V Sloveniji prvič prešteli divje čebele
V Sloveniji živi več kot 210.000 družin medonosne čebele, o številu divjih čebel, ki so prav tako pomembne za biotsko pestrost in prehransko varnost, pa se je doslej zgolj ugibalo. V pilotnem monitoringu, ki so ga izvedli na petih območjih v državi, so od 575 znanih vrst našli 239 vrst. Cilj je vzpostaviti stalni monitoring divjih čebel, ki je prvi korak k njihovemu varovanju.
Ali je število najdenih vrst veliko ali majhno, je težko reči. Sam sem oceno postavil nižje, zato sem bil nad rezultati pozitivno presenečen, je na predstavitvi ciljno raziskovalnega projekta povedal njegov strokovni vodja Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo.
Cilj projekta v katerem so sodelovali Nacionalni inštitut za biologijo, Prirodoslovni muzej in Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, financirali pa so ga Javna agencija za raziskovalno dejavnost, ministrstvo za kmetijstvo in ministrstvo za naravne vire in prostor, je bil zasnovati metodologijo monitoringa divjih čebel v Sloveniji in testno izvesti monitoring na izbranih območjih.
Monitoring so tri leta izvajali na petih območjih v državi.
Največ vrst divjih čebel so našli na Cerkniškem jezeru, najmanj na Gorenjskem.
EU pripravlja monitoring divjih čebel po enotni metodologiji.
Monitoring so v letih 2020-2022 izvedli na petih območjih: dveh območjih z bolj intenzivnim kmetijstvom (na Gorenjskem med Mengšem in Kranjem in v celjski kotlini), dveh zavarovanih območjih narave (v okolici Cerkniškega jezera in na Ljubljanskem barju) ter v Ljubljani kot primeru urbanega okolja. Metoda vzorčenja so bile pasti – lovilni krožniki in križne prestrezne pasti –, ki so najbolj razširjene tudi v tujini. Na vsakem območju so postavili 50 vzorčnih mest, na katerih so namestili pasti, ki so jih napolnili z mešanico vode in praška za pranje posode. Čebele so pisane posode zamenjale za cvetove in se vanje ujele. V »poskusu« so umrle, a je Bevk zagotovil, da s projektom niso ogrozili populacije.
Pasti so bile postavljene štiri dni na mesec od aprila do septembra. Po dveh dneh so pobrali vzorce, jih shranili v alkoholu, preparirali, nato pa je sledil najtežji del monitoringa, določitev vrste čebel. V Sloveniji je bil doslej za to en sam strokovnjak, Andrej Gogala. Ta je pomagal tudi v projektu, hkrati pa je pri delu usposobil dodatnega strokovnjaka za določanje čebel, kar je Bevk ocenil kot enega največjih dosežkov projekta.
Kakšni so rezultati? Od 575 vrst divjih čebel (čmrljev in čebel samotark), ki so bile doslej najdene v Sloveniji, so našli 239 vrst. Bevk je ocenil, da bi jih našli še več, če bi z vzorčenjem pokrili obmorski del države. Našli so tudi eno novo vrsto, Anthophora crassipes, in sicer v Ljubljani, ter 43 vrst, za katere je v Evropi premalo podatkov o stanju populacij.
Po katastrofalnem letu 2021
so si čmrlji opomogli
Največ vrst, 143, so našli v okolici Cerkniškega jezera, najmanj, 103, na Gorenjskem. Kjer koli v Sloveniji živite, je v okolici vsaj sto vrst divjih čebel, je ponazoril Bevk.
Po številu divjih čebel na posamezno vzorčenje so jih največ našli v celjski kotlini, 127. Po številčnosti čmrljev je izstopala okolica Cerkniškega jezera, po številčnosti čebel samotark pa celjska kotlina. Podatke je mogoče razumeti ob poznavanju prehranskih navad čmrljev in čebel samotark. Prvi so aktivni oziroma potrebujejo hrano preko cele sezone, potrebujejo tudi več hrane, čebele samotarke pa so aktivne le del leta in lažje preživijo tam, kjer hrane ni preko celega leta.
Primerjava števila divjih opraševalcev med leti kaže, da se je leta 2021 drastično zmanjšalo število čmrljev, pri čebelah samotarkah pa to ni bilo tako opazno. Razlog je bila pozeba in nato deževna pomlad, ko rastline niso medile in čmrlje matice niso našle hrane, zato so gnezda propadla, je pojasnil Bevk. A že leto pozneje so pri monitoringu našteli največ divjih čebel v treh letih. Opomogli so si tudi čmrlji, še posebej pa čebele samotarke.
Tudi če bi imeli milijon družin medonosnih čebel, bi še vedno potrebovali divje opraševalce, če želimo ohraniti biotsko pestrost in prehransko varnost, je poudaril Bevk. Divji opraševalci, zlasti divje čebele, so pogosto še bolj učinkoviti opraševalci kot medonosna čebela, a so bolj ogroženi, saj jih ne moremo krmiti. V Evropi živi 1965 vrst čebel, za 57 odstotkov vrst je premalo podatkov, da bi ogroženost ocenili, izumrtje pa grozi četrtini čmrljev.
Glavni razlogi so spremembe v okolju, ki smo jih povzročili ljudje: pomanjkanje hrane, podnebne spremembe, pomanjkanje gnezdišč, pesticidi in bolezni.
Pilotni monitoring je dobra podlaga za vzpostavitev trajnega monitoringa. V EU že potekajo priprave za njegovo vzpostavitev po enotni metodologiji. V Sloveniji je predvidenih 19 območij vzorčenja.
