DL: Upokojeni novomeški škof msgr. Andrej Glavan - Postavljal temelje škofije

1.11.2021 | 19:00

Msgr. Andrej Glavan

Škofija Novo mesto deluje 15 let. Vse od ustanovitve jo vodi msgr. Andrej Glavan, ki je Dolenjec, doma iz župnije Soteska pri Novem mestu. Potem, ko je papež Frančišek 30. junija letos na čelo škofije imenoval novega škofa Andreja Sajeta, ki bo škofovsko posvečenje prejel 26. septembra v rodni mirnopeški župniji, je Glavan postal apostolski administrator in upokojeni škof.

Prav letos praznuje tudi 21 let škofovskega službovanja, saj je bil pred tem že ljubljanski pomožni škof, ter kasneje apostolski administrator ljubljanske nadškofije.

V teh dneh, ko se je Glavan že preselil s kapitlja v svoje nove prostore v nekdanjo mežnarijo, je za Dolenjski list spregovoril o dosežkih novomeške škofije na duhovnem in materialnem področju, o nalogah, ki so še ostale, pa tudi o svojem prihodnjem življenju.

Ste si oddahnili, da prihaja naslednik, saj ste papežu sami ponudili svoj odstop, kar je sicer standardni postopek? Trajalo je kar nekaj časa, da so našli naslednika, kajne?

Odkar sem papežu ponudil odstop, so minila tri leta, sveti oče mi je po načinu nunc pro tunc (ko je imenovan novi, se prekine služba staremu) podaljšal službo novomeškega škofa za leto dni in tako sem naslednika po Božji milosti dočakal letos. Seveda smo odločitev o nasledniku, o čemer odloča papež, pričakovali. Očitno tudi vatikanski mlini meljejo počasi, a zdaj je k sreči vse znano, čaka me selitev, ki pa ni prva v mojem duhovniškem življenju.

Postavili ste temelje novomeške škofije, saj ste jo vodili od vsega začetka, to je kar 15 let. Kako gledate na svoje delo, ste bili uspešni?

Generalno lahko rečem, da sem zadovoljen in tudi ocenjevalci od zunaj so dali pozitivne ocene. Pred 15 leti smo s sodelavci postavili temelje nove škofije – no, podobno nalogo sem imel že pred 46 leti, ko sem, sicer v drugih okoliščinah, ustanavljal novo župnijo na Suhi. A obakrat je šlo za nov začetek.

Prostori za novomeško škofijo so bili že delno pripravljeni, a to ni glavno – najpomembneje je bilo postaviti pastoralne strukture. Hvala Bogu, da so duhovniki sprejeli članstva v mnogih svetih, komisijah in odborih, kar okrog 20 jih je, kjer sodelujejo.

Prav v naši škofiji smo začeli uvajati mnoge novosti, ki so jih kasneje prevzele tudi druge: na primer počitniška zbiranja, rekolekcije duhovnikov, študijski dnevi za duhovnike, nekoliko spremenjen način škofove kanonične vizitacije ipd. Iskali smo priložnosti za boljšo povezanost in pomoč duhovnikom, vse v skladu z napotki, naj bo škofija čim bližje duhovnikom, vernikom … Nekaj načrtov pa je seveda ostalo še neuresničenih.

Upokojeni novomeški škof Andrej Glavan ob novem oltarju v kapeli svojega novega doma

Na katere dosežke ste najbolj ponosni, kaj pa je ostalo neopravljenega, kje so še izzivi?

Ponosen sem na mnoge obnove: na primer vzpostavitev novega pastoralnega centra Baragov dom v Šmihelu v nekdanjem samostanu in sestrski šoli, kjer imamo škofijska in duhovniška srečanja, tam delujejo Škofijska Karitas, konservatorij, katehetsko-pastoralna šola, v zadnjem času tudi dnevni varstveni zavod za mlade s posebnimi potrebami, pa tudi sestre salezijanke, hčere Marije pomočnice …

Zadovoljen sem tudi, da imamo lepo prenovljen Leničev dom v Sajevcah, kjer potekajo duhovne vaje za birmance, duhovnike in razne skupine, počitniška srečanja itd., pa tudi škofijski romarski center na Zaplazu z novo zakristijo, prenovljeno cerkvijo, novimi sanitarijami, urejeno okolico …

V celoti smo tudi prenovili škofijo na Kapitlju, v 3. nadstropju uredili deset garsonjer, prostore za škofa, generalnega vikarja, sestre … Zdaj urejamo še svojo knjižnico. Čaka nas tudi gradnja škofijskega arhiva v spodnjih prostorih škofije.

Neuresničenimi cilji ostajajo na vzgojno-izobraževalnem področju, kajti zavedamo se, da ne gre vlagati le v zidove, ampak tudi v duhovno zgodbo, v vzgojo mladih. In novomeška škofija v primerjavi z drugimi nima nobene šole ali vrtca – razen zasebnega katoliškega Petrovega vrtca na Otočcu. V začetku delovanja škofije smo zato imeli cilj vzpostavitev katoliške gimnazije, pa je potem gospodarska kriza leta 2008 ta prizadevanja ustavila. Dlje časa pa že razmišljamo tudi o novem vrtcu, ki bi imel prostor v Baragovem domu, kar pa ostaja naloga za novega škofa.

Škof mora med drugim skrbeti za povezovanje duhovnikov in župnij. Kakšno je stanje po župnijah, manjka duhovnikov, so preobremenjeni?

Novomeška škofija spada med manjše v Sloveniji in ima 71 župnij. Mnogi naši duhovniki so gotovo preobremenjeni, a k sreči so pridni, pravi garači in večinoma zelo skromni, saj gre za generacije, ki so mnogo dale skozi. Treba je spoštovati njihov trud in delo.

V škofiji smo si zadali nalogo, da smo čim bližje duhovnikom, vernikom … Zato sem uvedel prakso, da vsaka štiri leta obiščem vse župnije ob tako imenovanih kanoničnih vizitacijah pred birmo. Takrat obiščem vse podružnice in povsod mi z veseljem in ponosom pokažejo, kaj so naredili. Tako sem prav vse župnije že dvakrat ali trikrat obiskal. Seveda sem se z župljani srečeval tudi ob raznih drugih priložnostih, na raznih slovesnostih, pa tudi na pogrebih, saj pokopavam vse duhovnike in njihove starše.

Koliko novih maš je bilo v 15-letni zgodovini novomeške škofije? Zdi se, da je njen nastanek spodbudil tudi nove duhovne poklice. Kako kaže za naprej?

Morda je bila tudi ustanovitev škofije neki impulz za nove duhovniške poklice, saj smo ob ustanovitvi imeli le enega bogoslovca in spraševali smo se o smislu ustanovitve škofije, če ne bo duhovnikov in bi se vrnili v ljubljansko škofijo. No, k sreči so se mnogi v letu dni tudi vrnili domov v svojo rodno škofijo.

Najbolj sem vesel, da smo v 15 letih obstoja škofije imeli deset novih maš. Smrti duhovnikov je bilo sicer več, a vendar stanje za zdaj še ni tako kritično. Bo pa, že v petih ali desetih letih. V najbogatejših letih smo v Sloveniji imeli od 50 do 60 novih maš, a to se je zdaj močno spremenilo. Letos jih je bilo na primer sedem.

V naši škofiji je bila ena, prihodnje leto se obeta še ena. A k sreči je nov bogoslovec, ki bo letos začel pripravljalni letnik, razlog za upanje, da bo Bog uslišal naše molitve. Prepričan sem, da je ozemlje naše škofije dovolj prepojeno z mučeniško krvjo, da bodo tudi v prihodnje še vzklili novi duhovni poklici, tudi v ženskih vrstah.

Je pa skrb vzbujajoča nasploh za krščansko Evropo ta naša izkoreninjenost, da danes mladi ne čutijo pripadnosti ne tradiciji ne krščanski dediščini, da nimajo identitete, da slovenski mladini domovina in narod nista več vrednota. To je velika tragedija in tudi tu se skriva razlog za pomanjkanje duhovnih poklicev.

Kakšno breme je za škofijo kulturna dediščina in koliko pri njenem vzdrževanju pomaga država, koliko pa ste primorani poskrbeti sami? V mislih imam obnove cerkva, kapelic, samostanov, ustanov …

Škofija ima glede na število prebivalcev dosti, kar 415, cerkva. Premoremo tudi nekaj samostanov: karmeličanski v Mirni Peči, kartuzijanski v Pleterjah, frančiškanski v Novem mestu – a ti so samostojni in tu škofija nima bremen. Večji problem je, da nekateri rodovi opuščajo svoje postojanke.

Vzdrževanje in obnova cerkva pa je marsikje težka naloga, saj na primer na Kočevskem že zdaj ni ljudi. Župnija Osilnica premore 400 ljudi in šest cerkva, v eni vasi živita le dva prebivalca. Kako naj vzdržujejo vse cerkve? Letos pa jih je prizadel še »zagrebški« potres, skratka škofija mora pomagati.

Večina cerkva je sicer v dobrem stanju in obnovljenih, zlasti po zaslugi zavzetih ljudi in župnikov. Država – če smo uspešni na razpisih – prispeva le del za spomenike državnega pomena, a še to vedno manj, občine pa različno. Nekatere zelo pomagajo, so solidarne in imajo občutek za kulturno dediščino, ponekod pa tudi ne in obnova ostane na plečih župnije. Škofija pomaga po svojih močeh, v ta namen imamo Gnidovčev sklad – vanj neki odstotek vplačujejo župnije ob prodaji svojih nepremičnin, nekaj je prihodkov od prodaje lesa …

Realnost je taka, da bo nemogoče ohraniti čisto vso sakralno dediščino – strehe cerkva se bodo še obnavljale, a notranje bogastvo, zlati in leseni oltarji, ki so stari dvesto in tristo let, marsikje črvivi …, pa težko. Hvala Bogu pa nismo še v stanju kot nekatere države zahodne Evrope, kjer katoliške cerkve požigajo ali jih prodajajo, v njih so restavracije ipd.

V kakšnem finančnem stanju je trenutno novomeška škofija?

Novomeška škofija je v dobrem finančnem stanju, nima dolgov. Imamo celo nekaj rezerv in skušamo delovati kot dober gospodar.

Katere dosežke v pastorali bi najbolj izpostavili?

Duhovno stanje škofije je po mojem mnenju dobro. V zadnjih 15 letih se je v pastorali angažiralo kar nekaj laikov in dobro delajo, veliko je katehistov, animatorjev na oratorijih. Kmalu bosta prva poročena moža, ki se pripravljata na službo stalnega diakona, prejela službi bralca in mašnega pomočnika.

Tudi orglarska šola je prispevala h kvaliteti zborov in vzgoji novih organistov, glasbena raven se je dvignila. Pa še bi se kaj našlo.

Kateri dogodki so vam najbolj ostali v spominu iz vašega škofovskega obdobja?

Vodenje škofije je gotovo neko posebno obdobje, ki se ga ne da primerjati z vodenjem župnije. Je odgovorno, naporno, a veliko je bilo tudi lepega.

Zapomnil si bom veliko lepih slovesnosti: na primer dekanijske in škofijske evharistične kongrese v pripravi na slovenski evharistični kongres, pa tudi beatifikacijo bl. Alojzija Grozdeta in prenos njegovih relikvij, 10- in 15-letnico novomeške škofije, novomeški misijon. V najlepšem spominu imam tudi novomašniška posvečenja, zlasti v letu, ko smo imeli kar štiri. Kaj takega se bo težko ponovilo.

Obogatila so me še mnoga druga srečanja z ljudmi, z najbolj preprostimi, ki pokažejo pristnost, hvaležnost ter tudi pravo pobožnost.

Kako ocenjujete sodelovanje škofije z lokalno skupnostjo, torej z Mestno občino Novo mesto in drugimi manjšimi občinami?

Sodelovanje z občinami – mislim, da škofija sega v dvajset občin, v nekatere le delno – je v večini dobro. Mnogi župani me vabijo na dogodke ob občinskih praznikih, sami prihajajo na razne župnijske slovesnosti, škofija pa jih tudi povabi vsako leto na srečanje po maši za domovino. So pa še razni drugi dogodki čez leto, ko se srečujemo.

Kako menite, so se Cerkev, duhovniki in verniki znašli v času epidemije koronavirusne bolezni? Kakšni so učinki epidemije in koronakrize na cerkveno življenje v škofiji?

Župniki so se vedli zelo disciplinirano in previdno, marsikje so imeli inšpekcije, a hvala Bogu zaradi bogoslužij ni prihajalo nikjer do okužb.

Med epidemijo so se župniki izkazali za zelo iznajdljive, mnogi so takoj začeli s prenosom bogoslužij, z veroukom na daljavo. Zdi se mi, da je bilo to bolje kot nič, in mnogi farani so bili novemu načinu dela naklonjeni, spletne maše so postale resnično občestveno dogajanje.

Seveda pa si vsi želimo, da se življenje vrne vsaj delno v star ritem, kar pa bo brez cepljenja težko. Ne razumem Slovencev, ki so tako skeptični do cepljenja, saj za to ni nobenih racionalnih razlogov. Podpiram papeža Frančiška, ki apelira na zavest in poziva, da je cepljenje izraz ljubezni do bližnjega – moja dolžnost ni le, da varujem sebe, ampak tudi drugega, zaradi skupnega dobrega.

Vaš novi vsakdan bo bistveno drugačen kot doslej. Kakšne naloge vas čakajo, kje boste bivali, kaj boste počeli? Za kaj boste imeli več časa?

Preselil sem se že v obnovljene prostore nekdanje mežnarije. Dan upokojenega škofa se precej razlikuje. Na nov dnevni red se bom moral navaditi. Precej več časa bom imel na razpolago za pomoč – če bo naslednik to želel, sicer pa za molitev, branje, delo na vrtu oziroma na svojem »ranču« v Soteski. Rad delam z zemljo, po duši sem kmet in tam pridelam veliko zelenjave.

Poznate svojega naslednika? Kakšen nasvet mu dajete?

Andreja Sajeta seveda poznam, saj je bil tajnik Slovenske škofovske konference (SŠK). Sva pa sodelovala tudi pri pisanju statutov pastoralnih ustanov SŠK, kakih 15 jih je bilo.

Želim mu, naj zaupa v milost, ki mu bo dana s polaganjem škofovih rok. Nasvetov pa se novim odgovornim ne daje, razen če zanje prosijo.

Članek je bil objavljen v 36. številki Dolenjskega lista 9. septembra 2021

Besedilo in foto: Lidija Markelj