Delikatna zadeva z mediji

Nobene romantike ni v tem poklicu, kaj šele dobička za tiste, ki želijo delati pošteno, po svoji vesti in resnicoljubno. Pa vendar v njem obstaja tudi nekaj, kar vleče in daje smisel - občutek, da je z besedo, vprašanjem, sporočanjem mogoče nekaj prispevati k skupnemu dobremu. To bo trajalo, dokler nas ne ubijejo stroški elektrike in papirja. Menda do tam ni več daleč.

Vsako leto znova čudi podatek, da si še vedno toliko mladih želi študirati novinarstvo ali se vpisujejo na študijske programe, ki jih pripravljajo na delo v medijih. Ko bodo doštudirali, zanje ne bo služb, če bodo, bodo te slabo plačane, od publike pa bodo veliko večkrat deležni pljuvanja kot pohval.

Denarja utegne kmalu zmanjkati še za tiste, ki s(m)o že v branži tiskanih medijev. Ti so povsod, ne le v Sloveniji, v globoki krizi. Kriza, ki jo je do konca razgalil covid-19, je še pospešila spreminjanje bralnih navad ljudi, ki so se preselili na internet in tam ostali. Tiskani mediji, katerih lastniki tega niso predvideli, jih to ni brigalo ali pa so si medij predstavljali le kot orodje za doseganje svojih političnih in drugih gospodarskih ciljev, odhajajočim bralcem niso uspeli slediti.

Evropske države z dolgo oziroma dosti daljšo demokratično tradicijo, kot jo ima Slovenija, so rešitve, kako pomagati klasičnim medijem, našle že zdavnaj.

Da bi jim sledili, bi morali lastniki vložiti veliko denarja v tehnološke posodobitve opreme, pa tudi v izobraževanje kadrov, tako novinarjev kot kadrov za pridobivanje spletnih naročnikov in trženje spletnih oglasov. Medtem se je podražil še papir, elektrika, dostavna služba, pošta, ki že dolgo nima več pred očmi ljudi, zaradi katerih obstaja, pa ponekod sobotni izvod časopisa včasih dostavi šele v torek.

Ko je država leta 2020 zaradi pojava covida-19 čez noč s strogimi ukrepi omejila javno življenje in s tem številnim gospodarskim panogam odvzela prihodek, ni bilo nobene dileme, da je treba pomagati samostojnim podjetnikom, samozaposlenim v kulturi, s posebnimi ukrepi pa tudi turizmu in še nekaterim najbolj prizadetim skupinam. Takrat smo časopisi pisali o vsem; o zahtevah podjetniških in gospodarskih združenj, o opozorilih sindikatov, položaju samozaposlenih ...

Le o sebi smo bili bolj tiho, zavedajoč se, da je zadeva z mediji pri nas precej bolj delikatna, občutljiva, nerodna in nesrečna. Dodeljevanje državne pomoči panogi, ki je po oceni tedanje oblasti izdelovala smrtno nevaren proizvod, tako da je bilo še dolgo po ponovnem odprtju lokalov listanje časopisov prepovedano, tudi v resnici je občutljiva tema.

Marsikatera vrsta državne pomoči bi lahko pomenila politično vplivanje na medije. Žal si nestrateški lastniki, ki jim medijsko založništvo ni primarna dejavnost, v preteklosti niso pridobili zaupanja, zato mnogi novinarji ob pozivih k državni pomoči pozivajo tudi k uzakonitvi strogih varovalk, da ta pomoč ne bi pristala v napačnih žepih.

Evropske države z dolgo oziroma dosti daljšo demokratično tradicijo, kot jo ima Slovenija, so rešitve, kako pomagati klasičnim medijem, našle že zdavnaj. Prepoznale so izzive digitalizacije in težave, v katere je tiskane medije pahnila najprej pandemija, nato pa še vojna v Ukrajini. Z obsežnimi pomočmi medijem pri prehodu na spletno izhajanje, dodatnim zaposlovanjem novinarjev, izobraževanjem javnosti, ki ne loči več, kaj je res in kaj “fake-news”, sofinanciranjem papirja in distribucije, spodbudami javnim ustanovam pri plačevanju naročnine in še vrsto ukrepov so potrdile, da v klasičnih medijih vidijo enega od stebrov demokracije, ki se ne sme podreti.

Slovenija naj bi morebitne ukrepe za pomoč tiskanim medijem pripravila znotraj obsežnejše prenove zakona o medijih. A morda bo takrat že prepozno.


Najbolj brano