V spodnji dvorani Slovenskega mladinskega gledališča bodo nocoj ob 19.30 krstno uprizorili žbam! – svežo igro naše sodobne dramske avtorice Simone Semenič, ki jo je zrežiral Vito Taufer. Besedilo je nastalo po nevsakdanjem spletu okoliščin: kot je pred premiero pojasnil direktor SMG Tibor Mihelič Syed, so najprej želeli na oder postaviti avtoričino že dobro znano dramo 5fantkov.si, vendar s to razliko, da bi vloge fantkov namesto zrelih igralk (kakor predvideva to besedilo) odigrala moška zasedba. Toda iz režiserjeve pobude, da bi Simona Semenič določene prizore nekoliko dopolnila, je nazadnje nastalo povsem samostojno besedilo, ki pa ima s »fantki« kar nekaj stičnih točk – če so liki v tej drami skozi otroško igro reproducirali vedenje svojih očetov (ter s tem tudi patriarhalne družbene vzorce), v igri žbam! nastopajo ženske srednjih let, ki v okviru ljubiteljskega gledališkega krožka pripravljajo predstavo, v kateri reproducirajo vedenjske vzorce svojih mož. Da je ta »igra vlog« popolna, omenjene zrele dame v predstavi igrajo – moški.
Do resnice skozi fikcijo
»Ko sem na režiserjevo željo poskusila dopisati nekatere prizore v igri 5fantkov.si, ni šlo najbolje – gre pač za besedilo, ki sem ga napisala pred petnajstimi leti in bi ga danes verjetno oblikovala vsaj nekoliko drugače,« dodaja Simona Semenič. »Se je pa iz teh poskusov nato porodila nova drama, v kateri imamo ravno tako opraviti z igro, ki jo igrajo liki, torej z igro v igri, le da se fantki igrajo več različnih iger, naše ljubiteljice gledališča pa poskušajo uprizoriti starodavno češko folklorno povest Dívčí válka, ki govori o uporu žensk proti moškim – zamisel, da bi se dame lotile prav te zgodbe, se mi je namreč zdela po svoje zanimiva. Moram pa poudariti, da v tej predstavi ne gre za uprizarjanje nekakšnega moškega sveta, temveč sveta kot takega.«
S tem se strinja tudi režiser Vito Taufer, ki ocenjuje, da se besedilo ukvarja s temeljnimi tematikami današnjega časa. »Gledališče je na neki način vselej odsev neke dobe ter prostora, kar seveda velja tudi za ta projekt, ki je nekakšno preverjanje vseh zagonetk in protislovij trenutne družbe. Pri čemer pa se teh vozlov ne loteva s stališča kake ideologije, temveč s stališča umetnosti in jih s tem ponuja v premislek občinstvu.« Zato predstava po njegovih besedah tudi ne daje odgovorov, ampak razpira vprašanja – namreč vprašanja, ki si jih v neki kleti zastavlja skupina žensk, da bi premislile svoje razmerje s svetom. »To počnejo ločeno od vsakdanjega sveta, skozi umetnost, v kateri poskušajo utelesiti svoje nasprotje, torej svoje može.«
Prehajanje med vlogami
Kot pravi Taufer, gre za izjemno duhovito predlogo, ki ponuja »dialektično, celostno sliko sveta«, a ta duhovitost po besedah direktorja še ne pomeni, da gre za komedijo: »Pravzaprav je to zelo resna predstava o resnih stvareh.« Med procesom njene priprave, v katerem je sodelovala tudi avtorica, je besedilo doživelo kar nekaj sprememb; občutni del ga je ob začetku vaj izločil dramaturg predstave Emil Filipčič, ki ga je presenetilo, da »ni avtorica ob tem niti trenila«, pozneje pa so ga sproti nadgrajevali in pilili še v skladu z režijskimi zamislimi ter potrebami igralcev.
Ti so svoje »dvojne vloge« prepoznali kot precejšen izziv. »Pravzaprav gre za dve vlogi,« poudarja Dario Varga. »Igram namreč žensko, nato pa tudi njenega moža – kakor si ga ona predstavlja, da bi se obnašal. Toda pri načinu, na katerega te žene igrajo svoje može, ne sme biti ničesar šmirantskega, te vloge v vlogi morajo biti narejene zelo zares in realistično.« Podobno ugotavlja Ivan Godnič. »V karieri sem odigral že mnogo ženskih vlog, toda ta je bila najtežja od vseh, ravno zaradi nenehnega preklapljanja iz ženske vloge v moško in nazaj.« V predstavi igrajo še Jurij Drevenšek, Uroš Maček in Sebastjan Starič; za scenografijo je poskrbela Urša Vidic, za kostumografijo Barbara Stupica, luč pa je oblikoval Matjaž Brišar.
