V Galeriji Krka Peter Škerl

9.12.2023 | 10:20

Ilustracija balade Mesečinska struna iz knjige Baladne pravljice (Svetlana Makarovič, Cankarjeva založba, 2020), mešana tehnika, 37 cm × 27 cm

Prijazno vas vabimo na odprtje razstave del Petra Škerla, ki bo v Galeriji Krka Novo mesto v torek, 12. decembra 2023, ob 19. uri. Razstava bo na ogled do 20. januarja 2024.

Peter ŠKERL

Galerija Krka, Novo mesto

12. december 2023 – 20. januar 2024

Peter ŠKERL
Rodil se je leta 1973 v Ljubljani. Po končani Srednji šoli za oblikovanje je študiral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Njegove ilustracije krasijo številne slikanice, knjige in učbenike, objavlja pa jih tudi v različnih revijah (Ciciban, Cicido, Mavrica, Ognjišče). Za svoje delo je prejel več domačih in mednarodnih nagrad in priznanj, med drugim posebno priznanje Hinka Smrekarja za mladega ustvarjalca (Kako postati deževnikar, 2002), veliko nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije (Močvirniki, 2012), Levstikovo nagrado za izvirno ilustracijo (Močvirniki, 2013), plaketo Hinka Smrekarja (Rajski vrt, 2021) in štirikrat nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico (Klobuk gospoda Konstantina, 2007, O kravi, ki je lajala v luno, 2016, Skodelica kave, 2018, Kako objeti ježa, 2022). Z Močvirniki se je uvrstil med 250 najboljših knjig z vsega sveta, v katalog ilustratorjev na 51. knjižnem sejmu v Bologni (2014) in na častno listo IBBY (2014), z njimi pa je bil tudi nominiran za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren (2016, 2017, 2018). Ilustracije je razstavljal na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Kot diplomirani grafični oblikovalec in ilustrator ima od leta 2002 status svobodnega umetnika. Živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah.

PRAVLJIČNOST, BALADNOST IN NOVOMEŠKA POMLAD

Pisateljica Svetlana Makarovič se je nad ilustracijami Petra Škerla navdušila ob izidu knjige Butalci Frana Milčinskega (Mladinska knjiga, 2017), v kateri je ilustrator določenost pripovedi zanimivo zrahljal na stopnjo neprepoznavnosti dogajalnega časa in prostora. Sledil je dogovor za slikanico Potepuh in nočna lučka (Mladinska knjiga, 2019), namenjeno malo starejšim otrokom. Vizualna pripoved je dramaturško atraktivno grajena, različno kadriranje in menjajoča se intenzivnost sicer skladnih barv in svetlobe (ki jo nekje bolj, drugje manj zahtevajo lučkine nedokončane pripovedke) bralca do konca držijo v napetosti. Kako? Po prašni cesti jo maha potepuh, pokončen, svoboden kot ptiček na veji, kar na sliki v zelenih tonih prikazuje prva podoba. Naslikan je poskočen glavni junak z dvignjeno nogo, z očmi, ki se mu iskrijo od dobre volje, in s hudomušnim (ter pogumnim) detajlom: na čepici ima rdečo peterokrako zvezdo (zadnja leta pisateljičin emblem). Na poti pod most, ki je na dveh ilustracijah premišljeno vizualno opredeljen kot glavni dogajalni prostor, veseli potepuh odkrije prikupno lučko in jo vzame s seboj, čeprav je oranžna barva na njej že obledela. Ko se zvečeri, se lučka prižge sama od sebe in obok mostu oblije z močno, toplo rumeno svetlobo. Presenečenemu potepuhu začne pripovedovati pravljice o hudo nesramnem dimniku, o psu s šestimi tačkami, o pošasti, ki se je hranila izključno z ušesi brodolomcev, o princeski z zlatimi lasmi, ki je imela petdeset tisoč kot sneg belih kitajskih kokoši in samo enega kitajskega petelinčka, ter o plešočih škarjah, ki se staromodno onikajo (na ilustracijah pa personificirane mežikajo z očmi) in so pobegnile iz predala s šivalnimi potrebščinami v svet. Lučka niti ene od pravljic ne pripelje do konca. Morda je njeno poslanstvo namenjeno novim veselim potepuhom, ki bodo prenočevali pod mostom? V knjigi, ki jo vizualno gradi 15 dvostranskih ilustracij (in vinjeta lučke ob kolofonu), sta združena dva koncepta, ki zaznamujeta prehod iz realnega v pravljični svet: na eni strani realizem pri ilustriranju potepuha, ki ga je Škerl upodobil z akrilom in tempero, na drugi strani pa prevladuje nadrealizem pri ilustriranju zgodbic, za katere je uporabil lavirano risbo.

Svetlana Makarovič je ena prvih, ki je z nizom baladnih pripovedk, predelav starodavnih mitov in zgodb za odrasle, v slovenski mladinski literarni prostor vnesla problemske teme, ki so bile v njem dolgo tabu, obenem pa so prav tako (ali celo bolj) zanimive za odrasle bralce. Sem spada tudi njena knjiga Baladne pravljice (Cankarjeva založba, 2020). V njej je zbranih pet zgodb s temnim ozračjem in mračnim sporočilom, da svet poganjata včasih skoraj močnejši čustvi kot ljubezen – zlo in sovraštvo. Pravljice, namenjene odraslim, spremljajo ilustracije Tine Dobrajc (Rdeče jabolko, Katalena, Balada o Sneguročki) in Petra Škerla (Mesečinska struna, Saga o Hallgerd). Uredniška odločitev za ilustracije dveh avtorjev, ki jima je baladna tematika tako blizu, je knjigi dodala plemenito svežino. Kljub težki in temni pripovedi je izbira barv in včasih še posebej izstopajočih barvnih akcentov pri podobah obeh ilustratorjev prinesla mistično dimenzijo, ki bralcu omogoča polno vživetje v dogajalni čas.

Balada Mesečinska struna govori o moči umetnosti, prevzetnosti in pohlepu. Dvostranska je le prva, naslovna ilustracija, ki bralca postavlja v pravljično oddaljeni prostor in čas, nato se pred njim (tudi na podobah) razvija dvojna osebnost glavnega junaka. Na naslednji ilustraciji je upodobljena napol podrta bajta violinista in njegove družine na večer, ko umre oče ter je odgovornost za preživljanje bolne matere in mlajše sestre prepuščena sinu Tiborju. Zanimiva je ilustratorjeva izbira prizora, ki prav s pogledom od zgoraj v krsto, umeščeno v središču podobe, poudarja sočutje. Ker violina zaradi manjkajoče strune noče zapeti, se Tibor zateče na očetov grob, tam pa mu na pomoč s čudežnim žarkom priskoči luna, zavetnica umetnikov. Ko nato v krčmi zaigra nežno, žalostno melodijo, ga očarani gostje najprej poslušajo, nato pa – kot kaže tudi v občutju uživaštva ustvarjena ilustracija, na kateri simbolično izstopata točenje iz vinskega soda in razbit vinski vrč s politim vinom – plešejo in uživajo. Tibor postane slaven glasbenik, njegovo nastopaštvo pa se kaže na naslednji ilustraciji, na kateri portret violinista v vijolični svileni opravi, s trakom prav take barve v laseh, z uhani v ušesih in s predimenzioniranimi rokami v bogatih naborkih bele srajce simbolizira oholost. S tem prizorom je simbolično poudarjeno dejstvo, da je bogastvo pokvarilo tako njega kot njegovo družino. Ker ne prisluhne starčevi želji, da bi mu pred smrtjo še zadnjič zaigral, mesečinska struna izgine z violine, z njo pa tudi glasba, bogastvo in slava. Pretresljiva celostranska ilustracija v komornih barvah kaže jokajočega Tiborja ob sveže nasuti starčevi gomili. Nežna in hkrati kruta zgodba je balada o umetniku, ki se prekali v trpljenju in odrekanju, a izgubi svoj smisel bivanja, ko glasba v njegovem srcu utihne. Brezsrčnost na obrazu glavnega junaka in odslavljajoča gesta roke, ki iz kočije podi starca, z rjavimi toni in veliko beline izzoveta iskreno sočutje do umirajočega. Čeprav je Peter Škerl za to balado ustvaril le šest ilustracij, ena ob drugi kljub utišani barvni paleti kažejo širok spekter občutij od nežnosti, bolečine in pričakovanja do radosti, prevzetnosti in pohlepa.

Saga o Hallgerd je bila za ilustratorja še posebno velik izziv. Ravno pri tej baladi je prepoznal drugo stran trpkosti likov. Ni več pravljičnosti v lepem pomenu, ampak ima pravljična mistika pridih realnega življenja. Neomajna krutost pripovedi se mu je zdela dovolj močna, da je ni dodatno ostril, na nobeni od osmih ilustracij pa se ji tudi izognil ni – na prvih treh dvostranskih podobah neusmiljeno kosi smrt, poudarjena s simboliko severnjaških mask in lobanje. Zgodba o lepi mladi poganki Hallgerd bralca popelje daleč nazaj, v 10. in 11. stoletje, ko se je na Islandiji poganska tradicija spopadala z novoprispelim krščanstvom. Naslovna junakinja, ki jo Škerl sprva prikazuje z nadnaravno milino v turobnem okolju zasnežene pokrajine, se zvesto drži starih običajev. A bogati kmet Njal, ki kmalu sprejme novo vero, zaničuje njeno uporništvo, za katero krivi tudi njeno družino. Pod sekiro njenega polbrata Thjostolfa padeta njena prva dva moža, tretjemu pa se maščuje sama. Njen ponos, ki se na celostranski ilustraciji z značilnim nagibom glave kaže na njenem obrazu, prikliče nadnjo grozno prekletstvo.

Kot je Svetlana Makarovič s svojimi otožnimi in grenkimi umetniškimi pravljicami postopoma razvila svoj slog, se je tudi ilustratorju Petru Škerlu zgodilo, da ga z vsako knjigo, v kateri so ilustracije namenjene odraslim, vse bolj vleče v to smer ustvarjanja. Tudi zato, ker se tega zaveda in se z vizijo ustvarjanja za odraslo publiko vživlja v tovrstno pripoved, so njegove ilustracije lahko tako prepričljive.

***

Glavni snovalci dogodka, leta 1920 imenovanega 1. pokrajinska umetniška razstava, ki ga po letu 1974 poznamo kot novomeško pomlad, so bili Anton Podbevšek, Božidar Jakac in Miran Jarc. Vsi so upodobljeni na treh doslej še nikoli razstavljenih ilustracijah Petra Škerla. Risbe s tušem na papirju so nastale leta 2020 za publikacijo, ki naj bi pri Založbi Goga izšla ob stoletnici dogodka, ki je pomenil začetek slovenske avantgarde. Na ilustraciji za zunanji ovoj so na levi strani samo noge (predstavljajo množico, ki se ni strinjala z novim videnjem umetnosti), na desni ob Mariju Kogoju, ki igra na klavir, pa je Anton Podbevšek (v pismu Jarcu je poudaril, da moderni poet ne sme biti duševni slabič). Na sprednji notranji vezni strani je v ospredju psihiater Alfred Šerko, ki naj bi vpil: »Podbevška in njegove bombe v sanatorij!« Uredniški napotek, naj krepko ime identificira lik na ilustraciji, je Škerl dejansko upošteval in z roko napisal ime Alfred Šerko. Karikirana podoba s poudarjeno režečimi se usti in visoko v zrak dvignjeno levo roko z iztegnjenim kazalcem nemo kriči: »Le pazite se!« Na zadnji notranji vezni strani risba z obrnjeno sliko smeši klic: »Božidar, skrij tisto nagico, škof prihaja!« Vse tri risbe naj bi ilustrirale resnične izbrane citate, še posebno zanimiv pa je napotek urednika Marijana Dovića ilustratorju, ko je v sinopsisu zapisal: »Možna je blaga ironizacija.« Očitno je Peter Škerl pri teh ilustracijah, namenjenih odraslim, napotek vzel zelo zares. Še več. Z veščo risarsko roko je citate primerno začinil še z blagim humorjem in primerno ostrino.

                                                                                                   Tatjana Pregl Kobe

KUD Krka