Hiša v Domžalah je tipska hiša podolgovate oblike, ki ima za objektom zemljišče. Foto: Ana Skobe
Hiša v Domžalah je tipska hiša podolgovate oblike, ki ima za objektom zemljišče. Foto: Ana Skobe

Starejša naročnika, ki živita sama, sta imela pri obnovi objekta le dve zahtevi: da se notranjost povezuje z zunanjostjo in da je spalni del v zgornjem nadstropju. Pred tem sta namreč živela v 300 kvadratnih metrov veliki hiši, ki ni imela stika z vrtom. Naloga je bila za ekipo biroja a2o2 arhitekti izziv, a toliko lažja, saj so lahko naročniku svojo idejo predstavili na referenčnih projektih biroja.

Prenova Hiše MM v Domžalah je tudi letošnja prejemnica prestižne arhitekturne nagrade zlati svinčnik. Komisija Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije je v obrazložitvi zapisala, da gre za "izjemen primer dosledno zasnovane in izvedene arhitekture" in da je "ta hiša tako popolna in dokončna, da ne prenese sprememb; ne v svoji zunanjosti ne v notranjosti. Zasnovana je kot popoln svet s svojimi pravili, ki jih mora uporabnik sprejeti. Ko pa jih sprejme, ga hiša sprejme v svoj čutni objem."

O sami zasnovi in prenovi hiše smo se pogovarjali z arhitektom Žigo Ravnikarjem:


Govoriva o zelo tipični hiši v Domžalah, kaj to pomeni? Je bila nekoč uporabljena tudi kot gospodarski objekt?
Hiša ima sicer na vhodnem portalu letnico 1926, čeprav menimo, da je še starejša, glede na to, kaj smo odkrivali med samo gradnjo. Takšen tip manjše hiše za prebivanje na koncu longitudinalne zasnove parcel, ki so se odpirale na polja, počasi izginja. Čeprav objekt ni spomeniško zaščiten, se nam je zdelo ohranjanje te anonimne arhitekturne dediščine pomembno, saj sooblikuje podobo kraja.

Pri longitudinalni zasnovi imate v mislih hiše podolgovate oblike, postavljene pravokotno na glavno cesto, ki imajo za objektom njive in travnike, verjetno?
Da. In znova poudarjam, četudi objekt ni spomeniško zaščiten, da ohranja identiteto kraja in večplastnost zgrajenega tkiva. Za nadaljnji razvoj in bivanjsko kulturo našega prostora je to ključno.

Zelo malo ljudi razmišlja na tak način?
Tovrstne odločitve je težko sprejemati. V Sloveniji se je, glede na hiter razvoj v 60. in 70. letih, gradilo veliko tipiziranih enodružinskih hiš, ki so velikokrat predimenzionirane in nefunkcionalne. S tem fondom se bomo morali začeti ukvarjati kot s pomembno arhitekturno in družbeno nalogo. Ljudje imajo ali podedujejo hiše in razmišljajo: "Kaj bomo s tem naredili?" Tudi če so bile te hiše zgrajene v poznejših obdobjih, so zanimive in se jih da dobro prenoviti.

Naročnik se je torej odločil ta stari objekt obnoviti, s čimer je projekt s trajnostnega vidika dobil kljukico, pa vendar, koliko pa se "izplača" tovrstni poseg s cenovnega vidika? Se ravno zato ljudje raje odločijo objekt podreti in postaviti, recimo, montažnega?

Takšna obnova ni nujno cenejša kot novogradnja. Običajno so stare hiše grajene iz zelo kakovostnih materialov, večkrat jih lahko obnovimo in jim spreminjamo rabo, kar je najbolj trajnosten vidik gradnje. Vsi radi prebivamo v starih prostorih, ki nosijo zgodbe in zapis časa. Finančne razlike niso tako zelo velike, kot si predstavljamo na prvi pogled.

Kašne pomisleke so imeli naročniki?
Podobne pomisleke, kot jih imajo vsi: v kakšnem stanju so obstoječi materiali, kako bomo tako staro stavbno pohištvo sploh prenovili? V Sloveniji imamo odlične primere takšnih pristopov, zato smo vedeli, kako je to mogoče speljati. Naročnikoma pa smo skozi te referenčne projekte pokazali, kaj se da narediti.

Kako ste razmišljali pri prenovi, kako je potekala študija primera?
Odgovor je povezan z zasnovo objekta, pri kateri je bil zelo pomemben dober stik pritličja z zunanjim delom, kar je bila največja želja investitorja. Ravno zato smo za tlak izbrali brušeni beton, in ne parket, da tla poudarjajo pretočnost bivanjskega prostora v zunanji prostor. S tem so notranji prostori še bolj neposredno povezani z vrtom.

Bistvo prenove je novi leseni volumen, vstavljen v obstoječo lupino, kar pomeni, da ste ohranili ogrodje objekta in vanj umestili leseni volumen. To me nekoliko spomni na prenovo Galerije Cukrarna (Scapelab)?
V resnici se pristop lahko zdi podoben, a gre za čisto drugačno merilo z drugim programom. Glede samega posega – da, tudi v tem primeru (Cukrarna) je volumen izvotljen z vstavljenim novim povezovalnim delom, pomembnim za funkcioniranje same zgradbe. Pri prenovi smo želeli, da so vsi novi posegi jasno odmaknjeni od stari zidov in da se ločijo tudi po materialnosti.

Prav zato je vse, kar je narejeno na novo, reverzibilno, nizkoogljično in izvedeno v lesu. Ohranili smo bistvene elemente stare zgradbe in vanjo umestili nov zaprt volumen s potrebno infrastrukturo za prebivanje – kopalnica, utility in WC – medtem ko drugi bivalni deli sestavljajo prostor enotnega volumna. Spalnica je na galeriji in se z dvovišinskega prostora povezuje z bivalnim delom v pritličju.

Zakaj ste se sploh odločili za takšno zasnovo?
Obstoječi objekt je imel jasne zakonitosti, razmerja, dimenzije. Oblikoval je dobro lupino, mi pa smo se s posegi želeli odmakniti od obstoječih zidov. Ker nismo hoteli predeliti spodnje etaže v majhne prostore, smo z umestitvijo medetaže zagotovili potrebno raven zasebnosti. Ravno s tem namenom smo minimalno dvignili obstoječ volumen in ga pokrili z novo, enotno streho.

S posegom v streho bi lahko posegali v obliko objekta. Kako ste se temu izognili?

Prerezu objekta smo posvetili veliko časa, predvsem temu, kako nasloniti novo leseno konstrukcijo ostrešja na staro strukturo opečnatih zidov. Ker je bila obstoječa hiša drobna, smo želeli, da streha, ki prehaja na zunanji del, na pogled ostaja čim tanjša. To smo dosegli tako, da konstrukcija napušča nima vidnih špirovcev.

Ovoj stavbe je izoliran navznotraj, zato streha deluje, kot da je poveznjena čez izoliran leseni ovoj. Notranji deli ostrešja prek štirih jeklenih okvirjev povezujejo staro konstrukcijo obstoječega zidanega oboda hiše v togo strukturo. Spalni del sloni na jeklenih okvirjih, kar omogoča večjo odprtost pritličja. Če je bila prej to hiša z majhnimi nizkimi prostori, smo robove proti obstoječim zidovom sprostili in volumen povezali v enoten velik prostor. Hiša je sicer namenjena prebivanju para.

Foto: Ana Skobe
Foto: Ana Skobe

Objekt ima pa še eno posebnost, namreč, tako fasada kot notranje stene so lesene. Pri tem ste uporabili celo enako vrsto lesa, smreko, in enak premaz?
V notranjosti so materiali svetli in trpežni, kar pomeni, da se tudi lepo starajo. V notranjem ovoju je smreka rahlo beljena, da ne bi prehitro porumenela, medtem ko smo na zunanjem delu uporabili nekoliko temnejšo, sivkasto lazuro, ki se lepo povezuje z belino ometane fasade starega dela hiše. Ker gre za urbani kontekst, smo vendarle želeli ohraniti prvotno materialnost, po drugi strani pa nismo čakali na čisto naraven proces staranja lesa.

Domžale so predmestje Ljubljane, nekateri arhitekti imajo, recimo, pomisleke, da bi uporabili les v takšnem kontekstu, češ da gre za urbano območje, in ne za Kitzbühel. Kako to komentirate?
Urbani kontekst tu ni tako močan, saj gre za predmestje, ki je zraslo iz vasi. Taka gradnja ima specifične materialne prednosti: prebivaš v hiši, v kateri je poleg obstoječe strukture iz opeke, ki so jo včasih izdelovali ročno in žgali na soncu, vse, kar je novo, izvedeno v lesu. Zagotovo je prijetneje prebivati v lesenem objektu, v Kützbuhelu ali pa v Domžalah. Kot kontrast lesenim površinam smo za tlak porabili brušeni beton, v galerijskem delu pa linolej v enotni sivi barvi. Vedno iščemo primerna razmerja novega in starega, dialog z obstoječim ali glede na kontekst.

Objekt kljub temu pomisleku deluje zelo sodoben, celo nekoliko minimalističen. En tak močan presek so ravno omenjene betonske teraco plošče na tleh. Tudi ograja na stopnišču je kovinska, minimalistična, bela. Sama galerija je oblečena v tanke plošče – tu je viden ta sodobnejši pristop.
Da, prav je, da pokažemo tudi plast našega časa. V materialnosti nismo hoteli posnemati nobenega starega obdobja. Ker je hiša kompleksna in sestavljena iz veliko različnih elementov, smo vse pustili v svetlejših materialih, ki so prijetnejši za bivanje in tudi za svetlobo v prostoru.

Kako pa ste obdelali opeko, videti je, kot da bi bila ometana z apnom?
Odstranili smo obstoječe omete, staro opeko in fuge smo očistili in jih na novo preplastili s tankim slojem apnenega ometa, ki pušča vidno strukturo zidu.

Foto: Ana Skobe
Foto: Ana Skobe

Torej sem imela prav!
Pomembno je, da poudarek ostane na strukturi, saj smo hoteli vnesti občutek taktilnosti v prostoru, zato stena ni zglajena in prebarvana. Fuge so pobrane, da smo dobili lepšo strukturo samega zidu.

Sta pa lastnika veliko tudi sama prispevala k prenovi, saj sta zaključna dela opravila kar sama. Kaj sta naredila?
Veliko zaključnih del sta naredila sama. Pri obnovi starih oken sta sodelovala z restavratorjem in ročno zbrusila stare okenske okvirje, vrata je obnovil restavrator. Do videza teraca sta zbrusila tudi betonski tlak v kleti. Sama sta pobarvala opaže v notranjem in v zunanjem delu hiše, sodelovala sta pri detajlih betoniranja, kitanja, ščitenja … Vseskozi sta bila prisotna v procesu prenove in aktivno sodelovala pri gradnji, ki je trajala eno leto.

Morda še beseda o zgornjem spalnem delu.
Ena od izhodiščnih želja naročnikov je bila poleg povezave z vrtom tudi ta, da je spalni del v zgornji etaži. Na galeriji so kopalnica, spalni del in večnamenski del za vadbo, ki je lahko tudi soba za goste. Večnamenski in spalni del sta odprta in povezana, kopalnica pa je zaprta.

Foto: Ana Skobe
Foto: Ana Skobe

Spalnica je zelo nenavadna. Kot rečeno, je odprta, kar pomeni, da slišiš zvoke iz pritličja. Ima veliko lesa, in ne tipičnih belih sten, slik ali rastlin, kar lahko vzbuja nenavaden vtis, skoraj gorske koče. Naj vprašam drugače, kakšen je občutek v njej?
Čeprav je povezana s spodnjim bivalnim delom, je po občutku svojevrsten svet. Polna lesena ograja spalnico vizualno loči od pritličja, tako da z nobenega mesta nisi neposredno izpostavljen. Ima strešno okno, ki spušča jutranje sonce v prostor. Čeprav ni belih sten, so te zelo svetle in v prostor odbijajo svetlobo. Ker je hiša namenjena prebivanju dveh, para, to pušča določeno mero svobode in odmika od tipizirane prostorske zasnove.

Zakaj pa v določenem delu niste uporabili zaves, recimo v dnevnem prostoru, kjer so velika panoramska okna, ali pa v spalnem delu, da bi prostor malo zmehčali?
Mehkobo v spalnici ustvarja svetloba z neskončnimi igrami senc. Zato bi bila zavesa le odvečen, dekorativen element, ki ga v tem objektu nismo potrebovali. Večje panoramsko okno v pritličju se odpira neposredno na ograjen vrt, na notranji stran ima prosojen rolo za senčenje, na zunanji pa je zložljiva lesena stena. Tako si lahko lastnika sama prilagajata tako mero zasebnosti kot senčenja, glede na letni čas.