Strategija proti Rusiji deluje in se mora nadaljevati
Ruska vojna v Ukrajini je prešla v novo fazo. Ukrajinska vojska spektakularno napreduje in osvobaja številna mesta in vasi ter ruske sile sili k umiku. Čeprav še ni jasno, kako daleč bo prišla ukrajinska protiofenziva, je že zdaj očitno, da se strateško ravnovesje na terenu spreminja.
Medtem se je Evropska unija v celoti mobilizirala, da bi se spopadla z energetsko krizo. Skladišča plina smo napolnili na več kot 80 odstotkov daleč pred ciljnim datumom 1. novembra in se dogovorili o jasnih ciljih zmanjšanja porabe plina to zimo. Da bi pomagali ranljivim potrošnikom in podjetjem pri obvladovanju zvišanja cen, izpopolnjujemo predloge, kot je obdavčitev pretiranih nepričakovanih dobičkov energetskih podjetij.
V sodelovanju s skupino G7 in drugimi podobno mislečimi partnerji razpravljamo o načrtih za določitev najvišjih cen ruske nafte. Hkrati partnerjem na svetovnem jugu pomagamo pri obvladovanju posledic brutalne ruske agresije in cinične uporabe energije in hrane kot orožja.
Skratka, v celoti gledano strategija deluje. Še naprej moramo podpirati Ukrajino, pritiskati na Rusijo s sankcijami in v duhu solidarnosti pomagati svojim svetovnim partnerjem.
Argumenti tistih, ki dvomijo o učinkovitosti sankcij, so vse trhlejši. Na splošno imajo sankcije dvojno funkcijo: poslati sporočilo in izvajati pritisk. Pri sporočilu gre za nasprotovanje ravnanju države, ki v tem primeru vključuje kršitve mednarodnega prava in brezsmiselne napade na civilno prebivalstvo in civilno infrastrukturo. Čeprav nismo v vojni z Rusijo, je cilj ukrepov, da jo prisilimo v drugačno ravnanje ter okrnimo gospodarska in tehnološka sredstva, ki jih uporablja pri svoji agresiji.
EU je, da bi Rusiji poslala jasno sporočilo, sprejela zgodovinsko odločitev, da konča svojo odvisnost od ruske energije. Kremelj krši pogodbe s tem, da je drastično zmanjšal količine izvoženega plina, s čimer je povzročil pretrese na trgih. Morda se zdi, da ima Rusija z možnostjo takega izsiljevanja v rokah adut – dolgoročno pa gre za strategijo, ki vodi v poraz. V nasprotju s splošnim prepričanjem Rusija težko vzdržno nadomesti evropski trg, saj je velik del njene infrastrukture za izvoz plina (plinovodi in terminali za utekočinjeni zemeljski plin) usmerjen v Evropo. Preusmeritev plina v države, kot je Kitajska, bo trajala več let in stala več milijard dolarjev.
Res je, da ima Rusija koristi od nedavnega zvišanja cen plina, vendar to ne pomeni, da sankcije niso uspešne. To pomeni, da bo treba na polni učinek evropske odločitve, da zmanjša uvoz energije iz Rusije, še počakati. Do zdaj je Evropa prepovedala samo uvoz ruskega premoga in zmanjšala nakupe ruske nafte. A že s tem je učinek opazen.
Ruski izvoz premoga se je pred kratkim zmanjšal na najnižjo raven od začetka invazije, kar kaže na težave Kremlja pri iskanju nadomestnih kupcev. Poleg tega so cene plina, odkar je EU napovedala, da bo do konca leta 2022 zmanjšala uvoz ruske nafte za 90 odstotkov, padle. Kremelj pa bo svoje prihodke še bolj skrčil, če bo še zmanjšal dobavo plina v Evropo.
Po besedah nemške zunanje ministrice Annalene Baerbock je Evropa v preteklosti plačevala nizko finančno ceno za ruski plin – vendar na račun svoje varnosti. Rusija je Ukrajino napadla v prepričanju, da bo EU preveč razdeljena in odvisna od ruske energije, da bi ukrepala. Toda ruski predsednik Vladimir Putin se je uštel.
Evropa se z zmanjšanjem svoje odvisnosti od ruske energije osvobaja starega prepričanja, da gospodarska soodvisnost samodejno zmanjšuje politične napetosti. Pred 40 leti je to bilo morda smiselno, zdaj pa to gotovo ni več res, saj je gospodarska soodvisnost postala orožje.
Vojne ni konec in Putinov režim ima še nekaj potez. Vendar ob trenutni strategiji Zahoda Kremelj preobrata ne more doseči.
A obrat navznoter ni pravi odziv. Še vedno potrebujemo odprto gospodarstvo, hkrati pa ne smemo dovoliti soodvisnosti brez odpornosti in diverzifikacije. Upoštevati moramo politično identiteto tistih, s katerimi trgujemo in komuniciramo. V nasprotnem primeru se bomo znašli v enaki pasti, kot jo Putin nastavlja že 20 let.
Sankcije dokazljivo delujejo tudi v smislu pritiska. Ruska vojska že občuti posledice izgube dostopa do zahodne tehnologije, saj so tudi njeni tanki, letala, telekomunikacijski sistemi in precizno orožje odvisni od uvoženih sestavnih delov.
Poleg tega razkrito interno poročilo ruske vlade opozarja na dolgotrajno škodo, ki jo bo rusko gospodarstvo utrpelo zaradi uvoznih omejitev. V kmetijstvu je 99 odstotkov proizvodnje perutnine odvisnih od uvoženih surovin. V letalstvu 95 odstotkov potnikov v Rusiji potuje z letali, zgrajenimi v tujini, in pomanjkanje rezervnih delov zdaj zmanjšuje rusko komercialno letalsko floto. Osemdeset odstotkov ruske domače proizvodnje farmacevtskih izdelkov je odvisnih od uvoženih surovin. Na področju komunikacij in informacijske tehnologije pa bi Rusiji do leta 2025 lahko zmanjkalo kartic SIM, medtem ko drugi deli njenega telekomunikacijskega sektorja večletno nazadujejo. Ne pozabimo, da so to črnogledo oceno pripravili uradni interni ruski viri.
Ali bodo sankcije same po sebi zadostovale za poraz agresorja? Ne. Zato Ukrajini zagotavljamo tudi obsežno gospodarsko in vojaško podporo ter si prizadevamo za napotitev misije EU za vojaško usposabljanje, da bi še okrepili ukrajinske vojaške sile. Vojne ni konec in Putinov režim ima še nekaj potez. Vendar ob sedanji strategiji Zahoda Kremelj preobrata ne more doseči. Čas in zgodovina sta na strani Ukrajine – vse dokler se bomo držali naše strategije.
Project Syndicate, 2022.
***
Josep Borrell, visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik Evropske komisije.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
