Prva generacija modelov serije 2 Active Tourer je bila predstavljena leta 2014, z njo pa so pri znamki BMW prekinili dolgoletno tradicijo vozil z zadnjim pogonom. Kot prvi izmed novodobnih BMW-jevih modelov je bil na voljo s pogonom na sprednji kolesni par, kasneje pa so se mu pridružile še različice s štirikolesnim pogonom xDrive in daljša, prostorsko radodarnejša izvedba Gran Tourer. Kljub številnim pomislekom o obstoju vozil enoprostorskega segmenta in trendu zmanjševanja njihove prodaje, so se pri nemškem avtomobilskem proizvajalcu odločili za nadaljevanje zgodbe ter dve leti nazaj predstavili novo generacijo tega modela, ki tudi v priključno-hibridni različici ponuja vse, kar pričakujemo od avtomobilov z emblemom modrobelega propelerja.
Brez pretiravanja, a dovolj prepoznaven
Čeprav že nekaj časa videz in mogočnejši nastop modelov znamke BMW definirajo vedno večje “ledvičke” na sprednji maski, so pri tem modelu oblikovalci dokaj uspešno zadeli pravšnje razmerje med njihovo velikostjo in gabariti vozila – v mojih očeh sprednji del daje skladnejši vtis v primerjavi s predhodnikom. Posledično BMW serije 2 še vedno naredi dovolj mogočen vtis, brez pridiha grotesknosti, ki sem ga dobil pri srečanju z nekaterimi drugimi, sicer večjimi in bolj prestižnimi modeli te znamke. Očitno se trend povečevanja enega od značilnih elementov BMW-jevih modelov ustavlja, vsaj glede na predstavljene koncepte, ki naj bi krojili oblikovno in tehnološko prihodnost znamke. Aktualna serija 2 ohranja prepoznavnost prejšnje generacije, ki pa jo je oblikovalska ekipa uspela ravno prav začiniti, da avtomobil ne deluje dolgočasno in preveč vsakdanje.
Tehnološka dovršenost
Bogata opremljenost testnega avtomobila ponuja vpogled v vse tehnološke pripomočke, ki jih BMW ponuja v višjih segmentih. Informacijsko-multimedijski sistem poleg povezljivosti in brskanja po spletu (seveda v mirovanju) ponuja kvalitetno izkušnjo poslušanja glasbe, za kar poskrbi zvočniški sistem Harman Kardon. Upravljamo ga lahko preko velikega ukrivljenega zaslona na dotik ali kombinacije gumbov na konzoli med sprednjima sedežema in na volanu. Škoda, da se pri BMW-ju niso odločili za drugačno (reliefno) zasnovo tipk, ki bi terjala še manj odvračanja voznikove pozornosti z dogajanja na cesti. Po pričakovanjih je povezovanje mobilnega telefona in uporaba sistema Android Auto potekala brez zapletov, uporaba tipk na sredinski konzoli pa omogoča enostaven in hiter dostop do vseh funkcij, ki jih potrebujemo med vožnjo.
Palec gor asistenčnim sistemom, palec dol pretiranemu piskanju
Tokrat sem se namensko posvetil preizkušanju delovanja asistenčnih sistemov, ki so bili na voljo v testnem avtomobilu. Na srečo ni bilo potrebe po preizkušanju opozorilnih sistemov pred trkom, sem pa zato skušal čim več voženj prepustiti doplačilnemu sistemu Driving Assistant Professional, ki se presenetljivo dobro znajde, ne glede na to ali vozimo po mestnih ulicah, regionalnih cestah ali pa po avtocesti. Avtomobil praktično sam – seveda je še vedno potrebna osredotočenost voznika in pripravljenost na prevzem nadzora – regulira hitrost in oddaljenost od spredaj vozečih vozil. S precejšnjo natančnostjo pa tudi ohranja avtomobil na voznem pasu (seveda z obveznim držanjem roke na volanu) in sam upočasnjuje pred ovinki ali križišči in krožišči ter samodejno pospešuje za njimi.
Ker sem po naravi “ziheraš”, sem zadeve najprej preizkusil na cestah brez prometa in z nogo na pedalu zavore. A me je delovanje sistema, ki ob številnih tipalih združuje prilagodljivi regulator hitrosti, sistem prepoznavanja prometnih znakov in navigacijo ter sistem za ohranjanje voznega pasu in krmiljenje, kmalu prepričalo, da sem z manj predsodkov avtomobilu prepustil več avtonomije tudi v prometu. Glede na to da je sistem sposoben tudi zaznavanja semaforjev in samodejnega speljevanja po daljšem mirovanju (pri večini tovrstnih sistemov je za ponovno speljevanje po nekaj sekundah potrebna intervencija voznika), lahko rečem, da ob preudarni uporabi resnično olajša vožnjo, predvsem po mestnih ali avtocestnih zastojih.
Slabša plat te zgodbe so piskajoča opozorila, ki jih ni vedno najbolj enostavno utišati – vsekakor pa se bo potrebno na prisotnost tovrstne tehnologije privaditi, saj jo pač zapovedujejo tudi predpisi uradnikov iz Bruslja.
Priključna hibridnost – da ali ne?
Odvisno. Če lahko odmislimo občutno višjo ceno priključno-hibridnih modelov v primerjavi z modeli s klasičnimi pogonskimi sklopi in imamo možnost polnjenja na domači vtičnici, potem vsekakor da. Če pa preračunamo, koliko dodatnih kilometrov vožnje (ob večji porabi goriva pri klasičnih motorjih) naredimo z gorivom v vrednosti zgoraj omenjene cenovne razlike in/ali smo primorani k polnjenju na dražjih javnih polnilnicah, postaja smiselnost nakupa že bolj vprašljiva.
Je pa res, da v primeru testnega vozila dobimo zmogljiv in odziven pogonski sklop, ki ponuja obilo vozniških užitkov in ob tem, tudi pri praznih baterijah, ne kaže prevelike požrešnosti. Skupna bilanca prevoženih kilometrov (dve tretjini avtoceste, ostalo mestna vožnja in regionalne ceste) je znašala ugodnih 4,6 litra bencina in 9 kWh električne energije na sto prevoženih kilometrov. Čeprav je, glede na to, da se tudi ob izpraznjeni baterij del energije porabi za polnjenje in vrača ob aktivacijah električnega motorja, težko potegniti popolno ločnico med delovanjem zgolj enega od sklopov pogona, pa je sprotno spremljanje porabe posamezne pogonske opcije pokazalo porabo elektrike približno 20 kWh/100 km in med šestimi in sedmimi litri bencina.
Visoka poraba električne energije je bila pogojena tudi z zimskimi temperaturami, ki občutno zmanjšujejo učinkovitost električnih avtomobilov – tudi v tem primeru je bil dobršen del porabljen za ogrevanje, saj je bila ob hladnem avtomobilu že v mirovanju poraba elektrike med tremi in štirimi kilovati, ob ogretem vozilu pa je padla na približno 0,6 kW. Polna baterija je v zimskih razmerah omogočala nekaj nad 50 km dosega in verjamem, da je s preudarno vožnjo ob ugodnejših temperaturah moč pridobiti še tistih nekaj deset dodatnih kilometrov vožnje v električnem načinu ter se vsaj na daleč približati deklariranemu dosegu dobrih 80 kilometrov.
Vprašanje dostopnosti
Glede na to, da kupci enoprostorskih modelov pri svojem odločanju o izbiri avtomobila gledajo predvsem na prostornost in uporabnost, lahko rečemo, da tudi BMW serije 2 Active Tourer ponuja soliden kompromis. Če nakup različic z bencinskim ali dizelskim motorjem še vsaj približno ostaja v mejah današnje cenovne racionalnosti, pa si bodo priključno-hibridno različico, ki v primeru testnega avtomobila prihaja še z širokim naborom doplačilne opreme, verjetno lahko privoščili res le tisti z globljimi denarnicami.
Besedilo: Matjaž Zupančič. Fotografije: Gašper Pirman, Matjaž Zupančič.
Mnenja uporabnikov
9 komentarjev za "Ne samo za aktivne"
Za komentiranje moraš biti prijavljen
Kakšen jajc mi je vedno bolj BMW.
Golf sportsvan po bavarsko za ceno treh, ajde, danes verjetno dveh, če bi še obstajal kot izvedenka golfove osmice. S tem, da je bil prvi s 500 L prtljažnikom in možnostjo povečanja do 590 L (pomična zadnja klop) dejansko uporaben. Medtem, ko je tu z dobrimi 400 L ter kakor berem z manjkom prostora za kolena zadaj, ta uporabnost precej vprašljiva. In to kljub temu, da je sportsvan 4 cm krajši od tega – tu se moram navezati na zapisano v testu češ, da pri teh merah ne moremo pričakovati prostorskih presežkov. Pa bi jih očitno morali! Vsled vsega tega se sprašujem komu je ta avto sploh namenjen…???
Uporabnost (prostornost) vozila ni prva prioriteta že lep čas, v razmerju prostornosti z dolžino avtomobila je treba upoštevati še obliko (prtljažnika – zaobljen ali oglat, kabina – sredinski greben, bočna linija karoserije v škodo potniškega prostora itd.)
Komu je tak avto namenjen? Po mojem tistim, ki jim je šminkarija na prvem in uporabnost na zadnjem mestu. Jih ni malo…
zakaj bi “šminker”, ki mu ni toliko mar za uporabnost, sploh vzel “enoprostorca” za 60k €?
Bo treba vprašati kupce, zakaj sploh to kupijo. Nemara je še kak drug razlog zraven šminkarije, uporabnost pa, že vemo, da ni.
1. cene ne bom komentiral ker ni vredna komentarja
2. poraba kot z 20 let starim dizlom
Bravo!
Kateri 300 KM dizel pa je imel takšno porabo?
300km kupiš avto ki je namenjen temu.
Družinska vožnja …. ala turan, senik, c4, … se imeli vsi porabo med 5-6.
Da bi tega malo bol športno peljal …..
Terraco, Kodiaw, Tigi 2.0tdi 200km dsg da malo pogledaš je 5.5-6
Če bi bila pomembna samo nabavna cena in poraba goriva, bi bil svet “črno-bel” – sicer bolj preprost ampak tudi monoton.