Po ruski invaziji na Ukrajino je Evropska unija postala še bolj odločena, da se bo otresla energetske odvisnosti od Rusije, ki je do zdaj s plinom zadostila okoli 45 odstotkom evropskih potreb oziroma letno dobavila kar 150 milijard kubičnih metrov plina.

Že pred vojno v Ukrajini, še bolj pa po njenem začetku, so se začele evropske države za povečanje dobav obračati k drugim državam, iz katerih že uvažajo plin, kot so ZDA, Katar in Azerbajdžan, a tudi proti Afriki. Poleg tradicionalnih afriških izvoznic plina, kot so Alžirija, Nigerija in Egipt, se zaradi velikih potreb v zadnjih mesecih vse bolj spogledujejo tudi z drugimi afriškimi državami, kjer so odkrili nahajališča plina.

Mnogi poznavalci menijo, da je Afrika zaradi bližine in ogromnih zalog najbolj priročna izbira za oskrbo evropskega trga s plinom. V zadnjem desetletju je bilo namreč kar 40 odstotkov novih svetovnih zalog plina odkritih v Afriki, predvsem v Senegalu, Mavretaniji, Mozambiku in Tanzaniji, a je njegovo izkoriščanje še v povojih in projekti še začetnih fazah, tako da so še daleč od črpanja večjih količin.

Tanzanijski strokovnjak za energetsko tranzicijo pri Inštitutu za upravljanje naravnih virov Silas Olan’g je v pogovoru za MMC zato opozoril pred previsokimi pričakovanji glede plina iz Afrike, ki ima sicer dovolj zalog, da bi zadostila vsem evropskim potrebam, a ne še v tako bližnji prihodnosti, saj nima razvite infrastrukture, ki potrebuje velika vlaganja, za katera pa celina nima dovolj svojega kapitala, in je zato odvisna od tujih vlagateljev.

Pri tem Olan’g poudarja tudi zaveze EU-ja k zelenemu prehodu in opuščanju fosilnih goriv, kar bi lahko pomembno vplivalo na evropske potrebe po plinu v prihodnosti, zato so vlagatelji previdni pri vlaganjih v prihodnje plinske projekte, ki morda z opuščanjem plina ne bodo več tako donosni, kot se zdijo zdaj med energetsko krizo, ko je na trgu veliko povpraševanje in so se cene energentov drastično povečale.

Po ruski vojni v Ukrajini se veliko govori o tem, da je Afrika zaradi bližine najbolj logična izbira za Evropo pri iskanju alternative ruskemu plinu. Strokovnjaki se strinjajo, da je v Afriki dovolj zalog plina za celotno Evropo, a niso na voljo tako hitro, kot bi si mogoče želeli. Kaj lahko Afrika naredi za akutno zapolnitev potreb Evrope?

Afrika ima resnično ogromne zaloge zemeljskega plina in bi lahko oskrbovala evropske trge, vendar je pri tem pred velikimi izzivi. Kot ste omenili, je Afriki zaradi bližine lažje oskrbovati Evropo, a ji manjka infrastrukture in zmogljivosti za čimprejšnje povečanje proizvodnje. Trenutno namreč Evropska unija išče takojšnje dobave, zato po mojem mnenju ne moremo pričakovati veliko od Afrike v tako kratkem času. Uveljavljene proizvajalke, kot so Alžirija, Nigerija in Egipt, že oskrbujejo Evropo, a zmogljivosti za zadovoljitev evropskih potreb so omejene. Tukaj so še druge države, ki načrtujejo proizvodnjo, kot na primer Senegal in Mavretanija, kjer so že odkrili bogata nahajališča in so se že dogovorili o vlaganjih v izkoriščanje teh zalog. Te države lahko še ujamejo kratkoročno priložnost, če tega postavimo do leta 2030.

Toda države, kot sta Tanzanija in Mozambik, ki sta odkrili zaloge plina, a še ni prišlo do končnih odločitev o finančnih vložkih za zagon projektov, bodo zelo težko imele korist od tega do leta 2030, saj po zaključeni finančni konstrukciji mine še več let do prvih pošiljk plina na trg. Zato moramo biti natančni glede časovnice za dobave. Če govorimo o dobavah do leta 2030, ne vidim večjih premikov, če vzamemo daljše obdobje, pa moramo že upoštevati strategijo Evropske unije, ki predvideva pospešeno uporabo obnovljivih virov energije, kar bo vplivalo na oskrbo s plinom. Če povzamem, Afrika lahko dobavlja plin, a v omejenih količinah, saj lahko proizvodnjo povečajo le uveljavljene države izvoznice.

Omenili ste dolgo pot od odkritja nahajališč do njihovega izkoriščanja, ki je po ocenah Svetovne banke v Afriki daljša kot drugje po svetu. Kot kaže njihova analiza obdobja med 1960 do 2018, je bilo po svetu povprečno potrebnih 7,5 leta za dokončanje naftnih in plinskih projektov, medtem ko je bilo v Afriki to povprečje 12 let, samo pri plinu pa je ta razlika še večja, kar 15 let. Lahko Afrika zmanjša to razliko in pospeši izvedbo projektov?

To je mogoče, če Afrika okrepi svoje pogajalske zmožnosti, saj so ta pogajanja dolgotrajni in težavni procesi. Poleg tega je seveda težava pomanjkanje infrastrukture za razvoj teh projektov, kar bi zahtevalo velike finančne vložke, ki jih veliko afriških držav ne zmore. Ta razlika se lahko zmanjša, če obstaja vsesplošno zanimanje za podporo proizvajalkam pri razvoju te infrastrukture, krepitvi pogajalskih zmožnosti in vzpostavljanju upravljavskih ter pravnih okvirov, ki včasih ovirajo hitrejša pogajanja.

Sorodna novica "Potrebujemo od pet do deset let, da spravimo energetiko v evropskih državah v red"

Občutno povečanje proizvodnje se pričakuje do leta 2030, do takrat pa je še osem let. Bo takrat afriški plin še vedno zanimiv za Evropo?

Afriške države dobivajo dvoumna sporočila od Evropske unije, ki se je po eni strani po letu 2030 tja do leta 2050 zavezala k uporabi več obnovljivih virov energije, po drugi strani pa še vedno razpravlja o plinu kot zeleni energiji in s tem povezuje tudi financiranje projektov. Glede na pritiske za zmanjšanje izpustov bi bila ena od rešitev razvoj tehnologij, ki omogočajo zajemanje ogljika in s tem zmanjšanje izpustov. Tako bi bil lahko plin še vedno primerna naložba tudi po letu 2030, a tukaj je še veliko nejasnosti. Tako glede dostopnosti take tehnologije in sposobnosti afriških držav, da jo uvedejo, kot glede okoljskih pomislekov o varnem shranjevanju ogljika.

Taka tehnologija je seveda draga in tukaj pridemo od ključnega vprašanja financiranja plinskih projektov, kjer je jasno, da Afrika ni sposobna sama nositi finančnega bremena, saj nima denarja za tako velike projekte. Bo Evropa pripravljena financirati te projekte kljub svojim zavezam k zelenemu prehodu na obnovljive vire energije ali lahko pričakujemo denar tudi od drugod?

Zelena energija je v resnici zahteva Evrope, ki bi bila verjetno pripravljena vložiti sredstva v trenutne projekte, medtem ko je prihodnost bolj negotova in so zaradi tveganj vlagatelji previdni pri dolgoročnih naložbah v take projekte. Za take, ki bi potekali in se končali do leta 2050, še vidim možnost, da se privabijo vlagatelji, za poznejše obdobje pa je velika nevarnost nasedlih naložb, če bo svet res spoštoval zaveze k ničelnim izpustom do 2050.

Je pa Afrika odprta do vseh vlagateljev v izkoriščanje plina, če so pripravljeni sprejeti tveganja, ki nedvomno obstajajo, saj je namreč jasno povedala, da postavlja plin na prvo mesto pri doseganju ciljev za energetsko oskrbo celine. Verjetno bi sicer pričakovali, da bo Evropa zaradi velikih potreb v tem trenutku in prednosti bližine najbolj zavzeta za vlaganja, a vlagatelji prihajajo tudi od drugod. Nekatere države pri dobavah plina že sodelujejo s Kitajsko in tudi z Japonsko. Eden od projektov v Senegalu je tako namenjen zagotavljanju plina bolj Japonski kot pa Evropi.

Nekaj ovir za razvoj plinskih projektov smo že omenili, katere pa so po vašem mnenju največje?

Največje so zagotovo finančne ovire, še posebej financiranje v kontekstu spoštovanja podnebnih ciljev, tukaj so zagotovo največji izzivi. Mednarodne finančne institucije so se namreč pred letom ali dvema zavezale, da ne bodo financirale izkoriščanja fosilnih virov energije. To se sicer zdaj spreminja, še posebej iz evropske perspektive in uvrstitve plina med prehodne zelene dejavnosti v finančni taksonomiji.

Sorodna novica Alžirija, Nigerija in Niger bi prek Sahare gradili plinovod za oskrbo Evrope

Kateri so bolj uresničljivi in donosni plinski projekti na celini, plinovodi ali utekočinjen zemeljski plin (LNG)?

Oboji. Plinovodi so mogoče bolj smiselni od utekočinjenega plina, saj je pri njem pomembno, za kakšno vrsto LNG-ja gre. Vendar plinovodi zahtevajo velika vlaganja. Pri čezsaharskem plinovodu je bila zagotovitev sofinanciranja zahteven izziv, o katerem so se pogajali kar nekaj let.

Pri LNG-ju sta po drugi strani pomembna vrsta in kakšna je nacionalna politika. Tanzanija ima politiko, da ne želi plinskih obratov na morju, ampak jih hoče imeti na obali, kar zahteva večja vlaganja in več časa. Kratkoročno bi bil lahko rešitev razvoj plavajočih LNG-postaj, ki bi omogočale izvoz plina. A zaradi gospodarskih učinkov proizvajalke nad to rešitvijo niso tako navdušene, saj ne prinaša dodane vrednosti v zaposlovanju in razvoju dobavnih linij, kot je to primer pri kopenskih plinskih terminalih.

Omenili ste načrtovani čezsaharski plinovod, ki bo potekal v dolžini več kot 4000 kilometrov od juga Nigerije, prek Nigra do Alžirije, od tam pa v Italijo. Prečkal bi enega najmanj stabilnih delov celine – Sahel. Kako pomembna je varnost, smo videli na primeru Mozambika, kjer je zaradi nasilja v severni pokrajini Cabo Delgado ustavljen priobalni projekt črpanja plina, saj je francoski Total zaradi nevarnosti ustavil delo. Kako bo Afrika reševala ta vprašanja?

Vprašanje varnosti je zapleteno in reševanje varnostnih izzivov zahtevno, saj ima korenine v vprašanju neenakosti, ki bistveno prispevajo k nastanku uporniških skupin. Številne afriške države se spopadajo s tem vprašanjem in do zdaj niso dosegle večjega napredka.

Rekel bi, da Afrika potrebuje mednarodno sodelovanje za rešitev teh vprašanj, saj je za posamezne države res velik problem spoprijemanje z varnostnimi izzivi. K nekaterim od njih bi se dalo pristopiti z nekaj političnega soglasja med različnimi frakcijami, a kot smo videli, ne deluje v državah z naravnimi bogastvi. Ni delovalo v Južnem Sudanu, zdaj se s tem spoprijema Mozambik, v DR Kongo smo priča temu že več let, a na obzorju še ni rešitve. Za rešitev varnostnih vprašanj so potrebna resnično osredinjena regionalna in svetovna prizadevanja.

Sorodna novica EU bo vojaško pomagal s plinom bogatemu Mozambiku, a kljub prošnjam ne z orožjem

Katere od afriških držav bi lahko s svojimi projekti začela najhitreje dobavljati Evropi, poleg recimo že uveljavljenih Alžirije, Nigerije in Egipta?

Senegal in Mavretanija sta že zelo blizu produkcijske linije. Kar se tiče drugih držav, je tukaj že omenjeni Mozambik, ki mora rešiti varnostna vprašanja, in Tanzanija, ki bo morala sprejeti odločitev o vlaganju v razvoj infrastrukturo za LNG. Tu je potencial v Angoli, ki plin že dobavlja Kitajski in Evropi, a spet … največja težava so dodatne zmogljivosti, s katerimi bi lahko trenutno oskrbovali Evropo.

Kateri plinovod lahko v Nigeriji pričakujemo najprej – čezsaharskega ali tudi načrtovanega obalnega, ki naj bi potekal po morskem dnu mimo zahodnoafriških državah do Maroka in od tam skozi Španijo v Evropo?

Mislim, da je Nigerija trenutno osredinjena na čezsaharski plinovod in navezavo na plinske povezave Magreba in Alžirije z Evropo, pri čemer bo veliko odvisno od izpolnjevanja finančnih zahtev in reševanja varnostnega vprašanja, saj je sama varnost plinovoda nujna za razvoj projekta. Obalni plinovod sicer že poteka do Gane in normalno obratuje. A težava so res zmogljivosti za dobavljanje tako velikih količin plina.

Pri plinu v Afriki se večinoma govori le o tem, kako bi lahko oskrbovala Evropo, prepogosto pa se pozablja, da Afrika potrebuje energijo predvsem za svoj razvoj, kjer prav tako trči v pomanjkanje infrastrukture in kapitala, ki ga afriške države in družbe preprosto nimajo. Kako ti afriški plinski in energetski projekti vključujejo potrebe Afrike po energiji? Ali lahko Afrika zadosti svojim in evropskim potrebam hkrati?

To je pomembno in kompleksno vprašanje. Afrika je energetsko najrevnejša na svetu. Več kot 600 milijonov prebivalcev se spoprijema s pomanjkanjem elektrike, prek 900 milijonov v gospodinjstvu za kuhanje uporablja tradicionalne načine, to so podatki Mednarodne agencije za energijo (IEA). Zato mora Afrika čim prej uveljaviti pravico do cenovno dostopne in zanesljive energije v skladu s cilji trajnostnega razvoja (SDG) po univerzalnem dostopu do energije do leta 2030. Afriška unija je na primer sprejela skupno stališče, da bo zemeljski plin odigral ključno vlogo pri širjenju dostopa do energije na kratki in srednji rok. A tukaj so tudi zaveze glede podnebnih ciljev.

Torej, Afrika se obrača k plinu kratkoročno, medtem ko se bo dolgoročno verjetno bolj zanašala na obnovljive vire. Pri plinskih projektih se spopada s pomanjkanjem kapitala za izkoriščanje zalog in tukaj bo potrebovala partnerstvo bogatejših držav za razvoj projektov. Za gradnjo plinovodnega omrežja in vzpostavitve regionalnih vozlišč na celini bi bila potrebna ogromna vlaganja, ki jih ne zmore. Morala bo poiskati ravnovesje med izvozom in domačo porabo, da se bo ob izvažanju plina po svetu lotila tudi reševanja energetske revščine doma in pospeševanja gospodarskega razvoja, ki je precej odvisen od energije.

Menite, da bi se lahko Afrika znašla pod pritiski, da bo v primeru evropskih vlaganj v izkoriščanje nahajališč primorana plin izvažati v Evropo namesto afriškim porabnikom?

Do takih pritiskov lahko pride in Afrika se jim lahko upre z vztrajanjem pri pravični energetski tranziciji, saj vemo, da je deležna najmanj podnebnega financiranja iz razvitih držav. Okrepiti mora tudi svoj položaj v iskanju pravega ravnovesja med izvozom ter domačo porabo in si pri tem biti na jasnem, kako hoče razvijati lastne potrebe po plinu. Pri tem bo pospešitev vlaganj v infrastrukturo za domačo oskrbo zelo pomembno povečevanje potreb.

Sorodna novica Evropa in Afrika v iskanju novega partnerstva

Se strinjate z oceno nekaterih, da bi lahko prav plin predstavljal rešitev za odpravo energetske revščine v Afriki?

Plin je del rešitve, a ni edina rešitev. Pri plinu so težava zahtevana velika vlaganja, da pride do večine afriškega prebivalstva, ki je dejansko na podeželju, kar zahteva velikanske naložbe v plinovode za povezavo odročnih področij. Druga možnost, ki jo trenutno zasleduje Afrika, je uporaba utekočinjenega naftnega plina (LPG) za oskrbo podeželskih predelov prek že vzpostavljene infrastrukture. S tem bi lahko še posebej reševali težave teh 900 milijonov ljudi brez zanesljive energije za kuhanje.

Sam menim, da mora Afrika sprejeti mešano strategijo, v kateri mora pospešiti uporabo obnovljive energije skupaj s plinom. Obnovljiva energija, kot je sončna, ima v Afriki velike možnosti, s katerimi se prav tako lahko rešuje vprašanje energetske revščine. Rešitev tako ni samo v plinu, ampak v pravem energetskem miksu.

Kako naj Afrika odgovarja na pričakovanja, da bi države v razvoju nosile breme zelenega prehoda, ko pa afriške države prispevajo manj kot tri odstotke svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Ne gre pozabiti, da medtem ko je Nemčija z Rusijo gradila Severni tok 2, je Evropska unija nasprotovala vlaganjem v proizvodnjo plina na afriški celini in finančne spodbude pogojevala le z zelenimi naložbami v obnovljive vire energije. A če so nekatere evropske države na vrhu Evropske in Afriške unije teden dni pred ruskim napadom na Ukrajino še vztrajale, da ne bodo sofinancirale naložb v plin, se je to po vojni spremenilo in evropski voditelji so pohiteli z obiski s plinom bogatih afriških držav. Kako se Afričani odzivajo na to evropsko dvoličnost?

To je dvoličnost na najvišji ravni in mora biti lekcija za Afriko, da se za afriške težave iščejo afriške rešitve, namesto da pričakujemo, da bo preostali svet reševal težave Afrike, ki mislim, da si mora glede tega zadati jasno agendo. Če bi se držali pravičnega energetskega prehoda, bi morala biti Afrika verjetno zadnja, ki bi opravila prehod od fosilnih do obnovljivih virov energije. Čeprav nas vse skrbi segrevanje ozračja in podnebne spremembe, pa moramo vedeti, da je prispevek Afrike k izpustom majhen.

Če je svet pošten, mislim, da bi morali v okviru ogljičnega proračuna, ki je še dovoljen do leta 2050, Afriki omogočiti priložnost, ki so jo glede fosilnih goriv izkoristile razvite države za svoj razvoj. Afrika mora zahtevati svoj prostor za postopen prehod tudi po letu 2050. Dejansko mora biti vodilo Agenda 2063, ki je nastala v okviru Afriške unije in govori o trajnostnih energijah do leta 2063. Glede ciljev ničelnih izpustov, menim, da Afrika ne bi smela biti všteta v globalne cilje do leta 2050.