Avtomobili: Sijaj štirih desetletij glasbenega ustvarjanja

Plošča Sijaj novogoriške zasedbe Avtomobili prinaša trinajst novih skladb, na katere so fantje zelo ponosni, saj pomenijo korak naprej v zvenu skupine, ki pa ostaja "avtomobilsko" prepoznaven in unikaten. "Album smo zaradi covida snemali dolgi dve leti, v celoti pa je nastal v Novi Gorici. Pri njej so poleg članov zasedbe sodelovali tudi Rok Škarabot na tolkalih, Jani Šepetavec na tenor saksofonu in Uroš Trebižan na kontrabasu, ki so s svojimi prispevki nadgradili zvok zasedbe, ne da bi okrnili njegovo bazičnost in prvinskost. Fantje pravijo, da je to najboljši album doslej. Skladbe na njem govorijo o potovanjih, svetu in podeželju v domači Sloveniji," je ploščo opisal frontman Marko Vuksanović. Dejal je, da je zelo srečen, da so z Avtomobili pripeljali do tu, da jih ljudje še lahko slišijo in poslušajo, najbolj pa ga radosti, kadar v njihovi glasbi najdejo nekaj sebe. Z njim smo, točno na njegov 64. rojstni dan, opravili sproščen pogovor, v katerem nam je razkril več o albumu, se zazrl vase in na do zdaj prehojeno pot.

Marko, se kdaj vprašaš – kako potuješ "skozi leta", kot pravi eden vaših songov?

Se ne sprašujem, ker je točno tako, kot pravi besedilo "narahlo in neslišno, grenko in prehitro". Grenkoba je vedno prisotna, ko gre za minevanje časa, to je neizbežno, inertno.

Bi rekel, da zdaj, ko si v zrelih letih, pesmi nastajajo iz nekakšnih drugačnih vzgibov kot pred desetletji, ko si imel manj izkušenj, uvidov v življenje?

Seveda, a to ni toliko odvisno od izkušenj, ampak od tega, da te pač čas spreminja. Ko imaš petindvajset let, je vesolje povsem drugačno od tistega, ko imaš šestdeset let. Obraba telesa, izkušnje, a te niso tiste, ki narekujejo drugačne teme. Čas prinese svoje, so pa teme drugačne, da. V začetni fazi smo poskušali veliko bolj komentirati družbo, potem je prišla faza, ko smo se bolj ukvarjali z ljubezensko tematiko. Zdaj spet morda skušam več komentirati, skupaj s potrebno introspekcijo.

Tista prvobitna želja, potreba po izražanju, tvoj muza, ostaja? Se da to sploh opisati?

Ljudje radi počnemo, kar imamo radi. Očitno je, da imam to rad. To pa ni edini razlog, lahko počneš nekaj, kar imaš rad, pa to delaš samo zase v garaži. Pri takem ustvarjanju kot je glasba ali slikarstvo, pa potrebuješ neko ogledalo, občinstvo, odmevnost. Vsi tisti, ki pravijo, da delajo to zgolj zato, ker jih to veseli, brez nekih ambicij, lažejo.  

Album Daleč ste izdali pred šestimi leti, zdi se, da je tisto bolj "vaša" klasična plošča v smislu zvoka, na Sijaju pa ste šli korak ali kar nekaj korakov dlje. Ste se trudili biti drugačni, je to nastalo namensko ali spontano?

Namenskega ni bilo skoraj ničesar. Tako je pač nastalo. Vprašanj pa je lahko veliko, kaj je bilo v podzavesti in kaj se je procesiralo v glavi. Delali smo neobremenjeno, brez posebnih pričakovanj. Vedno upaš, da bo to, kar delaš, komu všeč. A lahko pristopiš na dva načina. Da ti je bolj pomembno to, da bo všeč drugim in nekako tudi tebi, ali pa mora biti najprej všeč tebi in upaš, da bo tudi drugim. Mi smo vedno ubrali to drugo pot, nikoli nismo izdali plošče, ki nam ne bi bila všeč.

Kakšna aurora borealis je torej posijala na Sijaju – že prva pesem Čas je, se začne dokaj apokaliptično?

Po navadi, ko delaš naslove, jih izbiram, skušam osmisliti, najti rdečo nit. Včasih jo najdem, včasih ne, a zdelo se mi je, da plošča govori o slikah slovenskega podeželja, druge o potovanjih, svetu, ene pa so introspektivne. Najprej sem hotel dati naslov Dom in svet, a ker gre za enak naslov, kot je bil nekoč progresivni časopis s krščansko konotacijo, bi lahko kdo iskal globlji pomen, ki pa ga ni. Tako, da so me prepričali, da nima smisla. Ko pa sem začel gledati drugače, se v vseh pesmih išče svetloba kot neka razsvetlitev, zato mi je bil naslov Sijaj primeren. Posledica tega je tudi severni sij na naslovnici albuma. Gre za fotografijo, nastalo na Finskem, ki jo je posnela moja hči z možem. Čudovita podoba.

Zvok Avtomobilov je pravzaprav zvok, ki ga je izumil Mirko, bend pa ga še obogati, ampak jedro benda sta vedno bila ti in Mirko – sta kdaj resneje prišla navzkriž ali so to zgolj sladka kreativna nesoglasja?

Nikoli se nisva resneje sporekla. Tri leta in pol sva sicer narazen. Pri petnajstih je to prava katastrofa, pri šestdesetih, pa postane to povsem vseeno. Vedno je vokal tisti, ki nekako daje prepoznavnost bendu. Glavna značilnost našega zvoka pa je najbrž način, kako usklajujeva tekste in melodije, in način dela znotraj benda. V Avtomobilih, čeprav se je veliko članov zamenjalo, so bili ljudje, ki so imeli precej različne, drugačne glasbene afinitete, izhajali iz drugačnih glasbenih okolij, z različnimi okusi. Da pa uspeš delovati znotraj tega, pa da zvoku določen čar. Če imaš individualističen pristop, osebnost glasbenika lahko pride do izraza. Ne podlega neki direktivi.

Pri tebi izstopa tvoja skromnost, sem in tja si izjavil celo, da ne znaš peti, se ti ne zdi, da si malce skromen oz. čemu taka nesamozavest, koneckoncev ste tu štiri desetletja ...

Dobro se poznam (smeh). Čeprav se strinjam, v štiridesetih letih se človek marsikaj nauči. Če si prestrašen in imaš velika pričakovanja, potem je skromnost nehvaležna lastnost, ti dela veliko škodo. A sčasoma, če se znaš umestiti in se ne precenjuješ, lahko postane pozitivno.

So si predpostavko, da ste Avtomobili melanholičen bend, izmislili drugi, ker pesmi niso nujno take, žalostne, nekatere so optimistične, vesele, meniš, da vam ljudje to pripisujejo zaradi tvojega glasu, ali morda premalo prisluhnejo samim besedilom?

Morda tudi to. A vedno splavajo na površje določene pesmi, gre za selekcijo. A okoli sedemdeset pesmi je absolutno nemelanholičnih, veselih. A ljudje so tako izbrali, haha.

Ali se potem pojavi težava, da ni izstopajočih pesmi, s čimer ste se srečevali že v začetku kariere, ko so vam kritiki priznavali kvaliteto, a da nimate hit singlov – morda je "težava" ravno v tem, da je vaša glasba konstantno dobra, vse ostalo pa je pač stvar gledišča oz. okusa, pogleda, o čemer pa ni prav smiselno razpravljati?

To mi je šlo vedno na živce. Ta pričakovanja, kako zadeve vrednotiti. V podzavesti veliko ljudi, ki pišejo o glasbi, je še vedno premisa, da je uspešnost kategorija, ki v glasbi nekaj pomeni. A če ocenjuješ samo glasbo, uspešnost ni nobena kategorija. Predpostavlja se, da nekaj je pa komercialno uspešno, popularno. A to nima zveze s samo glasbo. To je ekonomska, tržna kategorija. Nisem jaz kriv, da naša glasba odmeva kot odmeva. Ne bi imel nič proti, da smo bolj popularni. Nismo pa delali kompromisov, da bi to dosegli.

Pred leti si dejali, da se ti včasih zazdi, da vsakič pišeš isto pesem. Se je občutek kaj spremenil?

Ja, seveda. Vsaka pesem je drugačna. Tako kot sadež ne obstaja, imamo jabolka, hruške, banane. A vse to so sadeži. Za sadež je to, da vedno pišem en in isti komad. Kar pa se udejanja v različnih oblikah, jabolkih, hruškah, če se malo filozofsko izrazim (smeh). Kategorija je enaka, osnovna intenca je enaka, a je tako abstraktna, da jo moraš ubesediti v čisto konkretne zadeve, a se jo prepozna skozi to.

Tvoj duhovni svet je, glede na besedila, zelo bogat in srčem, poetičen, bi rekel, da je to tvoj beg, ali bolj uteha, potreba, da se izraziš, četudi morda nima neposredne povezave s tvojim resničnim življenjem?

Večina pesmi dejansko nima povezave z resničnim življenjem. A očitno sem prepričljiv (smeh). Morda je le deset odstotkov tega, kar napišem, da se nanaša na konkretno življenjsko izkušnjo. Vedno gre za mojo interpretacijo določenih občutij, ker pač drugače ne znam. A dostikrat se skušam vživeti v občutke drugih. Recepta v bistvu ni, se ti zgodi ali pač ne. Pogosto potrebujem besedni sklop, ki je nekakšna iniciacija, okoli katerega napletem dovolj, da brat Mirko napiše svojo glasbeno formo. Potem pa si podajava in zloživa v nekaj, kar ima rep in glavo.

Zagotovo pa zdaj "obrtniško" pisanje pesmi precej bolj obvladuješ kot v mladih letih?

Verjetno, a je tak način nevaren, ker te lahko ukalupi. Znanje seveda pomaga, ni pa to tisto, kar mora biti glavno in osnovno. Je pa pomembno, da znaš idejo realizirati, če tega ne znaš speljati, ni okej. Do renesanse so bili umetniki obrtniki, šele poslej obstaja ideja umetnika, kot nadgradnja obrti. V osnovi pa kakršna koli oblika umetnosti mora imeti elemente obrti, zato je popolnoma naravno, da vsi glasbeniki v tehničnem smislu stremijo k izpopolnjevanju. Lahko sicer po inerciji izbereš najlažjo pot, če pa vse skupaj jemlješ s ščepcem soli, je to lahko velik pripomoček pri tvojem umetniškem izražanju.

Kaj je bilo s posnetki iz leta 1987 – kaseta, s katere ste uvrstili skladbo na novi album. So vaše pesmi na nek način brezčasne, najbrž bo težko ugotoviti, katera je stara petintrideset let in katere so nove? Imate veliko pesmi, ki niso pristale na albumih?

Vedno jih preoblečemo v trenutno preobleko (smeh). Vedno te bolj zanima, kakšno je trenutno stanje duha, kaj trenutno čutiš. Včasih je bilo tudi tako, da vseeno poskušaš zaokrožiti določen album, da je stilsko celovit, da ni na njem vsega po malo, nek "tutti frutti". Včasih kakšne zadeve ne spadajo v neko prevladujočo formo določenega albuma. Nazaj v sanje je ta pesem, Tako smo hodili pa je "ostanek" s prejšnje plošče Daleč.

V 80. ste bili precej popularni tudi na Balkanu, celo plošče ste izdajali v srbohrvaškem jeziku, ste imeli občutek da vas je Balkan bolj cenil kot Slovenija, ali če vprašam tako, ste se v kakem obdobju kje drugje počutili bolj doma kot v Sloveniji?

Ves čas smo delali tako v slovenščini kot v srbohrvaščini. Ni pa to jezik, ki sem se ga naučil zato, da bi pisal besedila. Ni mi bilo težko. Obstaja pa tudi teorija, da je v jeziku, ki ga ne čutiš za prvega, lažje delati. Ker ti omogoča določeno distanco in svobodo. Ta svoboda je pomembna, da si lahko marsikaj upaš. Zdi se tudi, da se počutiš drugače, da v nekaj nisi dal svojega drobovja. Nekaj resnice je v tem. Je pa res, da smo prva leta, po sili razmer, precej več nastopali po Jugi, kjer so nas hitreje prepoznali, bil je tak duh časa. Ljubljana je veljala za pankersko mesto, Zagreb je imel svoj novi val, kar pa so mnogi kritiki imeli za "komercialo". Na jugu pa do tega niso imeli predsodkov, v smislu, da je težo imel zgolj pank, novi val pa ne.

David Bowie je rekel nekako tako, da je "staranje neverjeten proces, saj postajaš človek, kakršen bi vedno moral biti" - kako ti gledaš na staranje?

Že po definiciji je tako, da. Odvisno pa je, kaj si želiš in kaj postaneš. Žal staranje ne izpolnjuje vseh mladostniških želja. V tem smislu, da postaneš takšna oseba, kot si upal, da boš postal.

Obstajajo izgubljene iluzije, neuresničene želje, nedoživete ljubezni, obžalovanja, ali si večino že videl, že doživel, kar si želel?

Obžalovanja obstajajo in prav je tako. Ker enostavno to pomeni, da le delaš neko vrednotenje svojega življenja, sicer ne moreš oceniti ali bilo nekaj prav ali ne.

Kaj bi Marko leta 2022 rekel Marku leta 1982?

Rekel bi si: glej, da me ne razočaraš v teh letih, ki prihajajo. Vesel sem, da me nisi preveč razočaral ... (smeh).

In kaj si človek sredi šestdesetih želi, zagotovo nekaj drugega kot pri dvajsetih, tridesetih ali štiridesetih, si zadovoljen s svojim življenjem?

To je najboljše življenje, ki ga imam. Boljšega ni. Poljski pregovor pravi, da je "življenje bolezen, ki jo dobiš s seksom in se vedno smrtno konča" (smeh).