Mineva natanko 30 let od sprejema ustave samostojne Slovenije. Temeljni in najvišji splošni pravni akt je tedanja skupščina sprejela 23. decembra 1991 in je pomenil osamosvojitev Slovenije od Jugoslavije, tudi v pravnem smislu. Temeljni okvir slovenske ustave predstavlja t. i. pisateljska ustava, ki je leta 1988 nastala v okviru Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega sociološkega društva. Projekt je nadaljeval Demos in marca 1990 predstavil novo različico besedila. “Mi smo imeli srečo, da je v Sloveniji ustava nastala v času res svobodomiselnega, demokratičnega pomladnega gibanja, ki je poskušalo nadomestiti to pretirano pravodajnost bivše socialistične ustave, s čim bolj kratko, jasno, odprto in za zakonodajni proces primerno ustavno besedilo,” je poudaril prof. dr. Peter Jambrek, ki je bil vodja strokovne skupine, ki je pred tridesetimi leti v prostorih restavracije grada Podvin pripravljala osnutek slovenske ustave.
Po Demosovi zmagi na volitvah leta 1990 so projekt pisanja ustavnega besedila preselili v slovensko skupščino oz. njeno ustavno komisijo. Ta je za oblikovanje osnutka, ki bi bil primeren za obravnavo v skupščini, avgusta 1990 zaupala skupini strokovnjakov, ki jih je vodil poznejši prvi predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Peter Jambrek. Skupina je poleti 1990 na podvinskem gradu pripravila osnutek besedila in ga poslala v sprejem skupščini. Ta ga je v nekoliko spremenjeni obliki z veliko večino potrdila 23. decembra 1991, veljati pa je začelo še isti dan. 23. december zato ustavno sodišče obeležuje dan ustavnosti, piše STA.
Peter Jambrek je bil vodja skupine, ki je pred tridesetimi leti v prostorih restavracije grada Podvin pripravljala osnutek slovenske ustave. Po njegovih besedah to delo ni potekalo le en teden, pač pa so že kakšen mesec prej vsak za svoje področje pripravljali gradiva, študirali najrazličnejše primerjalne ustavne rešitve – tako da so na grad Podvin prišli že pripravljeni, zato da finalizirajo oziroma dokončno ubesedijo ta osnutek. Tudi po tem, ko so že napisali osnutek, se ga je še urejalo, lektoriralo in skušalo spraviti v obliko, ki je bila primerna za predajo tedanjemu predsedniku ustavne komisije in predsedniku skupščine, prof. dr. Francetu Bučarju.
Manj znano pa je morda, da je ustavna skupina skupščine RS imenovala to strokovno skupino – Jambreka za koordinatorja – ne le za nalogo oblikovanja delovnega osnutka nove ustave. Mandat ni bil omejen zgolj na ta osnutek, ampak so potem kot strokovna skupina ustavne komisije bili vabljeni tudi na vse seje ustavne komisije, dobivali so tudi vsa gradiva, reagirali pa so tudi na različne dileme, ki so se tedaj pojavljale na ustavni razpravi. Bučar se je tudi pri sprejemu temeljne osamosvojitvene zakonodaje opiral na kontinuirano sodelovanje te strokovne skupine, tako da so se redno dobivali pri njem in svetovali glede teh temeljnih dokumentov, ki jih je takrat rabila na novo osamosvojena država.
Sama skupina v Podvinu je tudi izdelala dve različici parlamentarnega sistema, in sicer varianto polpredsedniškega sistema in varianto reprezentativne demokracije. Prvi sistem je nastal zlasti po francoskem vzoru in drugih ustavno primerjalnih modelih – po tem sistemu bi bila vloga predsednika okrepljena, njegova vloga pri oblikovanju vlade in pri njenem delovanju bi presegala zgolj simbolne pristojnosti, kakršne ima sedanji predsednik države. V določenem vidiku bi to predstavljalo tudi večinski volilni sistem – če je predsednik voljen neposredno na demokratičnih, poštenih volitvah, to pravzaprav pomeni večinsko odločanje, ki presega večstrankarski sistem in zahteva opredeljevanje med dvema kandidatoma, kar volilno telo razdeli na dva dela. Ustavodajna skupščina se je potem politično odločila za sistem predstavniške demokracije, ki temelji na tej posebni slovenski varianti neposredno voljenega predsednika z zgolj protokolarno simbolnimi funkcijami. Tudi volilni sitem je bil ustavno zakoličen tako, kot si je predstavljala Jambrekova strokovna komisija – namreč da ni urejen z ustavo, pač pa z zakonom, ki mora biti sprejet s kvalificirano večino. Šele kasneje z amandmajem je torej prišlo do tega, da se je volilni sistem tudi v ustavi natančneje določil.
Ustave se spreminjajo zgolj s tresočo roko
Jambrek meni, da je bil osnutek njihove strokovne skupine boljši – tako strokovno kot tudi državotvorno ter na višji ravni, kot tisto, kar so potem pokvarili v parlamentarni, ustavodajni politični razpravi. Vseeno pa je Jambrekovo mnenje, da je ustava Slovenije izjemno stabilna in težko spremenljiva. “Izkazala se za izredno trdoživo,” je dejal Jambrek, ki se je ob tem spomnil na citat, ki pravi, da se ustave spreminjajo zgolj s tresočo roko. Pojasnil je, da je tako težko spremenljiva tudi zato, ker je tako kratka, jasna in ker ne gre v posebnosti in v konkretne zadeve. Pravzaprav je zelo liberalna, v tem smislu da prepušča zakonodajalcu široko polje za manevriranje s konkretnimi rešitvami, ki jih ustava ne ureja vnaprej. V tem smislu je ta ustava povsem drugačna od Kardeljeve socialistično-samoupravne dolgovezne ustave.
Poleg tega pa je tudi pravno bolj profesionalno dognana od sedanjih temeljnih pogodb Evropske unije, ki so precej programsko politične, na več mestih nedorečene in nedoločne, torej pravno pomanjkljive. V tem smislu je slovenska ustava bolj liberalna, svobodomiselna, odprta za različne zakonodajne rešitve. “Mi smo imeli srečo, da je v Sloveniji ustava nastala v času res svobodomiselnega, demokratičnega pomladnega gibanja, ki je poskušalo nadomestiti pretirano pravodajnost bivše socialistične ustave, s čim bolj kratko, jasno, odprto in za zakonodajni proces primerno ustavno formulacijo,” je poudaril Jambrek. Tako bo po Jambrekovem mnenju ta ustava hočeš nočeš še dolgo ostala v veljavi, potrebe po njenem spreminjanju praktično ni – razen če bi se morda našla ustavna večina za spremembo volilnega sistema in še kakšno drugo ustavno rešitev, ki jo je nedavno omenil tudi profesor Franci Grad, na primer pri imenovanju ministrov vlade ali pri imenovanju sodnikov.
Sara Bertoncelj