Naš dom je lahko trdnjava

Letošnja Vilenica se bo ukvarjala s konceptom doma, kar se sliši morda nekoliko preveč običajno, preveč osebno. Toda v resnici je to ključno vprašanje trenutka, ki ga živimo. Naš dom je dobesedno in v prenesenem pomenu v ognju.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

Naši voditelji se lahko še tako pretvarjajo, da ni res, toda Evropa je v vojni - vojni, ki dosega že tudi razsežnosti kulturne, nekateri bi rekli “civilizacijske” vojne. Obenem pa so to poletje naš dom prizadeli požari, suša in druge naravne katastrofe - in to je šele začetek tega, kar nedvomno, z znanstvenim konsenzom, prihaja v naslednjih letih. Kot smo letos zapisali v konceptu: Evropa je v krču. Idejnem, kulturnem, političnem, družbenem, kmalu najbrž tudi ekonomskem krču.

Za begunce, ki prihajajo, družine, ki bežijo pred vojnimi pa tudi grozljivimi ekonomskimi razmerami, ki jih je bodisi pomagala ustvariti s sodelovanjem v imperialističnih posegih na Bližnjem vzhodu bodisi z vztrajnim gledanjem stran, pa je Evropa znova postala neusmiljena Trdnjava. Na njene obale, pred njene zidove naplavlja utopljence, v gozdovih okrog njenih “tehničnih ovir” ljudje, ki jih evropske države izrabljajo kot talce za svoje politične igre, zmrzujejo pred našimi očmi. Prosti pretok kapitala, ki za zidovi Trdnjave velja za enega od demokratičnih idealov, čeprav je večinoma nedvoumno enosmeren, ima sprenevedavo prednost pred svobodnim pretokom ljudi, ki je eden od temeljev Evropske unije. Vračanje migrantov z omejevanjem pravice do azila je nova vrsta mehkega, dopuščenega zločina, s katerim Evropa dokazuje, da se iz svoje lastne preteklosti ni naučila ničesar. In kaže neizmerno nepripravljenost na grozo prihodnosti, ki je že pred vrati - med posledicami pospešenih podnebnih sprememb so že tudi prvi podnebni begunci, ki se bodo kmalu pojavili pred zidovi Trdnjave, ene največjih pridobitnic in izkoriščevalk industrijskih revolucij.

Ograje na meji so ograje v notranjosti - kršenje človekovih pravic tujcem na robu postaja kršenje človekovih pravic (tujcem) med nami; militarizacija civilnih sfer ter omejevanje političnih in človekovih svoboščin se vedno obrneta tudi navznoter.

Trdnjave, ki nima zidov samo zunaj, ampak jih je v zadnjih nekaj letih vse bolj postavljala tudi znotraj. Ograje na meji so ograje v notranjosti - kršenje človekovih pravic tujcem na robu postaja kršenje človekovih pravic (tujcem) med nami; militarizacija civilnih sfer ter omejevanje političnih in človekovih svoboščin se vedno obrneta tudi navznoter. Evropa znova razpada na posamezne nacionalne/nacionalistične otočke, nekateri otočki postajajo v svoji zaprtosti vse bolj zatohlo avtoritarni. Tudi tu znova nastajajo meje in tudi pretok ljudi čeznje je, ne bodimo naivni, predvidljivo enosmeren: beg možganov, v zadnjih letih najbolj boleče zlasti medicinskega osebja, se dogaja praviloma z Vzhoda na Zahod; za ostarele in bolne na Severu skrbijo delavci in delavke z Juga, gradijo tudi naše ceste, obirajo naš hmelj, opravljajo premalo plačana dela, so izkoriščana, drugorazredna delovna sila, njihove osnovne delavske pravice pogosto niso upoštevane. Jug Evrope medtem ostaja zunaj Unije, v večni čakalnici, ker Severu tako ustreza.

Ali temno evropsko zgodovino še pomnimo evropski pisatelji in pisateljice? Ali tisti, ki sooblikujemo dušo Evrope, tisti, ki si lahko zamislimo vse, kar je mogoče in nemogoče, razumemo zahteve prihodnosti, ki bo že jutri? Selitve so bile vedno tudi kulturno vprašanje, vprašanje bogatitve kultur, plemenitenja idej in misli, širjenja horizontov, ki se zdaj nepovratno krčijo v ciničnem posmehu. Kaj lahko k dialogu o begunstvu danes z zgodbami o svoji izkušnji prispevajo pisatelji begunci, pisatelji azilanti, pisatelji priseljenci, pisatelji, ki pišejo v nematernem jeziku? Ali beremo njihove zgodbe? Ali jih beremo kot ločene od resničnosti? Če so se po drugi svetovni vojni spraševali po možnosti/smiselnosti nastajanja umetnosti po Auschwitzu, se morda danes že lahko vprašamo, ali je umetnost še smiselna v senci popolnega uničenja ekosistemov in okolja?

Letošnja Vilenica torej obravnava dom, kar pomeni, da obravnava tudi begunstvo - kaj je bilo, kaj je in kaj bo, kdo so bili, so in bodo begunci. Begunstvo je seveda tudi vprašanje jezika, osrednjega orodja pisateljevanja, je vprašanje prilaščanja novega jezika, ohranjanja spomina in identitete, zgodb in izkušenj preteklosti. Vprašanje, ki zahteva odgovore, razmislek o naši skupni prihodnosti - v času, ko literatura prebija okvire nacionalne zaprtosti, ko je založništvo nedvomno postalo globalna industrija; upamo pa, da ne zgolj globalna industrija zabave. Vprašanje tujstva je namreč tudi univerzalno vprašanje vloge pisateljev v družbi. Pisatelji in pisateljice kot kritični intelektualci smo v vsakem zgodovinskem trenutku, v vsaki družbi neke vrste intelektualni tujci, saj nastopamo z relativne distance tistega, ki opazuje, ki reflektira družbo in svet v svoji literaturi. Toda naše delo je delo v laboratoriju idej, je zgodovinjenje človeškega spomina, družbljenje individualnih usod in zgodb, ustvarjanje horizontov, gradnja in oblikovanje (kulturne) realnosti. Tudi jezik je zato lahko bodisi Dom bodisi Trdnjava. Na Vilenici upamo, da se odločimo za dom, da literatura, dom zgodb in identitete, ne bo pristala na krčenje.  

Aljoša Harlamov je predsednik žirije Vilenice.


Najbolj brano