesporno vodi državo na avtokratski način. Pod pismo so podpisani članice in člani te komisije, ki so Tine Hribar, tudi njen predsednik, Renata Salecl, ki je podpredsednica, Milan Dekleva, Josip Globevnik, Ivan Kreft, Blaž Rozman in Alenka Šelih. Podpis so dejansko prispevali kar vsi njeni člani z izjemo Jožeta Krašovca.

Njihovo pismo je dramatično, govori o nevarnostih pod oblastjo Janeza Janše, o možnosti zdrsa v totalitarno strukturo družbe po suspenzu pravosodne in zakonodajne oblasti, omenja »oblastniško nasilje«, ki povzroča odpor ljudi, med nekaterimi pa tudi nasilno obnašanje. Obenem označi za škodljivo, če oblast razglaša miroljubne proteste za nekaj nasilnega, med drugim univerzitetnikovo branje ustave in akademikovo branje lastnih pesmi pred parlamentom. Kasneje je predsednik komisije pismo izročil predsedniku parlamenta Igorju Zorčiču in ob tej priložnosti roteče posvaril predsednika vlade, da preneha z rušenjem države, cunamijem prevzemov in totalnim obvladovanjem vsega.

Nadpolitičnost akademije?

Apel akademikov je kar dobro odmeval v javnosti, toda hkrati je doživel izjemno slab sprejem pri vodstvu SAZU, torej v domači »hiši«. Da bi bila naloga izobražencev, univerzitetnikov in intelektualcev v akademski sferi opozarjati na avtoritarno nevarnost in nujnost zavarovanja demokracije, sicer sledi hiter prehod v anarhijo in nato v totalitarizem, je v svojem apelu vodstvu SAZU, ki jo vodi dr. Peter Štih, pozval Forum za demokracijo. Njegovo podporno izjavo so sicer mediji bojkotirali. So pa zato na pomoč vladi priskočili številni, predvsem Janševi mediji, intelektualci in pravniki, recimo Marko Novak z Evropske pravne fakultete Nove univerze, ki v svoji kolumni govori o »nepotrebnem« pismu akademikov, ki da priliva olje na ogenj trenutne izrazite razklanosti slovenske družbe.

Toda potem se je ponovila zgodba lanskega leta z odločnim distanciranjem podpredsednika SAZU Milčka Komelja od takratne izjave iste Komisije za človekove pravice, ki je opozorila na avtokratska ravnanja med pandemijo. Protestiral je tudi že takrat nepodpisani Krašovec, češ da je s pismom kršeno »načelo nadpolitičnosti akademije«. V celotni ponovljen odziv je bil tokrat na višjih obratih; če je pismo še bolj dramatično v svarilu, da »vladno vodenje države in obvladovanje civilne družbe že prehaja v totalitarno obliko oblasti«, so se tokrat odzvali v vodstvu SAZU in pojasnili, da podpisniki pisma niso napisali in poslali v javnost v imenu omenjene komisije ali v imenu SAZU, pač pa kot posamezniki.

Očitek o dnevnopolitični temi

To seveda ne drži, kajti javnosti je bilo posredovano kot pismo Komisije, h kateremu so dodani vsi podpisi. Ocena, da smemo govoriti o pismu Komisije in ne le posameznikov, je tudi legitimna, saj se od osmih članov ni podpisal le en, omenjeni Krašovec, ki je kasneje izjavil, da bo protestiral proti zlorabi. Vendar proti zlorabi česa in v čem bi lahko ta bila, če ni prej zloraba prav to, kar počne sam?

Izjava vodstva SAZU bo obveljala za eno najbolj žalostnih in hkrati simptomalnih, kar smo jih slišali v mandatu Janeza Janše:

»SAZU se ni in se ne vtika v (dnevno)politične teme in tega seveda ne počnejo niti njegova delovna telesa. Imajo pa člani SAZU tako kot vsi državljani Slovenije pravico, da izražajo svoje osebno mnenje tudi v obliki javnega pisma.«

Kot vidimo, so akademiki izpeljali nekakšen freudovski das Ungeschehenmachen: vodstvo se je moralo pretvarjati, kakor da se ni zgodilo, kar se je, in pri tem fingirati, kot pri kakšnem obrambnem mehanizmu, da izjave ni bilo, zaradi česar je kompulzivno izbrisalo možnost, da je šlo res za stališče Komisije s prisilno trditvijo o praznem izražanju »osebnega mnenja«.

Seveda že pogled na pismo razkrije, da so se akademiki podpisali kot člani Komisije. Toda poskušajmo si predstavljati, kako podcenjujoča in deplasirana je reakcija, po kateri so svarila o prehodu iz demokracije v avtokratski sistem, zdrsu v totalitarnost in možnem nasilju zgolj dnevnopolitična tema, o kateri akademiki ne želijo imeti javnega stališča in povedati ničesar? Koliko je potem vredna znanstvena vrhuška intelektualne moči v Sloveniji, Olimp vrhunske slovenske misli, po nujnosti tudi cvet kritičnega družboslovja in humanistike, ki nikakor ne bi smel ostati nemi opazovalec dramatičnega družbenega dogajanja? Kakšen režim bi se moral vzpostaviti v Sloveniji, da bi akademske bogove zdramil iz samozadostnega spanca, tistega, ki najbrž ni rezultat kakšne globoke indiference, ampak morda skritosti političnih in ideoloških preferenc, zaradi katerih jim v vsebinskem smislu pismo Komisije preprosto ni bilo všeč?

Poziv, da se jim odvzame naziv akademikov

Vodstvo SAZU je v zadnjih dveh letih podalo nekaj izjav, ob pandemiji koronavirusa, pozvalo je k cepljenju in letos napisalo odmevno stališče o slovenski spravi. Kar pomeni, da recimo narodna sprava za njih vendarle ni dnevnopolitična muha. Omenjeni akademik Krašovec je svoje kolegice in kolege na SAZU obtožil, da so napisali besedilo, ki je »neresnično«, ki »vso krivdo prelaga iz neke splošne problematike, ki je svetovnega obsega, na sedanjo vlado«, predvsem pa »ni na akademski ravni«. Po njegovem je šlo za zlorabo akademije, k čemur je dodal:

»Prvi problem je v tem, da se neka skupina v okviru akademije smatra za poklicane, da se kar naprej vtika v neko dnevno politiko. Komisija za človekove pravice pa ima nalogo predvsem, da spremlja tiste primere, ki so dokazano žrtve določene diskriminacije doma ali v tujini.«

Težava državljanskega in akademskega javnega opredeljevanja je torej v »nepoklicanosti« – pogled, ki kliče k molku, apatiji in državljanski pasivnosti vrhovne znanstvene ustanove v državi. Gotovo drži, da je njeno primarno poslanstvo drugje, toda če je znanost, katerakoli že, v izhodišču namenjena le sama sebi in samozadostna, potem je ta svet res vreden, da propade. Na Radiu Ognjišče so celo apelirali k temu, da se zaradi blatenja vlade in tega, kar so »družbeno-politično angažirani akademiki« dosegli, sproži postopek in »tudi odvzem naziva ‘akademik’ zaradi zlorabe imena inštitucije«.

Videli bomo, ali bo vodstvo SAZU, ogorčeno nad pismom o možnem zdrsu v totalitarnost, sledilo namigu cerkvenega radia. Tudi če se to ne bo zgodilo, pa že zdaj vemo, kako si šefi te ustanove predstavljajo svojo akademsko senzibilnost do družbenega dogajanja v kombinaciji s svojo etično integriteto: nič hudega, če nam vsak dan uničujejo demokracijo in temelje pravne države, rušijo pravosodje, izvajajo kadrovski cunami ali uvajajo sistemsko korupcijo. Akademik na SAZU mora v skrbi za človekove pravice ostati vzvišen nad nepomembnim »dnevnopolitičnim dogajanjem«. Kar lahko pomeni le, da vsakič pogleda proč.

**Članek je bil najprej objavljen na avtorjevem spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.