DL: Portret tedna - Slavko Antončič

19.10.2023 | 14:15

Šentjernejčan Slavko Antončič je bil presenečen ob novici, da je postal nagrajenec ob letošnjem občinskem prazniku občine Šentjernej Jernejevo. Pa niti ne bi smel biti, saj se ob pregledu njegove življenjske poti in vsega, kar je počel, človek začudi in mu lahko le čestita. Podvigov in uspehov ne manjka.

Slavko Antončič je namreč že več kot štiri desetletja uspešen športni pedagog, trener atletike, ljubiteljski športnik, nekoč je bil tudi kasač, dejaven je v mnogih društvih, pomembno vlogo pa je v njegovem življenju vedno igrala tudi glasba. Lani sta z ženo Romano v središču Šentjerneja na novo uredila še kozmetični salon in brivnico.

»Ja, veliko je bilo vsega, bogata pot je za mano,« z zadovoljstvom ugotavlja tudi sam.

Slavko pove, da je delovne navade gotovo prinesel od doma, s kmetov. Bil je najmlajši od štirih Antončičevih otrok v Praprečah pri Šentjerneju in rad je pomagal pri vseh opravilih. Njegov oče Janez je bil mlinar, znan daleč naokrog.

Posebne spomine ima Slavko na pašo, ko je na travniku med kravami preigraval z žogo, saj je bil kot otrok zaljubljen v nogomet in je sanjal, da bo uspešen nogometaš. Po osnovni šoli v Šentjerneju je izbral pedagoško gimnazijo v Novem mestu in nato Visoko šolo za telesno kulturo v Ljubljani.

Pred diplomo je začel poučevati v škocjanski šoli, a njegovo prvo delovno mesto je postala Osnovna šola Šentjernej, v kateri že 41 let deluje kot profesor športne vzgoje. »Ne bi še odšel med upokojence, lepo mi je z mladimi, dajejo neko posebno energijo, spodbujajo radovednost in veselje do vsega, skratka za zdaj še kar vztrajam,« pove Slavko, ki odkrito prizna, da pot v permisivno vzgojo ni bila prava in da so učitelji izgubili avtoriteto in vzgojno moč ter so pogosto nemočni, »zato se bo treba vrniti, a seveda ne v avtoritarnost«.

Slavko je bil deset let tudi pomočnik ravnateljice, a pravi, da to ni bilo zanj in v tistih obveznostih ni užival.

V šoli se je kmalu posvetil atletiki. »Kolega Janez Kuhelj je bil že uspešen z dekleti, sam pa sem prevzel fante in skupaj sva gradila atletiko v Šentjerneju. Nekaj let smo bili v vrhu slovenske atletike,« pripoveduje Slavko, ki je bil tudi med pobudniki ustanovitve Atletskega kluba Šentjernej leta 1993. V njem s krajšo prekinitvijo deluje še danes.

Kot trener je bil izjemno uspešen in svoje športnike je pripeljal do treh medalj na evropskih prvenstvih: Majo Nose dvakrat, enkrat pa Jožeta Vrtačiča, ki se je uvrstil celo na olimpijske igre. Njegovi varovanci imajo še danes državne rekorde in nazive najboljših atletov leta. Tudi Slavko ni ostal neopažen – sedemkrat je prejel priznanje za trenerja leta v mladinskih kategorijah. Najbolj pa je vesel, da je s svojim znanjem, marljivostjo in pravim občutkom navdušil mnoge posameznike v zrelih letih in še kasneje za ljubiteljski šport in rekreacijo.

Slavko se je lotil tudi kasaštva, za to pa je »kriv« njegov brat Jože, navdušen kasač. Slavko je treniral in tekmoval štiri leta, s kobilo Pevidejo je zmagal v maratonu, ki je bil takrat najprestižnejša dirka štiriletnih kasačev. Še nekajkrat je stopil na zmagovalne stopničke.

Njegova življenjska spremljevalka pa je že od mladih nog tudi glasba. »Brat Jože je bil muzikant in je igral po ohcetih. Kot fantič sem se naučil igrati na trobento in prav z njo sem si zaslužil za obleko za birmo,« se spominja Slavko. Kot samouk je med drugim znal igrati kitaro, in tako je leta 1978 ustanovil ansambel Objem in z njim je glas Šentjerneja ponesel v širni svet. Nastopal je na mnogih glasbenih festivalih po Sloveniji in tudi v tujini. Na ptujskem festivalu so dvakrat osvojili nagrado občinstva, enkrat pa na festivalu Števerjan. Z ansamblom Objem je Slavko nastopil na mnogih veselicah, ki so bile včasih res zelo obiskane, izdali pa so tudi kaseto in dobro je šla med ljudi.

Po 35 letih premora je Objem ravno na dan najinega pogovora znova zaigral, in sicer na pikniku Društva upokojencev Šentjernej, ki mu Slavko od letos predseduje. Gre za najštevilnejše društvo v občini, premore več kot 600 članov. Tudi tu ga čaka dosti dela, a z dobro voljo bo šlo.

Slavko je tudi družinski človek. Ponosen je na svoje tri otroke: sina Elvisa, ki je šel po njegovih stopinjah in je športni pedagog ter trener atletov; hčerko Nejo, ki je doštudirala prevajalstvo iz francoščine in angleščine, zdaj pa uživa v vzgojiteljskem delu; in najmlajšo, 11-letno Elen. Razveseljuje ga že tudi šest vnukov.

Ker je Slavko tudi malce pesnika in je napisal marsikatero besedilo in glasbo za svoje pesmi, pa portret tedna končajmo z njegovimi besedami: »Sem preprost, še vedno za kako norost, ne vem, kaj je debelost, vem pa, da je tu tudi že starost.«

Članek je bil objavljen v avgustovski tiskani številki Dolenjskega lista

Lidija Markelj