Za lepšo prihodnost: Monografija Marte Kavšek ''Dolgotrajna oskrba''

16.5.2024 | 10:00

O v nebo kričečem slovenskem problemu zagotavljanja socialne varnosti starostnikov, ki jim upadajo fizične in kognitivne  funkcionalne zmožnosti, ni ravno veliko kakovostnih knjig, a o tej problematiki se v zadnjem času vsaj veliko piše in govori. Predvsem piše in govori. Žal problemi ostajajo! Tako očitni, da se je celo Fundacija Alma – gre za pred kratkim ustanovljeno Fundacijo predsednice Republike Slovenije  Nataše Pirc Musar, ustanovo za enake možnosti kariernega razvoja ter vključenost in skrb za starejše – odločila po svojih močeh ukrepati. V njej se namreč prizadevajo za zakonsko ureditev dela upokojencev v dejavnostih, kjer lahko veliko pripomorejo. V načrtu imajo 'popolnitev' praznih postelj v domovih za ostarele, kjer je premalo osebja, so pa prosilci, ki nimajo ustrezne pomoči in nege. In v tem času praznega govorjenja in pisanja brez učinkov  - Zakon o dolgotrajni oskrbi smo dobili šele proti koncu leta 2023, uporabljati pa se je začel postopno od 1. januarja 2024, - je izšla monografija DOLGOTRAJNA OSKRBA avtorice dr. Marte Kavšek.

Knjiga je vsekakor dragocena in dobrodošla. Je koristno obogatila fond knjig tovrstne strokovne literature. Vendar jo razumem predvsem kot apel h kakovostni ureditvi te kar sramotne vseslovenske problematike, ko je nekaterim zaradi neodzivnosti odgovornih odvzeta možnost za kakovostno življenje pred dokončnim slovesom. Še več, knjigo razumem kar kot nekakšno obsežno odprto pismo slovenski javnosti. Da, odprto obsežno pismo! Tovrstna pisma se, da dosežejo čimveč bralcev in tistih, ki odločajo o kakšni stvari, posredujejo z objavo v visokonakladnih  časopisih in drugih medijih, saj je vsebina pisanja namenjena trenutno aktualni problematiki. A se monografija dr. Marte Kavšek od odprtega pisma loči po tem, da je izšla le v nakladi 200 izvodov. Seveda bi za pametno družbo, ki upošteva ugotovitve znanosti, več kot zadostovala tudi ta naklada, a se upravičeno postavlja vprašanje ali so tisti, ki odločajo o tej problematiki, dovolj pametni in, kar je važnejše, sploh dovolj seznanjeni s problemi dolgotrajne oskrbe, ki jih avtorica tako skrbno naniza v ogrlico klica k pameti oziroma hitrejšemu razreševanju. Tako - bolj med vrsticami kot eksplicitno - zapiše, da so desetletja političnih preigravanj, različnih predlogov in neuspešnega urejanja tega področja močno škodovala starostnikom, zbila ugled odločevalcev, ki pa jim je za ugled očitno malo mar.

Avtorica v monografiji, ki je pisana v lepem jeziku, ne nagovarja samo strokovnjake s tega področja, pač pa tudi širšo javnost, češ, vsi bomo nekoč odvisni od pomoči družbe, ki smo ji v aktivnem življenju veliko dali in opozori, da se kakovostna starost prične že od rojstva, da je odvisna od življenjskega sloga, da si vsaj 90 % Evropejcev želi starati v lastnem domu. Ob tem podatku postrže z ugotovitvijo, da proces staranja načenja dobre odnose med generacijami in kliče po ureditvi novih odnosov v družbi. Opozori na mačehovski odnos vsemogočih proračunov do problematike in da imajo starostniki zaradi pomanjkanja financiranja in posledično pomanjkanja kadra vedno bolj negativen odnos do ideje, da bi se ob večjem padcu funkcionalnih zmožnosti preselili v dom za starejše. Ob tem ne smemo pozabiti, da v Sloveniji po nekaterih ocenah vsaj 60 tisoč ljudi že danes potrebuje dolgotrajno oskrbo in da smo – starajoča se družba.

Avtorica je nekaterim, ki so segli po njeni knjigi, napisala posvetilo: »Za lepšo prihodnost.« Da in njena knjiga DOLGOTRAJNA OSKRBA bo mnogim, če bo prišla v prave roke, omogočila lepšo prihodnost.

J. P.