V nadaljevanju preberite:
Cirila Toplak je nekdanja svetovalka za evropska vprašanja v uradu predsednika republike Janeza Drnovška in politologinja. Poučuje na Fakulteti za družbene vede UL, kjer je tudi predstojnica Centra za politično teorijo. Drugi pol njenega angažmaja je aktivizem za pravice živali. Glas nevladnih organizacij za zaščito živali zastopa v etični komisiji za poskuse na živalih. Maja letos je v okviru centra za politično teorijo organizirala okroglo mizo Antropocentrizem po slovensko. Še isti mesec so Slovenijo razburili posnetki društva AETP (Projekt transparentnosti živalskih obratov) s prizori mučenja živali na prašičji farmi Ljutomerčan.
Na spletu so dostopni številni posnetki mučenja in trpinčenja živali na farmah in v klavniških obratih v tujini. Društvo AETP je s posnetki s farme Ljutomerčan in iz klavnice podjetja Košaki poskrbelo za prikaz razmer v Sloveniji. Ali imajo lahko posnetki, ki kažejo, da se zlorabe rejnih živali dogajajo tudi pri nas, močnejši vpliv na javnost, večjo moč spremembe javnega mnenja o človekovem odnosu do rejnih živali? Navsezadnje so po objavi zadnjih posnetkov nekateri trgovci izdelke Košakov umaknili iz prodaje.
Mesna industrija s tehtnim razlogom naredi vse, da skrije način, kako se živa čuteča žival predela v zrezek ali klobaso. Polno zavedanje mesojedcev o izvoru in načinu pridelave mesnih izdelkov bi gotovo zmanjšalo že ogromno in še naraščajočo porabo mesa, ki je osnovana na kupni moči, odtujitvi večinoma urbaniziranega modernega človeka od živali in na razlikovanju med živalmi. Te jemo, nosimo kot oblačila ali obutev ali pa ljubimo kot člane družine, če parafraziram naslov odmevnega dela ameriške psihologinje Melanie Joy, ki je tovrstno razlikovanje med živalmi poimenovala karnizem.
Karnizem je za našo družbo čisto samoumeven: ne zavedamo se ga in ne razmišljamo o njem, pa gre za strahovito, kulturno pogojeno krivico. Slišali smo že, da so prašiči pametni in da krave očitno kažejo naklonjenost svojim teletom, a to ni dovolj za premislek o tem, ali oboje lahko trpinčimo in ubijamo za človeško prehrano, medtem ko domačo muco ali psa obožujemo in skrbno negujemo. Drugje po svetu je krava nedotakljiva, pes pa na krožniku, nad čimer se iz slepe pege lastnega karnizma celo zgražamo.
