MOŽ TISOČERIH TALENTOV

Tomaž Mihelič: "Beg me je včasih rešil"

Jelka Sežun/revija Jana
20. 6. 2022, 05.46
Deli članek:

Besede, ki ga najbolje označujejo? Smeh. Humor. Radovednost. Neustrašnost. Samozavest. Ali v jeziku klasičnih filmov, Sla po življenju. In če bi rekli, ne, ne, ENA beseda, takoj najdem najprimernejšo: toplina.

Miro Majcen
"Sem en tak zelo prijazen vampir, ki z vsakim ugrizom ne posesa energije, temveč jo da ljudem. In to ogromno! Zato so ljudje tudi radi v moji družbi," pravi Tomaž.

Imaš neomajno vero vase, mu rečem (občudujoče), on pa nedolžno odvrne, pa saj jo imajo tudi drugi vame! In prasne v smeh.

Samozavest. Če bi se jo dalo ustekleničiti, bi jo lahko prodajal. »Tudi jaz pravim mojim modelom, morate biti samozavestni. Kaj to pomeni? Da se zavedaš sebe, v čem si dober, in tudi svojih pomanjkljivosti, predvsem pa da ni nič narobe s tem, da jih imaš. Če mi Magnifico pravi, da sem v nečem dober, pa je vrhunski na svojem področju, če mi Vesna Milek reče, piši knjige, pa je vrhunska literatka, in če me ljudje, ki so nekaj ustvarili ter pustili pečat, spodbujajo, potem bi bil najneumnejši človek na svetu, če ne bi verjel, da v meni res nekaj je. O tem konec koncev pričajo rezultati, čeprav se ne hranim z njimi, temveč z odnosi. Z zgodbami. Ljudmi. Sem en tak zelo prijazen vampir, ki z vsakim ugrizom ne posesa energije, temveč jo daje. In to ogromno! Zato so ljudje tako radi v moji družbi.«

Da mu govorijo, Sestre ste si pa res upale, pravi, a on vedno samo odmahne: »V življenju nismo razmišljali, da si nekaj upamo.« Ampak ko greš prvič v žensko oblečen v javnost, to vendar terja pogum, vztrajam. »Sploh nisem razmišljal o tem, ker sem že kot mulec skakal pred blokom v krilcu, ki mi ga je mami MORALA sešiti, če ne, sem tri dni krčevito jokal. Živel sem za maškare. Potem so me pa silili, naj bom kavboj. Ne, Indijanec! Kavboj je dolgočasen, Indijanec je pa naličen in ima dolge lase. Jaz sem bil v sebi Indijanka, ampak kaj pa kdo ve, da si v resnici zamišljam, da sem s to lasuljo Pocahontas. Vedno sem navijal za Indijance, v atletiki pa za črnce, a nisem imel pojma o rasizmu. Barve, barve, barve mi daj! Meni se zdi, da smo preveč bledi. V življenju hočem barve, zato je v stanovanju toliko rdeče.«

Temni in svetli sršeni

Hecna stvar, kako ga vleče k biografijam, pa ima tooooliko materiala za avtobiografijo. Za trilogijo, pripomni. »Fikcija me ne zanima, samo realnost, ker imam tako preteklost, ki bi se marsikomu zdela fikcija. Vznemirljivo se mi zdi vrtati po tujih življenjih.«

Prvo knjigo avtobiografije, ki je noče napisati, bi zlahka napolnil s predevrovizijskimi izkušnjami. »Vsakdo ima izbiro: ali boš žrtev ali pa zmagovalec. To pa si lahko izbere vsakdo sam. Tudi jaz sem bil na poti žrtve spolne zlorabe, pa si nisem dovolil. Sami si dovolimo, kaj bomo. Kdo ti da moč za to? V sebi jo moraš najti.

Med odraščanjem sem se srečeval z nasiljem. Nonstop, na vsakem koraku. Fizičnega in verbalnega nasilja je bilo toliko ... Postaviš se zase, stepeš se, čisto preprosto. Enkrat, dvakrat, in ko jih nekdo dobi po nosu ter drugemu poči arkada, ker si pač udaril brez premisleka ... te sčasoma pustijo pri miru. Saj sem bil zaradi tega na naslovnici Slovenskih novic: 'Lahko ti podarim samo udarec,' je pisalo. Kot otrok sem počel marsikaj, da bi si kupil mir. Če je bil kdo močnejši, sem pa včasih brata na pomoč poklical. In tudi zelo hiter sem, beg me je včasih rešil. Vedno sem vnaprej precenil: zdajle gredo po ulici trije kalibri. Prvega prebutam v spanju, drugega tudi, ampak tretji je pa močan. In če se vsi trije spravijo nate ... zavij raje v drugo ulico. Ali pa, joj, tale gre, spet te bo zmerjal, pojdi raje po drugi poti. Včasih sem iz kljubovalnosti, iz trme šel naprej, in ko me ni ozmerjal, sem si oddahnil – potem pa čez deset metrov zaslišal zmerljivke. Vse otroštvo so za mano kričali 'moška pička' in 'babjek'. Šele čez dvajset let sem dojel, da je babjek nekdo, ki ima veliko žensk, meni so pa tako rekli zato, ker sem se večinoma družil s puncami in nisem skrival nežne plati. Hkrati sem bil pa zelo dober v športu, odbojki, teku, šahu, pa v različnih krožkih, tako me nikoli niso mogli vreči v samo en predal, povsod me je bilo polno. Bil sem jezikav, a v naslednji sekundi isti gospe, ki sem ji prej kazal osle in vodne balone metal na balkon, šel v trgovino, ker sama ni mogla. Ves čas sta v meni jin in jang, svetlo in temno. Vedno so mi govorili, da imam sršene v riti, ker sem bil neukrotljiv, hiperkinetičen, kot so rekli.

Nerodno mi je bilo brati, zelo slabo berem. Ko se je pred desetimi, petnajstimi leti začelo govoriti o disleksiji – vau, sem si mislil, a to je to? Ampak ko sem se poglobil, sem ugotovil, da nimam pravih simptomov. Šele pred kratkim sem ugotovil, da gre za motnjo pozornosti – sem šolski primer. Težko se osredotočim na napisano. Naglas moram brati, tako sem se tudi učil, naglas in počasi, stokrat sem prebral isto. Strašno si želim delati na radiu, imam tudi primeren glas, a da mi pod nos pomolijo novice, naj jih preberem, bi zmrznil.«

Debela koža je za slone

»Zelo sem empatičen. Ne bom rekel, da me to ovira – po eni strani me čustveno izčrpava, po drugi napolni. To je izvir, ki nikoli ne usahne. Pravijo, da v medijskem svetu dobiš debelo kožo – ne, jaz nočem imeti debele kože, hočem še vedno čutiti. Ker če čutiš bolečino, boš čutil tudi lepe stvari. Milino, lepoto življenja, od tebe pa je odvisno, kaj si boš zapomnil.

Od ljudi neprestano dobivam take izpovedi, da sem šokiran, a hkrati hvaležen. Razlagajo mi o temnih življenjskih izkušnjah, o hudih boleznih, zlorabah, grozljivih odnosih, v kakršnih si nihče ne bi želel ostati. Nekdo bo to bolečino prevzel nase, jaz tega ne počnem, človeku skušam predstaviti svojo stisko, da vidi, kako v bolečini ni sam. Če si že porazdelimo lepe trenutke in ljubezen, si je prav porazdeliti tudi težke in nehvaležne preizkušnje, ki pa nas najbolj bogatijo. Umetniki pogosto črpajo navdih iz trenutkov, ko so bili nesrečni ali nezadovoljni. Zato mi je všeč, da nimam debele kože, da čutim.«

Tomaž M. za začetnike

Rodil se je v Radljah ob Dravi in šel na srednjo zdravstveno šolo. (»Vsa štiri leta sem med počitnicami po dva meseca delal v enem za tiste čase precej strašljivem domu za starostnike, ki je bil praktično hiralnica. Varovanci so imeli katastrofalne življenjske pogoje, saj je zaradi pomanjkanja kadra trpela njihova higiena, dobesedno zaudarjali so. Ko smo prišli dijaki, se je pekel spremenil v nebesa, imeli so občutek, da so v wellnessu. Vsak drugi dan so bili okopani, sfrizirani, nališpani, s takim užitkom sem jim menjaval plenice. Vsi so me gledali, le kako moreš! Ja, in potem grem brez težav na malico. To je vendar človek, tako kot jaz! Treba ga je oskrbeti, da se bo dobro počutil.«) Nato je študiral delovno terapijo na Visoki šoli za zdravstvo, a so se vmes zgodile Sestre in je prenehal. Pozneje je študij na mamino željo dokončal, in četudi niti dneva ni delal v svojem poklicu, pravi, mu je ta fakulteta res veliko dala.

Sestre so bile slovenski izbor za pesem Evrovizije pred natanko dvajsetimi leti. Je bilo kaj razburjenja, ko so leta 2002 na slovenskem izboru trije postavni fantje, oblečeni v rdeče uniforme stevardes, zmagali s pesmijo Samo ljubezen, ki sta jo napisala Magnifico in njegova žena Barbara? Ja, lahko bi rekli – že na Emi so za odrom padli udarci. No, en udarec, ampak ta je bil zelo odločen. Evrovizija v Talinu je Daphne, Emperatrizz in Marlenno, to so bila njihova umetniška imena, izstrelilla med zvezde. Marlenna, se pravi Tomaž, je pozneje dobila tudi svojo pogovorno oddajo na televiziji. Tomaž je od vseh Sester ostal najbolj na očeh javnosti, postal je novinar družabne revije (nikoli v njegovi prisotnosti ne recite »rumeni tisk«), leta 2009 je napisal biografijo svoje prijateljice Salome (zelo kmalu so jo morali ponatisniti), priplesal si je zmago v Marievi oddaji Zvezde plešejo in je še zdaj tako zaposlen, da nima časa opraviti že zdavnaj zastavljenega vozniškega izpita.

»Stvari počnem vzporedno. Napišem pol članka, vmes dobim klic ali mail, na primer povpraševanje za model, odgovorim nanj, opravim klic ali dva, zato težko rečem, koliko ur posvetim čemu.« In tako ne more povedati, koliko časa mu pobere novinarstvo, koliko modna agencija, koliko vrtnarjenje, ki ga stlači nekam vmes, koliko obisk gora, ki jih je nepričakovano vzljubil med pandemijo. Za pošteno debato o njegovi ljubezni do potovanj nama je pa zmanjkalo časa.