Zakon o psihoterapiji: kdo so člani delovne skupine?

V delovno skupino za pripravo ključnih vsebinskih izhodišč za predlog zakona, ki bo urejal področje psihoterapije, je imenovanih 39 članov, so za naš portal sporočili z Ministrstva za zdravje in jih poimensko navedli. 

Na Ministrstvu za zdravje pojasnjujejo, da mora delovna skupina pripraviti stališča za zakonsko ureditev psihoterapije in dodajajo, da je v svoji osnovi pogajalska. 

Za zdaj je imela delovna skupina dve seji. Ena je potekala v živo, druga pa je bila dopisna. Pred sklicem sej je vodja delovne skupine pozvala člane, da pripravijo strokovno gradivo, ki je bilo nato obravnavano na seji. 

Prva seja, ki je potekala v živo, je bila odprta za javnost. "Pri tem opozarjamo, da je delovna skupina sestavljena zelo široko, saj smo želeli vključiti vse deležnike na področju psihoterapije," poudarjajo na Ministrstvu za zdravje.

Je delovna skupina uravnotežena? 

Zdi se, kot da se s široko sestavo skupine ne strinja ne zdravstvena ne zunajzdravstvena stran, ki želita sodelovati pri urejanju področja psihoterapije. Na eni strani so klinični psihologi prepričani, da bi morali o zadevi razpravljati le člani razširjenih strokovnih kolegijev in torej le zdravstvena stroka, na drugi strani pa predstavniki, ki delujejo zunaj zdravstva, poudarjajo, da je vključenih premalo psihoterapevtov, ki psihoterapijo dejansko v praksi izvajajo na dnevni ravni in dodajajo, da takšne skupine sploh ne bi smelo biti. Poglejmo njihove argumente.

V Zbornici kliničnih psihologov Slovenije pravijo, da vodja delovne skupine dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja, pri sestavi delovne skupine ni upoštevala svoje stroke in ignorirala mnenje lastnih strokovnih posvetovalnih organov. Ministrstvo za zdravje ima namreč posvetovalne organe, ki se imenujejo razširjeni strokovni kolegiji (RSK) in so imenovani za posamezna področja, tudi za področje psihiatrije, pedopsihiatrije in klinične psihologije, torej strok, ki v okviru zdravstvenega sistema izvajajo psihoterapijo. 

"RSK-ji predstavljajo najvišji posvetovalni organ ministra za zdravje. Po zakonu o zdravstveni dejavnosti RSK-ji oblikujejo strokovno doktrino o krepitvi zdravja, preprečevanju, ugotavljanju, zdravljenju, zdravstveni negi in rehabilitaciji zbolelih, poškodovanih in oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju," pravijo klinični psihologi, ki dodajajo, da so v RSK-je imenovani strokovnjaki, ki psihoterapijo poznajo in so se v zvezi z regulacijo psihoterapije v Sloveniji izjasnili in napisali usklajena mnenja. 

"Dr. Dernovšek jih ne upošteva, pač pa naredi uravnoteženo delovno skupino, ki jo sestavi iz vseh zainteresiranih. To je tako, kakor bi zdravnik, ki postavlja doktrino za zdravljenje raka, združil onkologe in zdravilce ter jim dal nalogo, da združijo svoje poglede in napravijo skupno doktrino zdravljenja," so prepričani. 

Dodajajo, da bi se jim zdelo smiselno, da ima za področje duševnega zdravja relevantna stroka v delovni skupini bistveno več predstavnikov kot drugi zainteresirani posamezniki in skupine. "Težko si je namreč predstavljati, da se je Ministrstvo za zdravje pri tako zahtevnem področju, kot je področje specialističnega zdravljenja, odločilo v enaki meri upoštevati različna društva in zasebne izobraževalne ustanove na eni strani ter RSK-je, Medicinsko fakulteto, Univerzitetno psihiatrično kliniko Ljubljana, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana ter Nacionalni inštitut za javno zdravje in druga relevantna strokovna združenja v zdravstvu na drugi strani. To za paciente, ki se jih reševanje tega vprašanja najbolj dotika, vsekakor ni dobro, ocenjujemo pa, da je tudi nestrokovno," menijo. 

"Te oziroma take delovne skupine sploh ne bi smelo biti"

Na drugem bregu pa so predstavniki, ki delajo zunaj zdravstva in se prav tako ne strinjajo s sestavo delovne skupine, a iz ravno obratnih razlogov. "Delovna skupina (predvsem v luči razprav v javnosti, kjer se prikazuje psihoterapevte kot zdravstvene in nezdravstvene) nikakor ni uravnotežena. Skupina je izjemno velika, saj je v njej kar 39 članov, ki imajo različne predstave o zakonu. Verjetno se zaradi te številčnosti še težje poenotijo," pravi psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch.

Prepričana je, da te oziroma take delovne skupine sploh ne bi smelo biti. "Najprej zato, ker državna uprava razpolaga s stališči obeh temeljnih skupin še iz leta 2018 in od takrat se ni zgodilo nič novega, kar bi državna uprava morala na novo poizvedeti, da bi se lahko odločila ali zakon da/ne in kakšen naj bi bil," pravi.

"Zlasti pa mora država oz. zanjo državna uprava (in ne neka ad hoc delovna skupina) avtonomno preučiti domače in tuje vire in pripraviti pravnosistemsko ustrezno rešitev za nek družbeni problem, ki je v tem primeru pomanjkanje kadra na področju skrbi za duševno zdravje in posledično nedopustno dolge čakalne vrste, ter šele tako izdelan predlog rešitve posredovati v postopke sodelovanja z javnostmi (po Poslovniku Vlade RS lahko predlagatelj izbira od 30 do 60 dni trajajočo javno razpravo)," je pojasnila in pripomnila, da je razprava lahko le na tak način koristna in osredotočena.

Knez Steinbuchova je prepričana, da v delovni skupini ni jasne reprezentnosti psihoterapevtov, saj jo v veliki meri zastopajo tudi zdravniki, ki niti niso nujno psihoterapevti, ali pa psihoterapije v praksi niti ne izvajajo. "Tako se zdi popolnoma absurdno, da so v manjšini (manj kot tretjina) psihoterapevti, ki so na trgu najštevilčnejše zastopani (na primer člani SKZP ali zdt.si in še bi lahko naštevali) in psihoterapijo dejansko izvajajo profesionalno vsak dan," je povedala in dodala, da je popolnoma nesprejemljivo, da so v večji meri v skupini navzoči člani, ki se za psihoterapijo niso izobraževali in je pri svojem delu ne izvajajo. "Naravnost šokantno pa bi bilo, da bi zakon osnovali na predlogih samo zdravstvenih delavcev, ne pa dejanskih psihoterapevtov iz prakse," je pripomnila.

"Sprašujem se, če na zdravstveni strani morda sploh ni želje po dejanski zakonski ureditvi področja psihoterapije, po zmanjšanju čakalnih vrst, zmanjšanju dvojnega dela (dvoživkarstva) ipd., saj po besedah vrha klinične psihologije ne želijo zakona za psihoterapevte (ki jih je okoli 1000), ampak le zdravstveni zasebni sektor (kjer se sprašujem, ali jih je sploh 100)," pravi. 

Zdi se ji, da se je delovno skupino namerno nesorazmerno povečalo. "Kot da ni želje, da bi se zakon sprejel s pomočjo dejanskih psihoterapevtov. Popolnoma razumljivo bi bilo, da bi bili člani skupine tudi psihoterapevti s področja zdravstva, ampak bi pri njihovi številčnosti morali upoštevati tudi to, koliko jih dejansko izvaja psihoterapijo. Ocenjujemo, da je teh manj kot 10 odstotkov, kar postavlja pod vprašaj željo po sprejetju zakona o psihoterapiji," pravi.

"Psihoterapija ni psihiatrija in psihoterapija ni klinična psihologija, niti ni samo svetovanje," še razlaga Knez Steinbuchova in dodaja: "To so pri prvi delovni skupini leta 2006 dobro vedeli, saj so bili člani delovne skupine le predstavniki psihoterapevtskih združenj, ne pa združenj s področja klinične psihologije ali psihiatrije". 

V prvo delovno skupino na Ministrstvu za zdravje, v kateri je kot opazovalec sodeloval tudi Robert Cvetek, sta bila vključena Slovenska krovna zveza za psihoterapijo in Združenje psihoterapevtov Slovenije, vsak s tremi člani, in še dva člana kot opazovalca iz Društva psihologov Slovenije (predsednica in generalni sekretar Društva psihologov Slovenije – takrat je bil to Cvetek). 

"Govora je takrat bilo, da bi se vključilo tudi Združenje zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije. Nikoli pa ni noben govoril, da bi se vključili psihiatri in klinični psihologi, saj gre za drugačen poklic. Sedaj v tej skupini pa je ta zdravstveni del (klinični psihologi in psihiatri ter z njimi povezane inštitucije) v prevladi," je povedal. Tudi njemu se tako zdi trenutna delovna skupina neuravnotežena. "Predvsem je veliko predstavnikov psihiatrov in kliničnih psihologov," je dodal. 

Tudi Knez Steinbuchova je ponovila, da se "zdaj v psihoterapijo vmešavajo psihiatri in klinični psihologi, ki v intervjujih jasno nakazujejo, da psihoterapevtov ne vrednotijo, celo vse dajejo v isti koš kot šarlatane". "Zaskrbljujoče je to, da takšno mnenje izpade kot miniranje priprave zakona in prepušča uporabnike na milost in nemilost predolgih čakalnih vrst, medtem ko se potrebe po psihoterapiji le večajo, marsikdo pa do nje niti nima dostopa," je sklenila. 

Kdaj naj bi bil osnutek zakona predvidoma pripravljen?

Na vprašanje glede tega, kdaj naj bi bil osnutek zakona predvidoma pripravljen, so z ministrstva odgovorili le, da je osnutek zakona v pripravi. Poleg tega nam trenutnega osnutka niso posredovali. "Kopija bo dostopna javnosti, ko bo pripravljena za javno razpravo," so pojasnili.