Maribor

NA MENIJU: Na jadranske specialitete z najlepšim razgledom v restavracijo hotela City

Sara Jagodič, 21.08.22 ob 19:32

Tokrat so me pogostili v restavraciji na terasi hotela City.

NA MENIJU: Na jadranske specialitete z najlepšim razgledom v restavracijo hotela City

Potem ko sem se pretekli teden v neki drugi rubriki na dolgo in široko razpisala o nekdanji slavi že po imenu  zvenečega hotela Slavija sem takole med brisanjem prahu po spominih in zgodbah ugotovila, da naše mesto po zaprtju štirizvezdičnega hotela pravzaprav nima več tistega koščka luksuza, naše mariborske Plaze, kjer si lahko užival vsaj en večer in nato malo tistega finega občutka in blišča odnesel še za zraven. Pa nisem imela čisto prav. O, pa ga ima. Malo nižje in morda s še lepšim razgledom. In še z marsičem, kar ima ponuditi.

Razgled za pet

Ja, tako je, mariborski prestiž sedaj sliši na ime hotel City. Sedaj boste morda “Slavijanostalgiki” skočili v zrak in mi namenili kakšno krepko med komentarji, a naj kar takoj pomirim strasti. Res je, zlate dobe medenine, kristala, velikih ogledal, plesnih dvoran in predvsem “čag” tako ali drugače ni več. In jih tudi nikoli ne bo. Tako kot ne bo več Slavije in njene generacije, ki je z zaprtjem s seboj odnesla tudi vse skrivnosti in recepte, zakaj imamo tiste čase v tako lepem spominu. Pa dovolj o preteklosti. Vrnimo se nekaj dni nazaj.

Novica, da grem tokrat obedovat v hotel City me je kar takoj navdušila. Dejstvo je, da še nikoli nisem prestopila praga hotela, čeprav redno krade mojo pozornost, ko sem na poti čez most in ga opazujem, kako se bohoti in razkazuje v soncu in tu in tam odsevu gladine Drave. Kar takoj je sledila odločitev, da grem tja na večerjo. Zakaj? Priznam, delno zaradi službenih obveznosti, delno pa zaradi radovednosti, ker me je zanimalo, kako bo videti razgled s terase v večernih urah.

Priprave so stekle brez večjega napora, za “toaleto” ni bilo treba v tujino, niti na splet, saj se v moji garderobi najdejo tudi kosi za prav takšne priložnosti, ko je treba nahraniti delček snoba v meni. Nahraniti pa je bilo treba še nekoga drugega.

Sprehod po Cityjevi terasi me je prepričal v domneve, da je hotel res lepo opremljen in ponuja turizem na višjem nivoju. Osebje je nadvse prijazno, ustrežljivo in predvsem urejeno. Izbrala sem mesto tik ob veliki stekleni površini, da sem se lahko opevanega ogleda na naše mesto tudi nagledala. In kulinarično razvajanje se je pričelo. Za začetek so me postregli s kozarčkom penine, sledile pa so dagnje “na belo”. Dagnje na buzaro so ena mojih najljubših morskih jedi, ki si jih neredko privoščim tudi sama, zato me je pozdrav iz kuhinje še toliko bolj razveselil. Da je bil morski priokus še toliko boljši, je poskrbel domač svež bel kruh, s katerim so me postregli ob školjkah. Uvod več kot obetaven.

Za uvod pravi morski “evergreeni”

Vem, da restavracija slovi prav po specialitetah iz Jadranskega morja, zato sem se večerje še toliko bolj veselila. Sledila je hladna predjed in kozarec sauvignona Frešer. Naj poudarim, da ta večer nisem imela priložnosti uživati le v številnih dobrotah izpod kuharskih mojstrov restavracije hotela City, ampak sem precej razširila svoj nabor poznavanja vin. Ob vsaki jedi sem imela namreč priložnost pokusiti drugo vino po izboru natakarja. Za hladno predjed me je pozdravila lično okrašena plošča prave morske fantazije.

Hobotnica v solati, inčuni, pate brancina in tatarec jadranske tune. Sestavine, ki kar nikoli ne bodo zapustile menijev vseh majhnih, večjih, bolj ali manj luksuznih restavracij s ponudbo morske hrane. Pravi “evergreeni”, ampak z razlogom. V inčune in hobotnico nisem niti malo podvomila, a sta me kljub temu navdušila s svežino, pravo presenečenje pa je bil tatar jadranske tune. Po strukturi je delno spominjal na suši, po okusu in svežini pa me je popolnoma prepričal. Ob morskem naboru so bile postrežene še lisičke in leča. Zanimiva, a nadvse okusna kombinacija polnega okusa.

Sledila je juha. Na pokušino so mi postregli kar dve juhi, in sicer osvežilno limetino juho in hišno specialiteto. Limetina juha ob kozarcu chardonnaya Gaube je bila zadetek v polno, ker sem tudi sama pristaš svežih juh predvsem v poletnem času. Osvežilna, lahka, za (po)poln okus pa so poskrbele mehke in sočne kozice z nekoliko sladko noto. Seveda pa je treba poudariti, da tudi hišna specialiteta ni dobila tega imena zaman. Jastogova dimljena juha je pravo doživetje in nikakor me ne čudi, da gostje prihajajo na teraso Cityjevega hotela prav zaradi te delikatese. Postrežena v kamniti jajčasti skledi, ki jo je prav pred menoj odprl natakar, nato pa je vame zavel vonj po nečem dimljenem in nečem morskem.

Juho pripravljajo kar 24 ur, saj ravno toliko časa jastoga dimijo. Čeprav sem v enem izmed preteklih prispevkov že zapisala, da nisem sicer pretirana ljubiteljica dimljenih jedi, me je dimljen okus navdušil, predvsem zato ker v jedi ni prevladoval. Kremasta juha bi lahko definitivno dobila kar status glavne jedi na jedilniku in takrat se je pravo kulinarično doživetje šele začelo.

Prihaja gospod jastog

Potem je prišel čas zvezde večera in še ene hišne specialitete, jastoga. Le enkrat veliko let nazaj sem imela priložnost okusiti tega oranžnega cenjenega členonožca in pravzaprav se niti ne spomnim, kakšnega okusa je bil. Spomnim pa se izkušnje o jastogu. O, pa še kako. Spomnim se tiste najave, da prihaja “gospod jastog”, spomnim se, da so nam ga pripeljali pokazat in spomnim se navdušenih izrazov ljudi, ki so ga pokusili. Takole bežno pa se spomnim tudi okusa. Mogoče tudi zato, ker sem imela približno sedem let, verjetno pa je imelo nekaj opraviti tudi to, da me je preplavil občutek, da sem zdaj prava dama, ker sem lahko jedla jastoga. Pa smo spet pri tistem koščku luksuza iz uvoda.

Tudi v hotelu City so me postregli z jastogom. Šlo je za Jadranskega jastoga, ki je nekoliko manjši od kanadskih, ki jih običajno tudi strežejo v restavracijah, a je ta bolj cenjen in predvsem boljšega okusa, so me podučili iz kuhinje. Običajno ga očistijo kar v kuhinji, jaz pa sem ga imela možnost občudovati na krožniku, nato pa mi je s čiščenjem pomagal natakar.

Jastog je bil serviran na posteljici iz špagetov z mediteransko česnovo omako in baziliko, zraven pa kozarec istrske malvazije Kozlović. Že testenine so bile nadvse okusne, ravno prav “al dente” in s karizmatičnim morskim pridihom. Potem pa še težko pričakovani jastog. Takole po Proustovsko se mi je povrnil okus in odvrtel se mi je celoten spomin na teraso in trenutek, ko smo z družino in znanci jedli jastoga. To je ta okus. Sladek, sočen in predvsem izpopolnjen. Čista petica.

Če že velja, da so vse (največje) kulinarične specialitete servirane v majhnih količinah, zagotovo to velja tudi za jastoga. Presenetilo me je pravzaprav, da je mesa tako malo, in sicer delno v telesu, najbolj okusno pa je v kleščah. Kdo ve, morda pa se mi je okus v moj spomin tako globoko zapisal prav zaradi tiste želje “po še”.

Sladka fantazija in nagrajen teranino povrhu

Kot da srečanje na štiri oči z jastogom ni bilo dovolj, je sledil še izbor sladic. Postregli so me z lično okrašeno ploščo, na kateri bi se še za tako zahtevne sladkosnede zagotovo našla priljubljena sladka pregreha.

Poleg hišne baklave je bil na plošči še  “city surprise”, še ena v vrsti hišnih dobrot, sladica iz moussa bele čokolade, prelitega s temno čokolado in kakavovega biskvita, zraven pa še prava sladka fantazija, sorbet pasijonke, čokoladni fondant z vanilijevim sladoledom, čokoladni in sadni tiramisu, jagodni sorbet, espuma bezga in jagodni kaviar. Da je bil okus še slajši, sem sladico poplaknila s šilcem teranina, vinskega likerja, okronanega s petimi medaljami, ki ga poleg okusa po teranu preveva bogata fuzija suhih sliv in cimeta. Pregrešno, da je kaj.

Tudi tokratno kulinarično potovanje se je izkazalo kot nekaj posebnega. Zaradi nepozabnih okusov, zaradi vrhunske postrežbe in zaradi enkratne atmosfere. Tu in tam bi se skoraj morala uščipniti in sama sebe opomniti, da nisem v kakšni vrhunski restavraciji tam na hrvaški obali, ker so okusi Jadrana tako dobro teknili. Uščipniti pa sem se morala še enkrat, ko sem ugotovila, da pravzaprav jem jastoga, za sosednjo mizo pa sedi Damir Krznar s svojo ekipo najtesnejših sodelavcev in takole tebi nič meni nič kramljajo o nogometnih podvigih vijoličastih. Ja, pa je bilo res. Nisem si mogla kaj, da ne bi izmenjala par besed in tudi sosednja miza ni mogla prehvaliti vseh dobrot, ki jih nudi hotel City.

Za vsakogar nekaj, predvsem pa za prste polizat. Razgled, kaj šele hrana. Večer, ki si ga bom zapomnila vsaj še za naslednjih 20 let, oziroma približno toliko, kot mineva od mojega prvega srečanja z jastogom.