Zeleni kapitalizem in podnebni zlom

John S. Dryzek v znameniti knjigi Politika zemlje: okoljski diskurzi identificira 9 različnih okoljskih diskurzov, ki na različne načine analizirajo obstoječe okoljske probleme in protislovja ter na različne načine predlagajo tudi rešitve zanje. Če se ozremo na današnje politične in ekonomske procese, je jasno, da sta v zadnjih dveh desetletjih prevladujoča predvsem dva okoljska diskurza: trajnostni razvoj (TR) in ekološka modernizacija (EM). 

Trajnostni razvoj (TR) je postal eden globalno prevladujočih okoljskih diskurzov že v 90. letih, in sicer po objavi poročila Bruntlandine komisije leta 1987. TR izhaja iz predpostavke, da je gospodarska rast nujna, toda mora biti takšna, da ne ogroža rasti in razvoja prihodnjih generacij. Gospodarska rast mora biti hkrati okoljsko neškodljiva in pravična. Temeljni elementi TR so: sodelovanje med ljudmi in državami, gospodarska rast, zaščita okolja, dolgoročna trajnost in redistribucija. V tem smislu je TR predvsem antropocentričen, saj so v ospredju interesi in potrebe ljudi in ne narave, čeprav izhaja iz določenih omejitev, ki nam jih nalaga narava. Ekološka modernizacija (EM) je še nekoliko bolj specifičen projekt in diskurz. Ravno tako izhaja iz predpostavke, da obstajajo določene omejitve na našem planetu, toda te se lahko presežejo in rešijo predvsem prek tehnoloških rešitev. EM je tako sinonim za razvoj "zelenih" tehnologij, ki pa jih največkrat sam trg ne more proizvesti. Zato je ta zelena gospodarska rast, ki je utemeljena na zeleni tehnologiji, največkrat posledica tesnega sodelovanja vlad z različnimi frakcijami kapitala. Tako gre na nek način za iskanje novih, zelenih tržnih niš in za produkcijo "zelene frakcije kapitala". 

Skupne značilnosti obeh diskurzov niso presenetljive: ohranjanje kapitalizma, minimalne spremembe, razvoj tehnologije in predvsem sodelovanje države, ekspertov in industrije v iskanju novih, "trajnostnih" rešitev za ta svet. Oba diskurza izhajata iz vprašanja, kako je možno ozeleniti kapitalizem, tako da ne pride do radikalnih sprememb v lastninskih odnosih, temveč da se prek tehnološkega razvoja in ob upoštevanju določenih omejitev minimalizira okoljska škoda. Takšna konceptualizacija zelenega prehoda je danes nedvomno hegemonska. Toda vprašanje je, kaj vse implicira takšen narativ o zelenem kapitalističnem prehodu in ali lahko zares zelene tehnologije – sploh tiste, proti katerim gremo danes, v smeri elektrifikacije vsega –, doprinesejo k preprečitvi podnebnega zloma.

Zelenjenje kapitalizma je zelo protislovno, saj po eni strani temelji na poskusu rešitve in preprečitve podnebnega zloma, po drugi strani pa ne odpravlja ključnih vzrokov, ki so pripeljali do situacije, ko se podnebni zlom zdi vse bolj neizbežen. Namreč, čeprav nove tehnologije zagotovo prinašajo potrebno spremembo, nenehna gospodarska rast pomeni tudi potrebo po nenehno večji porabi resursov, kar pa prinaša velike pritiske na pridobivanje materialov in elementov, ki pa nikakor niso tako "zeleni", kot se jih pogostokrat prikazuje (tipičen primer je litij). 

Hkrati je ta tehnološki preboj, s katerim naj bi zasledovali zeleno rast do omejitev, da ne uničimo planeta prihodnjim generacijam, prepočasen in nestabilen, saj, na primer, proizvodnja solarnih panelov ostaja zelo koncentrirana, dostop pa je rezerviran za tiste najbolj "razvite" države, hkrati pa je, za zdaj, nemogoče shranjevanje zadostne količine energije za uporabo čez noč ali v bolj mrzlih in oblačnih dneh. Zato je še vedno potrebno kurjenje premoga in izkoriščanje potenciala rek, pri čemer ima to zopet pomembne negativne posledice na okolje. Izgradnja nukleark je izjemno dolgotrajen proces, hkrati pa, čeprav gre za zelo stabilen in zanesljiv vir poceni in "zelene" energije, vedno ostaja strah, da ob nepredvidljivih naravnih nesrečah pride do kakšne velike katastrofe (primer Fukušime je najbolj zgovoren). 

V tem kontekstu je jasno, da zeleni kapitalizem zelo težko rešuje probleme, ki so povezani z zelenim prehodom. Nobena energija ni zelena, hkrati pa kapitalizem sam rabi vedno več energije, da se lahko širi. Prehod na elektrifikacijo, ki se kaže kot temeljna usmeritev globalnega sveta, pa prinaša še dodatne probleme tako pri produkciji kot pri shranjevanju energije. Ob tem kaže tudi na radikalno neenakost v kapitalističnem svetovnem sistemu – jedrne države, da bi postale zelene, izvažajo proizvodnjo nevarnih snovi in tehnologij v periferne države. Na ta način v bistvu legitimirajo lastne, v kapitalizem zaklete projekte, in v zgodovino imperialističnih odnosov med jedrom in periferijo dodajajo novo raven – ekološki imperializem in okoljski rasizem. 

Takšna perspektiva zelenega prehoda nikakor ne obeta zares zelene prihodnosti – vsaj ne kratkoročno – temveč ozelenitev kapitalizma in določenih jedrnih držav v kapitalističnem svetovnem sistemu. Zelenjenje kapitalizma je kvečjemu pot k izvozu ekoloških in okoljskih katastrof v tretji svet, oziroma premeščanje krize iz jedra na periferijo kapitalističnega svetovnega sistema. Vendar takšna strategija na klimatske spremembe ne more imeti nikakršnega učinka, saj so geografski prostori med seboj povezani, in onesnaževanje na enem delu planeta pomeni tudi podnebne spremembe nekje drugje. 

Če želimo ustaviti podnebni zlom, ne smemo iskati načinov, kako pridobivati zeleno energijo in zeleno tehnologijo, temveč moramo predvsem začeti s projektom zmanjševanja porabe energije in tudi pridobivanja vedno novih elementov. Torej, potrebna bi bila odrast (degrowth) namesto rasti, ki je vgrajena v same temelje kapitalizma, saj odrast v kapitalizmu pomeni recesijo, to pa vodi v velike nestabilnosti in krize. Pot k zeleni prihodnosti zato pomeni ne le spremembo v tehnološki produkciji temveč tudi in predvsem spremembo v načinu življenja, ki ne izhaja iz zelenega potrošništva, temveč iz drugačnih odnosov v družbi, ki ne bodo temeljili na izkoriščanju ljudi in narave. Torej, namesto rasti odrast, namesto zelene tehnologije in okoljskega rasizma pa odprava neenakosti med ljudmi in med državami. Demokratičnost reševanja okoljske krize se bo pokazala v možnosti odprave obstoječega produkcijskega načina.